R. Svetlič, Delo: Slovenija kot lupina

5

Naš vrednostni sistem ni pravo, ampak moralni fanatizem, ki je oslabil državo.

Veliko je bilo že napisanega o pojavih, ki pestijo našo državo. In tudi o tem, da jih ni mogoče pripisati le dežurnemu označevalcu, »krizi«, ki je zajela Zahod. Dejstvo je, da se na bremena odzivamo precej slabše kot večina drugih držav EU. To ni okoliščina, ki bi jo lahko nevtralizirali z argumentom, češ, vsaka suverena država ima pravico voditi svojo (gospodarsko) politiko, kakor se pač odloči. Ne gre za odgovornost do drugih, predvsem smo odgovorni do sebe. Do svojega obstoja. Postajamo vse šibkejši, primer: pred kratkim je pristojna inšpekcija ugotovila neustreznost treh mostov v državi, po katerih zdaj poteka enosmerni promet. Ne zaradi del, tako bo nadaljnjega. Povejmo naglas: v nekaj letih smo postali skupnost, ki nima za popravilo treh mostov.

Analitiki vzroke za to stanje iščejo na številnih ravneh. Omenja se vse, od neučinkovitosti delovanja državnih institucij, neustrezne zakonodaje do neizvedljivih strukturnih reform. Gotovo te ocene delno držijo. Njihova past pa je, da puščajo ob strani celostni pogled. V naslednjih vrsticah bomo predstavili tezo, da je ureditev države na vseh ključnih točkah razglašena z miselnostjo njenih prebivalcev: odklanjamo sistem tržnega gospodarstva, zadržani smo do evropske perspektive in zahodne kulture. Tudi do svoje države smo skrajno sumničavi, kar se tiče nezaupanja svojim institucijam spet v samem vrhu EU. Sam nastanek države – osamosvojitev – minoriziramo, razlagamo kot projekt kapitalskih elit ali povezujemo z nacionalizmom. Ni tvegana trditev, da danes osamosvojitev Slovenije in uvedba demokratične ureditve ne bi bila več mogoča. Slovenija postaja lupina. Goli niz institucij, ki nimajo več podpore niti na vitalnih točkah za obstoj države.

Ureditev države

Verjetno je največje neskladje med ureditvijo države in miselnostjo državljanov pri vprašanju gospodarske ureditve. Tržno gospodarstvo, ki smo ga sprejeli leta 1991, pade pod označevalec »kapitalizma«. To je ureditev, za katero velja prepričanje, da temelji na krivici in naj bi vodila le v bogatenje peščice na račun obubožane večine. Dejstvo je, da tržno gospodarstvo proizvaja patologijo, vključno z razslojevanjem družbe. Toda presenetljivo je, da je odklonilnost do tržnega gospodarstva pri nas precej večja kot v deželah, kjer so gmotne razlike bistveno večje. Naj omenimo znamenit neuspeh referenduma v Švici glede zmanjšanja plačnih razmerij. Hkrati pa je Slovenija po Ginijevem koeficientu ena najbolj egalitarnih držav v EU. Očitno je, da protikapitalistični sentiment ne izhaja iz izkušnje, ampak iz specifične moralne zahteve. Zdi se, da je v ozadju ideja vulgarno razumljene egalitarnosti, to je uniformnost človeka. To se je nazadnje pokazalo v popolni odsotnosti resne diskusije ob predlogu socialne kapice, o čemer sem pisal na drugem mestu (Posameznik in masa brez grudic, Delo, 11. 10. 2014).

Podobno velja za druge velike odločitve, pristopa k EU. Globino zadržanosti do evropske perspektive še najlepše ponazarja razvpita ceremonija v Stožicah pred dvema letoma, ko je v zabavo celotnega državnega vrha neka nastopajoča skupina smešila EU kot »bando cigansko«. Še veliko slabše je z odločitvijo o vstopu v zvezo Nato, vse glasnejši so pozivi k izstopu. Kolikor so v njem po vložku dominantne ZDA, je v zvezi s tem pomenljivo mesto Slovenije, ki jo je zasedla v nedavni raziskavi. Znašla se je v samem vrhu držav, ki najbolj sovražijo ZDA. Dosegla je sedmo mesto in je v družbi z Iranom, Jemnom, Pakistanom, Palestinskimi ozemlji itd.

Kaj dela Slovenija, članica EU in Nata, v družbi s pretežno islamskimi državami, ki so zaradi kulturno-zgodovinskih izhodišč (in mnoge od njih v vojni) dejansko v nepomirljivi napetosti z zahodno vrednostnimi standardi? Tista Slovenija, ki je zaradi ničelne tolerance do posega v zahodni slog življenja prisiljena v brezglavo zadolževanje na zahodnih kapitalskih trgih. Odgovora ni mogoče iskati v odnosu do posamezne države, do ZDA konkretno. Zaradi njihove dominantne vloge so simbol Zahoda in tako strelovod vseh kritik. Če bi raziskovali »hate-index« v odnosu do označevalcev, kot so Zahod, demokracija, EU, bi Slovenija gotovo prav tako opozorila nase. O vzrokih v nadaljevanju.

Obstoj države

Ni razglašena le ureditev Slovenije z mišljenjem njenih prebivalcev. Celo obstoj države, z osamosvojitvenim aktom na čelu, občutimo vse bolj nelagodno. Pomislimo le na odnos do desetdnevne vojne. Res je, da je bil krvni davek, ki smo ga plačali za obstoj za osamosvojitev relativno majhen. Toda ne le zaradi sreče ali naključij: vojaški odziv je bil glede na okoliščine (odsotnost lastne vojske itd.) presenetljivo učinkovit. Dovolj, da agresorska armada ni gladko dosegla svojih ciljev. Povsod drugod bi tak izid poimenovali z izrazom zmaga. Pa vendarle, nam gre ta označevalec težko z jezika. Bolj nas pritegne razmišljanje v drugo smer: JNA naj bi z lahkoto zmečkala Slovenijo, če bi le hotela. To je najbrž seveda res. Toda vseeno je težko razumeti, da smo narod, ki mu več pomeni sovražnikova možna zmaga kot svoja dejanska. Tak odnos bi lahko imeli za nesporazum, če ne bi naleteli na sistematično odklonilnost do nastanka države, ki jo ponazarjajo, denimo, izrazi, kot sta »martinčkanje«, »taborniki« itd. Odrekanje pomena dogodkom v juniju leta 1991 je še težje razumeti, saj bi bili priča moriji, ki jo je taista armada zagrešila takoj zatem na tleh Hrvaške in BiH.

Tudi če damo akt osamosvojitve na stran, ne moremo spregledati, da imamo danes težave že na ravni pogojev, ki so nastanek države sploh omogočili. Vse se je začelo z zahtevama po oblikovanju države lastnega naroda in po ločitvi od kulture, ki smo ji pripadali. Tako prvega kot drugega zdaj ni mogoče izreči brez cmoka v grlu. Sama ideja utemeljitve državnosti na narodu ima nacionalistični podton. Priča smo bili zlorabljanju primera izbrisanih za dokazovanje grešnosti države že na ravni njene ideje. Enako je z vrednostno opredelitvijo na osi Balkan–Evropa. Zanimivo je, da v vseh preostalih državah nekdanje Jugoslavije najvišji predstavniki označevalec »balkankost« prostodušno uporabljajo v negativnem pomenu. Le pri nas je to tabu, čeprav je bila vrednostno-kulturna preusmeritev z Balkana v Evropo samo jedro oblikovanja svoje države. Morda se sliši provokativno, toda zdi se, da danes osamosvojitev Slovenije ne bi dobila podpore.

Več lahko preberete v Delu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Čudno, da slovenska osamosvojitev danes ne bi dobila podpore, ko pa so naše plače in pokojnine skorajda trikrat višje kot v Srbiji, kjer je tudi mnogo višja brezposelnost, visoka stopnja nacionalizma, nevarnost vojnih sovražnosti s Kosovom …

  2. Primerjava med takrat in danes se mi ne zdi smiselna, saj je bila takrat družbena klima popolnoma drugačna kot danes.
    Povod za osamosvojitev je bil takrat kot razumem zlom komunizma, ki je dajal upanje za osvoboditev izpod družbenih miselnih okovov in za večjo samostojnost pri odločanju.

  3. Priča smo bili zlorabljanju primera izbrisanih za dokazovanje grešnosti države že na ravni njene ideje.
    =================
    Kaj bi naj to pomenilo? Izbrisani dokazujejo da naše elite nimajo pojma, kaj je to država. Razen komunistov seveda, ki so si že iz nje uredili svoj bolšjak.

  4. Tekst se mi zdi kar dober, ko gre za razlago stanja duha v SLO, no, ne na vseh ključnih področjih. Marsikaj manjka, toda vsega ne more biti v enem članku.
    Manjka pa po mojem kar BISTVO- kaj je vzrok za tako stanje v državi, za take poglede, za tako zmedene ljudi.
    Vzrok pa je en sam- revolucija, življenje v laži in z zločinom, nekaznovani morilci, žaljene žrtve….Iz tega vse izvira. Branjenje zločina, varovanje krvavih privilegijev, obračunavanje z opozicijo. Folk misli, da imamo demokracijo…niti slučajno.
    Ker ni demokracije – ker nimamo normalnega sodstva, medijev, šol- NE MORE DELOVATI EKONOMIJA. In SLO je zatop takorekoč v bankrotu in izropana.

  5. Slovenija je v socialistični SFRJ izgubila identiteto. Danes imamo svojo državo, večina prebivalcev pa se identificira s SFRJ. Problem je, da SFRJ ni več in je nikoli več ne bo. Namesto, da bi se obrnili k sebi, se ukvarjamo z drugimi in to na vseh nivojih. Iz SFRJ smo izšli kot zmagovalci, danes smo poraženci. Kmalu nas bodo začele gospodarsko prehitevati tudi države zahodnega Balkana, kot so nas že prehitele nekatere nekdanje države vzhodnega bloka. V gospodarstvu imamo kaos, v politiki prav tako, saj lahko tri tedne stara stranka zmaga na volitvah. Kje je to možno? Nimamo ciljev, nimamo strategij, nimamo nič razen brezveznega “nakladanja” in izposojanja denarja, ki potem izpuhti v žepih tistih “ki so pri koritu”. V dobrih dvajsetih letih smo pripeljali državo v “črno luknjo” iz katere ne vidimo izhoda. Namesto politikov nam vladajo anonimneži, ki se nikjer niso izkazali, sindikati, ki ljubosumno čuvajo pridobljene privilegije, birokrati, ki so funkcionalno nepismeni in lopovi, ki čakajo v zasedi, da pride kak denar, ki potem izgine v njihovih žepih. To je danes nekoč tako opevana ko uspešna država Slovenija. Sram nas bodi!

Comments are closed.