Ne govorimo o ločitvi Cerkve od države, zapisane v sedmem členu ustave. Gre za ločitev, ki se je ne da zapisati. Pa vendarle je temelj vsake sekularne države. Na kratko povedano: gre za razsvetljenstvo in vse kar iz njega sledi. Posameznika lahko grajamo in hvalimo le za tisto, kar je naredil sam. Ni več niti dedne časti niti dedne krivde. Obvarovati ga moramo pred kolektivom, da ga ne pogoltne, in v njegovem imenu določiti njegov položaj, cilj, smisel. Vodenje države naj oblikuje racionalni diskurz in ne vrednostna dogmatika. Človeštvo ni padli rod, ki potrebuje odrešitev, kar pa ne pomeni, da ni še veliko prostora za izboljšave. To je le nekaj iz rokava stresenih značilnosti razsvetljenstva.
Zdi se, da veliko od tega še nismo absolvirali. Ne le v Sloveniji, v vse EU. Ločitev Cerkve od države ne pomaga, če sekularne institute naslednjih hip začnemo polniti z (kripto)religiozno dogmatiko. Še najmanj bi pričakovali, da se to zgodi, kjer je diskurz na prvi pogled prežet z razsvetljensko tradicijo in ga zaznamujejo izrazi, kot so »humanost«, »strpnost«, »solidarnost«. Govorimo seveda o evropski begunski krizi. Žal je ravno obratno. Pribežnikov ne znamo obravnavati humano: to je kot ljudi, ki so se zaradi teh ali onih razlogov srečali z drugimi ljudmi. Z nami. Ta stik takoj obremenimo z velikimi zgodbami o Krivdi, Zlu in Odrešiteljih. In to njihovo nesrečo le še stopnjuje.
Dednost krivde
Prvo, kar je preprečilo human odnos do beguncev – to je odnos ljudi do ljudi – je, da begunski krizi vsiljujemo status biblične kazni. Dejavniki, kot so nestabilnost režimov, verski fundamentalizem, privlačnost življenja v EU itd. so bili a priori izključeni kot možni vzrok za migracije. Ne, izključno prapočelo vsega, kar se dogaja, naj bi bilo Zlo, ki ga je Zahod sejal stoletja. Zdaj je nekakšna zakonitost – recimo »božja« previdnost – poskrbela, da smo dobili, kar si zaslužimo. In naša dolžnost je, da pokoro brez tarnanja sprejmemo. Vsako godrnjanje nad bremeni begunskega pritiska je le sprevržena hinavščina. To je rdeča nit številnih interpretacij begunske krize.
No, že na prvi pogled je jasno, da tak pristop ne postavi v ospredje ljudi – tukaj in zdaj – pač pa koncept (podedovane) Krivde. To je koncept, brez katerega se zahodnjaki nismo znali moralno orientirati tisočletja. Razglašanje lastne krivde je najbolj preprost način za pomiritev duše: s tem dokazujemo sebi in svetu, da smo vendarle zvesti Resnici. Ta potreba je tako silovita, da zlahka utiša racionalni diskurz in okoliščine, ki so očitne vsakomur. Prvič, po preteku nekega časa je nesmiselno nasilno intervencijo ene dežele v drugi izpostavljati kot izključni vzrok njenih tegob. Tako bi mi za naše lahko krivili vse, od turških vpadov, germanske nadoblasti, do agresije JLA. Drugič, ni samoumevno nekomu, ki se je rodil desetletja ali stoletja kasneje, pripisovati krivdo za dogodke, ki jih je zagrešila »njegova« država nad ljudmi, ki so prav tako že zdavnaj pokojni.
Tretjič, tudi nedavnih vojaških intervencij – pod nekatere je (simbolno) podpisana tudi Slovenija! – ne moremo jemati kot avtomatični vzrok za migracije. V državi, ki ima rešeno legitimnost oblasti, se zunanja intervencija, na primer kot podpora opoziciji – kar se ves čas dogaja – ne more razširiti v vojno. Posebno ne v pekel, v katerem iz dneva na dan nastajajo nove vojaške frakcije, ki bratomorno vojno razširijo na sleherno ped države. Večina konfliktov (denimo v Ukrajini, na Balkanu, vojna med Irakom in Iranom) zato ni sprožila tako obsežnega begunskega vala. Po drugi strani obstajajo obsežni migrantski pritiski iz držav, kjer ni nikakršnih spopadov (Iran, Pakistan, Alžirija, Mehika). Da bi se izognili nesporazumu: o moralni zavrženosti nedavnih zahodnih intervencij v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ni smiselno izgubljati besed. Toda kot izključni vzrok za begunsko krizo jih lahko jemlje le dogmatika krivde.
Odrešitev
Na ramenih begunske tragedije poteka še en projekt, posebno ideološko krošnjarjenje. Slišimo, da je sistemski vzrok za vse konflikte na svetu (finančni) kapitalizem. Gre za naivno težnjo, podedovano iz religij, da bi zlo vsega sveta zbrali na enem mestu in mu nadeli eno ime. Le tako je mogoče upanje na odrešitev, ki jo naj prinese revolucija kot amputacija vira vseh bolezni s telesa družbe. Pripisovanje vzroka vseh konfliktov v svetu kapitalizmu, je nesmiselno že na prvi pogled. Kako tedaj pojasniti, da begunci za svojo destinacijo izberejo prav najstabilnejše države, kjer so principi (finančnega) kapitalizma najdlje razviti? Zakaj večina migracij iz dežel, kjer ni nikakršnih spopadov, izbere isti cilj?
Naivna kritika tržnega gospodarstva zapada klišejski napaki, v tem ko ločuje neločljivo ter združuje nezdružljivo. Ne sprevidi, da nam je princip kapitalizma veliko bliže, kot si umišljamo. Kdaj smo nazadnje kupili nov izdelek, ko je bil stari res do konca izrabljen? In ko kupujemo novega, zakaj se nam zdijo privlačni prav tisti, ki jih poraja najbolj kompetitivni sistem zasebnega lastništva. Na kratko: zakaj smo včasih hodili v Trst in Celovec kupovat reči, ki so se dobile tudi pri nas?
In še zrcalna napaka: kapital je resda moč, ki se sama ne zna brzdati. Toda kapital ni edina oblika moči. Tudi če kapital odpravimo, razmerja moči ne izginejo, le drugače se oblikujejo. Pomenljivo je, da so vse ureditve, ki so to poskušale, postale policijske države s še večjo stopnjo nasilja. Moč in njena zloraba sta stalnica človeka. Že stari Grki so poznali črepinjsko sodbo za brzdanje posameznikov, ki so pridobili preveč moči. Vse, kar nam ostane, je zvestoba zahodni tradiciji »legitimacije in limitacije« (O. Höffe) moči. Odrešitve ne bo, in kdor bo na silo poskušal vpeljati nebesa na zemljo, bo neizogibno ustvaril le še en (revolucionarni) pekel.
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
