R. Svetlič, Delo: Ideološko krošnjarjenje

1

Razsvetljenska kultura ima sveta več kot resnice: poskuša ga razumeti, toda pri tem se zapleta v različne, pogosto nasprotujoče si interpretacije. Ni zadnje besede o tem, kaj je »res«. To ni udobno okolje, saj ne zagotavlja tistega miru kot ga dogmatika: resnica je resnica, zlo je zlo. Vse je jasno. Zato je tu situacija obrnjena: sveta je premalo za Resnico. S svetom je tako ali tako vse narobe in nanj nihče ne računa. Pravzaprav je zato nezaželeno, če stvari gladko tečejo. Dogmatiki gredo krizi na roko, saj olajšajo dokazovanje, kako prav imajo v nauku, da je svet grešen. Marksistična ideologija je sekularni dedič religije in tudi zanjo ni nič bolj nezaželenega kot obdobje blagostanja. Mao Zedong ni brez razloga poudarjal, »nemiri so nekaj izvrstnega«. In grška nesreča je nekaj, kar si taka forma mentis lahko samo želi.

To, kar se je dogajalo v Sloveniji v zvezi z grško krizo, je pogosto spominjalo na ideološko krošnjarjenje: na zlorabo tuje nesreče za promocijo lastne dogmatične predstave o svetu. Prav potruditi se je bilo treba, če smo v javnih diskusijah hoteli najti kakšen intelektualni napor. Nasprotno, prevladoval je intenziven ideološki angažma, ki z razsvetljensko in racionalno tradicijo nima nič skupnega. Zakoličil se je razkol med dobrim in zlom: Grčija je bila umeščena na stran dobrega, EU na stran zla. Treba je bilo le še strniti vrste in stisniti pesti. Mišljenja ni potreboval več nihče.

1) Grčija kot žrtev

Omenili bomo dva fokusa, okoli katerih se je zloraba grške krize vrtela. Prvi je v zahtevi, da Grčijo obravnavamo izključno kot žrtev. Da ne bo nesporazuma, pogajalska pozicija EU in IMF je predmet številnih resnih kritik. Tudi povprečni davkoplačevalec se upravičeno lahko vpraša, zakaj so zasebni dolgovi bank iz dneva v dan postajali vse bolj javni; ali, zakaj je večina finančne pomoči – tudi naša – končala na računih velikih bank. Lahko gremo še dlje in naredimo naslednji miselni poskus: privzemimo, da sta EU in IMF utelešenje čistega zla. Privzemimo, da so pogajalske zahteve do Grčije najbolj podlo izsiljevanje, da imajo en sam namen, škoditi Grčiji na vseh ravneh. Toda s tem še vedno nismo utišali naslednjega vprašanja: ali je, tudi če bi bilo vse to res, do Grčije odgovorno, da njene težave – v skladu z ideološko dogmatiko – razložimo izključno kot posledico ravnanja drugih držav?

Govorimo o državi, kjer mesto, kot je Korint, pobere toliko davkov, kot jih pri nas plača manjše podjetje. O državi, kjer na otoku Zakintos 600 zdravih ljudi uživa status slepe osebe, da lahko prejemajo večji socialni transfer. Ne gre le za nenamensko porabo javnega denarja. Tisto, kar kaže na globino grškega problema, je nepredstavljiv pravni nekron: »slepi« imajo še vedno vozniška dovoljenja, še vedno vodijo lovska društva, opravljajo razne dejavnosti itd. Isti organ potrdi status slepe osebe in izda vozniško dovoljenje. Tudi če sprejmemo, da se je nad Grčijo zgrnila svetovna zarota, ali je res pošteno Grkom prigovarjati, da jih od uspeha in blagostanja loči le tuja zloba? Ali jim je odgovorno sugerirati, da je njihova rešitev – posebno v tej situaciji – totalna razgradnja sedanjega gospodarskega sistema in uvajanje nečesa novega? Ali je zrelo – iz okolij, kjer bankomati delujejo – navijaško ploskati, ker so Grki »pokazali sredinec« EU?

Ideološko krošnjarjenje: iskanje situacije, kjer je nekaj narobe, z izključnim namenom upravičevanja svoje dogmatike. Izrekanje podpore, ki ni nobena podpora. Skrb za tistega v stiski, ki ni nobena skrb. Je prodajanje »čudežnih« kapljic resno bolnemu. Vse le zato, da preživi srednjeveška predstava o posamezniku (ki ruši homogenost skupnosti), lastnini (ki je grehotna) in gospodarstvu (ki kvari človeka). Otfried Höffe lepo opozori na tisto, kar nas ločuje od srednjega veka: »V 17.,18. stoletju postane tisto, kar je do včeraj avtomatično greh, nevtralno gibalo moderne skupnosti. Zavržena ‘zavist’ postane občudovana ‘gospodarska kompetenca’, grajana ‘grabežljivost’ postane ‘cenjen občutek za posel’.« Tega še ne znamo sprejeti.

V vsak dolžniško-upniški odnos je položena težnja, da prvi relativizira trdoto materialnega pogleda na svet, drugi pa pri njej fanatično vztraja. Grški zasuk v politiki ni nikakršna alternativa tržnemu gospodarstvu, saj je se je oblikoval izključno na zunanjepolitičnem konfliktu. Ali ni očitno: Grki nočejo sprememb, oni bi živeli, kot so! Radi bi to, kar je zahodni mainstream: potrošništvo in blagostanje. Pričujoča kriza in vse, kar ji je sledilo, je zgolj nekaj, česar ni nihče pričakoval.

2) Grčija kot branik civilizacije

Druga raven zlorabe grške krize pa je v vsiljevanju vloge poslednjega branika civilizacije Grčiji. Najbolj so odmevale izjave Slavoja Žižka, ki je to državo označil za zadnje upanje, ki lahko reši Zahod pred barbarstvom. No, tudi ta gesta potrjuje strukturno bližino ideologije in religije. Če iz zlega dejanja razsvetljenstvo sklepa na moralni status zločinca, religija sklepa na moralni status žrtve. Kajn in Abel: s stališča racionalistične morale je težko razumeti, zakaj Nova zaveza prepozna v Abelu mučenca za pravičnost. Golo dejstvo, da je nekdo žrtev, ne pove o njem prav ničesar. Toda še vedno se dogaja, da žrtvi pripisujemo moralni sijaj, celo odrešeništvo. Prav to se je zgodilo v primeru Grčije.

Odziv na stres je gotovo dober pokazatelj zrelosti neke demokratične kulture. In če pogledamo odzivanje Grčije na njene težave, ji težko pripišemo visoke ocene. Kaj šele vlogo branika razsvetljenstva in civilizacije. Naj najprej omenimo odnos do tujcev. Ob vsem moralnem žuganju Bruslju zaradi (ne)reševanja begunske krize je nekako ob strani obtičalo, da je v Grčiji nastal pojav, ko državljani prenesejo krivdo za razmere na tujce. Ti so postali predmet gneva, ki se je v nekaj sto primerih nadaljeval z nasiljem.

Nadalje, pred kratkim je v Grčiji vzniknila retorika naroda in njegove časti. Oboje sta arhaični kategoriji, ki v povojni Evropi pravzaprav nimata več kaj početi. Zlasti čast (naroda) sodi v povsem drugo obdobje, saj sta to radikalno ločevalni kategoriji. Kaj prizadene mojo čast in kaj bom naredil v odgovor na žalitev, je popolnoma v mojih rokah. In vsakdo, ki se znajde v zadregi, lahko najde nekaj, naj bi ga žalilo. To je slepa ulica medsebojnih odnosov. V demokraciji so koncept časti nadomestila druga pojmovna orodja, ki vsebujejo merila, omogočajo racionalno obravnavo, pred vsem pa napotujejo na komunikacijo. Taka instrumenta sta zlasti koncept pravičnosti in solidarnosti.

Več lahko preberete na delo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Grčija oz. “Grčija” (kot jo servirajo demagogi obeh polov, ki dogmatično, populistično “razmišljajo”) prikazuje, da so pametni, konstruktivni in razmišljujoči v manjšini. Zmagujejo pa nasilneži. Iz dveh ” enakih” (skorumpiranih, socialističnih) polov (“levica”, “desnica”) je nastala mogočna SZDL z imenom Siriza, ki dominira, gospodujejo Grčiji. Zaradi pritiskov tujine se zvija kot ameba, se cepi in pretvarja (a v resnici je skorumpirana).

    Zanimivo je brati ta članek še enkrat tako, da namesto Grčije damo notri muslimanske begunce.

    V Avstriji je v porastu populistična, fašistična (socializem,!! in nacionalizem) stranka extremnih zadrtežov (ukradla liberalnost) , ki krade volivce najbolj socialdemokratom SDP (ponuja jim socialno varnost), pa tudi ljudski konzervativni stranki OVP (tistim zafrustrirancem ponuja gospodovalnost: mi imamo prav).

Comments are closed.