V mesecu juniju – natančneje za svetovni dan beguncev, ki se praznuje 20. junija – se veliko piše in govori o beguncih, predvsem o njihovih pravicah, težavah, problemih, skratka izzivih s katerimi se soočajo begunci v novi deželi. Pa tudi kakšna pozitivna zgodba se najde, kjer pokažejo, kako so se begunci že integrirali v družbo.
O beguncih se piše in govori tudi, če se zgodi kakšna tragedija, še največkrat v bližini italijanskega otoka Lampedusa in otoške države Malte. Lepo je, da pišejo tudi takrat, ko so kakšno tragedijo preprečili. Največ so jih preprečili prav Italijani, saj patrolirajo že nekaj mesecev vzdolž italijansko-libijske meje. Marsikdo je kritičen do teh akcij, češ da samo spodbujajo ljudi, da kot begunci zapustijo Libijo in se napotijo proti Italiji, vedoč, da jih bodo itak rešili, če bi prišlo do težav z barkami, v katerih se nahajajo. Pred nekaj tedni pa je italijanski notranji minister Alfano opozoril javnost, da v Libiji čaka na pot čez Sredozemlje od 300.000 do 600.000 beguncev. Mogoče je ta številka previsoka, a z njo je hotel predvsem opozoriti evropske institucije, da pomagajo Italiji na različne načine – tudi finančno, saj problem teh beguncev ni samo italijanski problem, ampak postaja tudi evropski.
Eden največjih problemov, ko govorimo ali pišemo o beguncih v Evropi je predvsem v trdnjavski mentaliteti Evrope. Evropa je in postaja vedno bolj trdnjava, v katero je težko stopiti po legalni poti. Zato se morajo begunci poslužiti poti raznih kriminalnih družb, da jim pomagajo na poti v Evropo. Če pogledamo onstran schengenske meje, lahko zapazimo velik pritisk na zunanje meje Evrope. Razni vojaški konflikti, vojne, krize in revščina na Bližnjem vzhodu in v Afriki – še posebej iz afriškega roga samo povečujejo pritiske na zunanje evropske meje. Po podatkih Frontexa, ki je evropska agencija, ki usklajuje in razvija upravljanje na zunanjih mejah, so samo v prvih treh mesecih letošnjega leta na zunanjih mejah Unije kot nezakonite priseljence registrirali 42.000 beguncev. Samo na italijansko mejo jih je prišlo lansko leto 40.000, v prvih 4 mesecih letos pa že okoli 25.000. Številka bo še bolj narasla v prihodnjih poletnih mesecih, ko bodo še boljši pogoji za prečkanje Sredozemlja. Ko pišemo o številkah, ne smemo nikoli pozabiti, da so za številkami ljudje, vsak s svojo zgodbo o hrepenenju po boljšem in varnejšemu življenju. Skratka o življenju v miru.
Potrebno bi bilo, da Evropa zapusti svojo trdnjavsko mentaliteto in bolj odpre vrata organiziranemu priseljevanju. Italijansko združenje za begunce – Center Astalli, že dalj časa lobira za t.i. humanitarne kanale, da bi se izognili novih žrtvam v Sredozemskem morju. Če bodo uslišani, ne vemo, a gotovo je potrebno nekaj storiti, da bi Sredozemlje ne bilo več pokopališče za mnoge, ki prihajajo v Evropo.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
