R. Schweiger, Radio Ognjišče: Kaj sporočajo Lampedusa, Robben in Station

0

V tem obdobju so mnogi še na počitnicah. Naj nas ti dnevi približajo drugemu, še posebej našim bližnjim, ki nam veliko pomenijo in čez leto nimamo dovolj časa za njih. Naj nas dvigujejo tudi k Bogu, saj od njega prihaja vse. Prosimo za moč in pomoč ter ljubezen in modrost, saj nas kmalu čaka novo šolsko leto z novimi izzivi in seveda vroča politična jesen z mnogimi (še) nerešenimi problemi naše države ter slovenske družbe. Rad bi predstavil tri različne otoke, ki vsak iz svoje bogate zgodovine nosi sporočilo za nas in so pred kratkim doživeli poseben dogodek.

Prvi otok, o katerem bi spregovoril je otok Lampedusa, ki je majhen italijanski otok (Pelagijskega otočja) južno od Sicilije in je bil dolgo let znan kot čudovita turistična destinacija. Na njem živi malo več kot 6000 ljudi in je velik 20 km2. Otok leži bližje Afriki kot Evropi, saj ga od tunizijske obale loči le 113 km. Pred malo več kot dvema desetletjema – natančneje 15. aprila 1986 – je postal otok svetovno znan po libijskem napadu z dvema raketama. Namen je bil, da bi rakete zadele komunikacijske sisteme sil NATO na tem otoku. Rakete so padle v vodo, tako da napad ni povzročil nobene škode ali žrtev, je pa pomenil težko politično krizo med Libijo in Italijo, v katero so bile vključene tudi ZDA. V zadnjih letih in še posebej sedaj je otok znan, da vsako leto na tisoče in tisoče ljudi prihaja v čolnih iz severne Afrike, da bi v Italiji zaprosili za mednarodno zatočišče in iskali boljših pogojev za življenje. Čeprav razdalja med Italijo in Severnoafriškimi deželami ni velika, je bila za mnoge ljudi ta pot tudi tragična, saj so mnogi utonili v Sredozemskem morju. Ne ve se točnega števila umrlih, a mnoge nevladne organizacije poročajo o več kot 20.000 umrlih, od kar so Afričani in Arabci začeli množično zapuščati afriške dežele.

Prav otok Lampedusa si je izbral papež Frančišek za svoje prvo (!) potovanje izven Vatikana (8. julij 2013). Lahko bi obiskal kakšno italijansko romarsko središče ali kateri bolj pomemben kraj v očeh mnogih, a si je izbral ta mali otok, da bi prinesel besedo upanja in tolažbe ter izrazil solidarnost s tistimi, ki so zapustili svoje domove v želji bo boljšem in predvsem varnejšem življenju. S tem preprostim obiskom je potrkal na vest mnogim, saj ta otok predstavlja za mnoge upanje, a za mnoge tudi smrt. Vrgel je cvetni venec v morje za vse, ki so umrli in se srečal s pribežniki, ki so pred njim prišli na otok. Preživeli so svoje izkušnje delili s papežem. Eden izmed njih ga je nagovoril s temi besedami: »Tukaj smo, ker smo zapustili svoje dežele iz političnih in ekonomskih razlogov. Marsikaj smo prestali, da smo prišli sem. Ugrabili so nas trgovci z ljudmi. Veliko smo pretrpeli. Potrebujemo vašo pomoč, sveti oče. Potrebujemo pomoč drugih držav.« Sveti oče je tudi daroval mašo kot spokorno bogoslužje, pri katerem so bili prisotni tako katoličani kot muslimani. V svojem nagovoru je potrkal na vest vsem s tem vprašanjem: Kje je kri tvojega brata? Prosil je Gospoda, da »izbriše, kar je ostalo Herodovega tudi v našem srcu«. Prosil je »za milost joka nad našo brezbrižnostjo, joka nad krutostjo v svetu, v nas in tudi v tistih, ki v brezimnosti sprejemajo socialno ekonomske odločitve, ki tlakujejo pot v tovrstne drame«.

Papež je s tem obiskom utrjeval odnose ter ustvarjal mostove med katoliško Cerkvijo in islamom; med ljudmi in celinami; kakor tudi med vernimi – katoličani in muslimani. Obisk Lampeduse je imel močan simbolni pomen, saj se je odločil za obisk tega otoka, ko je bral poročilo o smrti sedmih Severnoafričanov v bližini Sicilije. Prebežniki so se držali ribiške mreže, vendar ko jih je lastnik zagledal, je prerezal vrvi in jih prepustil smrti. Simbolno nam otok Lampedusa – kraj upanja a tudi trpljenja in smrti mnogih – sporoča, naj ne ostanemo indiferentni do trpljenja (so)človeka.

Drugi otok, o katerem bi rad spregovoril, je otok Robben, ki leži pred mestom Cape Town v Južnoafriški republiki. Ta otok je še manjši od Lampeduse, saj je velik le 5 km2. Od leta 1961 je bil otok uporabljen kot zapor za politične zapornike in obsojene kriminalce. Najbolj znani politični zapornik na tem otoku je bil Nelson Mandela, ki je preživel kar 18 let na tem otoku od 27-tih, ki jih je preživel v zaporu, preden je padel apartheidski režim v tej državi. Ko je bil Nelson Mandela odpuščen iz zapora (11. februarja 1990), je kasneje prejel tudi Nobelovo nagrado (leta 1993) in bil tudi predsednik Južnoafriške države (1994-99).

Konec junija je ameriški predsednik Barack Obama obiskal Južnoafriško državo v sklopu svoje prve turneje po Afriki. Skupaj s svojo ženo in otrokoma je obiskal tudi ta otok. Nekdanji zapor je danes spremenjen v muzej. Prav s tem obiskom, ko je predsednik Obama obiskal celico, v kateri je bil Mandela zaprt in tudi kamnolom, kjer je delal kot zapornik, je s tem izrazil spoštovanje neuklonljivemu borcu proti apartheidu. Rad bi ga tudi obiskal, a bivši zapornik, ki ima danes 95 let, je bil tedaj v bolnišnici v Pretorii v kritičnem stanju.
Kaj si je predsednik Obama mislil, ko je obiskal celico, v kateri je bil zaprt Mandela, ne vemo. Lahko pa vsaj ugibamo. Pomislil je lahko na vse, ki so se borili in se žrtvovali na mnogotere načine za boljši jutri ne samo v Južnoafriški državi, ampak v vseh državah sveta. Lahko je pomislil na vse obsojene v zaporih, morda še posebej na tiste, ki so po nedolžnem v zaporih tako v ZDA kot drugod po svetu. Pomislil je tudi lahko, kako naj reši svoj obraz – tudi kot predsednik države, ko je obljubil že pred leti, da bo zaprl zloglasni zapor Guantanamo na Kubi, a ga nikakor (še) ne more zapreti.

Še bi lahko nadaljevali s takim razmišljanjem, a sporočilnost otoka Robben je, da je v življenju možno spremeniti mnogo. Celo politične sisteme je možno spremeniti, a so potrebni ljudje, ki verujejo in se borijo za drugačen, boljši jutri, in se žrtvujejo – tudi z življenji – za ta cilj. Prav vizija o pravičnejšem svetu lahko (lažje) potegne ljudi in skupnosti skozi obdobja težkih in bolečih družbenih težav ter sprememb – simbolno tunela – s katero se sooča določena družba. Lahkih poti ni. Potrebni so voditelji, ki vidijo dlje in to je bil Nelson Mandela. Brez žrtev in različnih oblik žrtvovanja in odrekanj nikoli ne gre. Tudi posledice preteklosti so še kako prisotne v Južnoafriški državi, a luč na koncu tunela je (bila) vedno. Potrebno je samo hoditi naprej z dvignjeno glavo in močno vero ter z zaupanjem v božjo previdnost, ki nas vodi. Ustanovili so tudi Komisijo za resnico in spravo (Truth and Reconciliation Comission), ki je aktivno pripomogla k spravi v tej državi. Taka Komisija bi bila gotovo koristna tudi v naši državi!

Tretji otok, o katerem bi rad spregovoril se imenuje otok Station. Ta mali otok z romarsko cerkvijo sredi jezera Derg, se nahaja na Severnem Irskem. Lough Derg (www.loughderg.org) že več kot 1000 let sprejema romarje. Tudi letos je na tisoče in tisoče ljudi že obiskalo in še bo ta poseben kraj molitve in pokore. V zadnjih 150 letih je ta otok obiskalo skoraj 2 milijona ljudi in opravilo spokorniške programe. Ta kraj je poseben kraj miru in pravi osebni izziv za vsakega. Bil je tudi za mene.

Lough Derg je eno izmed najstarejših centrov za krščanska romanja v Zahodni Evropi in gotovo eno najbolj spokorniških krajev v Evropi, če ne celo na svetu. Najtežji spokorniški program, ki sledi tradiciji, ki ga romarji izvajajo že več kot 1000 let, traja tri dni in to v času med 31. majem in 15. avgustom. Program, ki se začne npr v petek med 11. in 15. uro na otoku, se začne že doma, od koder prihaja romar, saj od začetka dne (torej od četrtka ob polnoči), ne smeš nič več jesti. Ko prideš na obalo jezera, te s posebnim čolnom odpeljejo na otok, kjer si moraš takoj sezuti čevlje in nogavice ter biti tri dni bos. Začnejo se t.i. tradicionalne molitve (Station Prayers), ko obiskuješ spokorniške postelje (penitential beds), kjer se molijo različne molitve in se veliko poklekuje. V petek zvečer začneš 24 urno bdenje (vigil), in šele ko to opraviš, lahko greš spat v soboto zvečer. V tej noči je poleg različnih molitev tudi priložnost za spoved, duhovni pogovor in obhajanje evharistije. Romarjem je dovoljeno, da pojedo v soboto zvečer samo en t.i. Lough Derg obrok, ki obsega kos suhega kruha oziroma toast brez masla, skodelico čaja ali kavo brez mleka; ter ovsenjak. Otok zapustiš v nedeljo tretji dan popoldne, a se moraš še postiti do polnoči istega dne. Lahko pa popiješ sok ali vodo. Voda je tudi vedno na razpolago za pitje na otoku, da se romar ne izčrpa. Od leta 1992 so možnosti tudi za enodnevne dneve zbranosti na tem otoku.