Bazovica, 1930. Vasica v tržaški občini, katere ime se je zapisalo v zgodovinski spomin dveh narodov, slovenskega in italijanskega. Pred oseminpetdesetimi leti je tam strelni vod črnosrajčnikov izvršil smrtne obsodbe, ki jih je nekaj ur pred tem izreklo posebno sodišče za državno varnost (Tribunale speciale per la sicurezza dello Stato), ki se je v ta namen prvič, a ne zadnjič, iz Rima preselilo v Trst.
Navsezadnje je poleg dveh velikih procesov leta 1930 in 1941 isto sodišče izreklo tudi druge stroge obsodbe slovenskim in hrvaških antifašistom. Posebno sodišče, politični organ režima, je imelo na vzhodni meji specifično funkcijo represivnega orodja v podporo politiki raznarodovanja: politike – kot so že takrat ugotavljali italijanski antifašisti iz gibanja Giustizia e Libertà (Pravica in svoboda) –, ki se je lahko izvajala le s pomočjo ustrahovanja in krutosti.
Vse to se je zgodilo dolgo nazaj in danes je zavedanje o pomenu tistega obdobja – torej fašizma – v Italiji že zelo oslabljeno. To se je seveda delno zgodilo zaradi samega minevanja časa, a po drugi strani gre tudi za rezultat lucidnega načrta, ki so ga izvajali vplivni ljudje s področja kulture, politike in medijev, da bi zameglili najbolj sporne pojave fašističnega gibanja in režima ter izkušnje fašizma izenačili z mnogimi drugimi, ki jih je Italija doživela v času svoje enotne zgodovine. Komemoracija, ki naj ni praznična, temveč historična – to nalogo imamo kot zgodovinarji –, pomeni v prvi vrsti oživitev spomina na vse, kar je fašizem predstavljal v Julijski krajini in drugod.
Kaj je fašizem?
Fašizem je bil v prvi vrsti nasilje, sprva škvadristično, nato državno, pri čemer drugo nikoli ni popolnoma nadomestilo prvega: še v drugi polovici 30. let, medtem ko so sodišča odrejala pripore, zaporniške kazni in usmrtitve, so škvadristi ubijali z golimi rokami, kot se je na grozljiv način zgodilo z Lojzetom Bratužem.
Poleg tega se fašizem ni uveljavil samo ali predvsem s pomočjo nasilja, temveč je bil tudi produkt krize, ki je pregazila demokratične institucije; bil je eden od simptomov bolezni demokracije, ki je med obema svetovnima vojnama zajela celotno Evropo, z redkimi izjemami. Danes je mednarodni kontekst na našo srečo popolnoma drugačen: vendar nas ravno ta zgodovinska izkušnja napeljuje, da z zaskrbljenostjo gledamo na izčrpanost institucij, prezir do parlamentarne demokracije, nestrpnost do sistema protiuteži in jamstev, ki so ga ustavodajni organi ustvarili ravno zato, da bi se izognili morebitnim avtoritarnim težnjam. Zgodovina se ne nikoli ponovi, toda če se iz nje lahko kaj naučimo, je to nauk, da lahko takšne krize vodijo k nepredvidljivim izidom in da imajo sile, ki so običajno zavezane ohranjanju demokratičnih struktur, težave s prepoznavanjem in obračunavanjem z antidemokratičnimi vzgibi, ki se pojavijo v civilni družbi.
Fašizem je predstavljal tudi nestrpnost, radikalno zanikanje pravice do obstoja drugega, naj se je ta definiral na podlagi političnih, nacionalnih ali rasnih lastnosti. Ta nestrpnost je sestavni del fašističnega nazora; sestavni elementi zgodovinskega fašizma so bili še nacionalizem, imperializem in protislovanstvo. Pri rasizmu so stvari zapletenejše, toda ne da bi predpostavljali avtomatične vezi, mislim, da lahko rečemo, da lahko narodna nestrpnost, četudi temelji na kulturnih in ne bioloških konstruktih, v primerih, ko je privedena do skrajnega radikalizma, značilnega za fašistično protislovanstvo, preoblikuje zavest ljudi do te mere, da postanejo veliko bolj dovzetni za zdrs v rasisizem.
Žal nas je danes v Italiji le malo takih, ki smo prepričani v te značilnosti fašizma. Ravno zaradi tega sem mnenja, da je treba vsako priložnost za zgodovinsko obeleževanje izkoristiti, da velikemu delu italijanskega prebivalstva onkraj Soče pojasnimo in pomagamo razumeti, kaj je bil obmejni fašizem in da ta ni predstavljal obrobnega vidika ali slučajne nezgode fašističnega režima, temveč je bil eden temeljnih elementov, ki so določali njegov značaj.
Slovenski upor fašizmu v kontekstu evropskega nasilja
Ta fašistična nestrpnost in nasilje sta vzbudila odpor, predvsem pri tistih, ki so, kot Slovenci in Hrvati v Julijski krajini trpeli dvojno zatiranje v primerjavi s sodržavljani italijanskega jezika in čustev. Političnemu zatiranju se je namreč pridružilo še narodno. Rezultat je bil globok in močan odpor ne le do fašizma, temveč tudi do same Italije, s katero se je želel fašizem poistovetiti; kar mu je na žalost v veliki meri tudi uspelo.
Prevedla: Ivana Kavčič. Več lahko preberete na razpotja.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
