R. Prešern, Slovenski čas: »Nazaj v prihodnost«

4
268

Ali bo nova vlada spoznala nujnost sprejetja reform in stopila na pot konsolidacije javnofinančnega položaja? Kdo bi si mislil, da se piše leto 2014, že šesto leto po začetku gospodarske krize v Sloveniji? Ko se namreč ozremo na družbene, politične in ekonomske razmere v naši, res da še vedno mladi domovini, lahko opazimo, da se ni prav nič spremenilo. Retorika političnih strank, ki še sestavljajo vlado v odhajanju, nam je v predvolilnem času sicer nekritično ponujala in nizala velike uspehe zadnjega leta. Predsednica vlade v odhajanju nam je samozavestno in vehementno prikazovala dosežke svoje enoletne vladavine. Tako naj bi nas, po njenih besedah, obranila prihoda zloglasne trojke, ohranila socialne pravice, sanirala bančni sektor in gospodarstvu omogočila rast. Še več, to naj bi storila navkljub slabi zapuščini prejšnje desnosredinske Janševe vlade.

Rast javnega dolga

Vsi omenjeni, nedokazani ter iz konteksta vzeti »dosežki« zbledijo ob dejstvu, da je javni dolg dosegel že 80 % bruto družbenega proizvoda (BDP). Trenutno ga je preko 28 milijard evrov, ob 36 milijardah BDP. Slovenski državljan je danes tako zadolžen že za okrog 15.000 evrov. Javni dolg je še leta 2008, ob koncu prve Janševe desnosredinske vlade, znašal le 22 % BDP, to je dobrih 8 milijard, ob dobrih 35 milijardah BDP, dolg na državljana je znašal le 4.000 evrov. Poglejmo še rast javnega dolga v zadnjem letu 2013, v letu vlade Alenke Bratušek. Konec leta 2012, ob padcu druge, enoletne Janševe desnosredinske vlade, je dolg znašal še 54 % BDP, to je dobrih 19 milijard evrov, višina dolga na državljana je bila 9.500 evrov. V enem letu levosredinske vlade Alenke Bratušek je dolg narasel za 10 milijard evrov, kar pomeni, da je višina dolga na državljana poskočila za dodatnih 5.000 evrov. Za primerjavo dodam še podatek, da se je dolg na državljana v letu 2012 povečal le za dobrih 1.100 evrov, skoraj petkrat manj.

Iz podatkov je razvidno, da se je dolg v zadnjih petih letih povečal skoraj štirikrat. V teh petih letih je bila, razen v letu 2012, na oblasti levica oz. stranke, ki so bile v predvolilnih soočenjih in kampanji polne samohvale o dosežkih svoje vladavine. Verjetno je enormno povečanje dolga v tako kratkem obdobju res največji »uspeh« politik in dela leve vlade.

Tekoči primanjkljaj, ki ga je takratnemu finančnemu ministru dr. Šušteršiču v letu 2012 uspelo znižati na 1,4 milijarde evrov (4 % BDP), to je skoraj milijarda manj kot leto poprej, se je takoj v letu 2013 povzpel na skoraj 5,2 milijarde evrov (14,7 % BDP). Res je, da gre večina tega povišanja na račun sanacije bank. Javni dolg sektorja države, brez upoštevanja izdatkov za sanacijo bank, je znašal skoraj 1,6 milijarde evrov (4,4 % BDP). V letošnjem letu je predvideni primanjkljaj skoraj 1,5 milijarde evrov (4,1 % BDP). V okviru postopka za odpravo presežnega primanjkljaja bi letos Slovenija morala le-tega znižati na 3,3 % BDP, naslednje leto pa na 2,5 % BDP, kar je brez sprejema ključnih reform le utopija. Primanjkljaj tako ostaja previsok, danih zavez mednarodni skupnosti na ta način ne bomo izpolnili.

Ustavljeni privatizacijski procesi

Privatizacijski procesi so se deloma nadaljevali tudi v letu 2013 in 2014, vendar brez pravih rezultatov. Uspešna prodaja Mercatorja ne sodi v te procese, saj je bil Mercator že v zasebni lasti in država ni bila neposredni lastnik. Vpliv na prodajo bi vlada lahko imela le prek bank v državni lasti, ki so imele lastniške deleže Mercatorja v svojem portfelju, vendar si vmešavanja v gospodarstvo zaradi mednarodne skupnosti in kredibilnosti vlade v tujini ni smela privoščiti. Ne glede na to je predsednica vlade v odhodu mimo svojih pristojnosti v predvolilnem času privatizacijske procese popolnoma ustavila, saj je bilo javno mnenje in predvsem pričakovanje levih volivcev izrazito nenaklonjeno prodaji. Gre za popolnoma populistični ukrep, saj njeni stranki takrat po javnomnenjskih anketah ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga. Umik države iz gospodarstva, eden ključnih ukrepov, ki jih pričakuje mednarodna skupnost, se je v času levosredinske vlade Alenke Bratušek praktično ustavil.

Tudi drugih reform racionalizacije javnega sektorja in zmanjševanja birokracije, vzpostavitve prožnega trga delovne sile in podjetjem prijaznega okolja, rešitve nevzdržnega pokojninskega in zdravstvenega sistema v zadnjem letu nismo dočakali, saj je vlada pričakovala, da se bo javnofinančni položaj rešil sam od sebe na prihodkovni strani proračuna, se pravi s povečanimi prihodki, ki pa jih brez resnih vsebinskih sprememb ne bo. Kaj je pravzaprav dosežek zadnje levosredinske vlade? V resnici se je ohranil in zaščitil le status quo vseh zasebnih interesov (stricev iz ozadja), ki so kot pijavke odvisni od javnih podjetij in javnih sredstev. V škodo vseh državljanov.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________ Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

4 KOMENTARJI

  1. Na eni strani že kar malo dolgočasno, saj vse to že dobro vemo, to vedo tudi poslanci in člani vodstva strank.

    Če bi se pred volitvami takole objektivno poročalo kot v tem članku in to iz dneva v dan bi bili rezultati volitev drugačni.

    In kaj npr. poročajo glavni najbolj vplivni mediji, ki so vsi naklonjeni slovenski levici:

    Večer: “Juncker bi menda želel Bratuškovo v ekipi”

    Delo: “Bratuškova bi bila menda Junckerjev izbor ”

    Dnevnik: “K informacijam, da si bodoči predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker kot kandidatko želi prav Bratuškovo, pa v kabinetu, kot pravijo, nimajo veliko dodati.”

    24ur: “Juncker naj bi na mestu evropskega komisarja želel videti Bratuškovo”

    Usklajeno spinanje za propadlo premierko je več kot očitno.

    Že prej so levi nastavili svoje na KPK, pa na urad za informacijskega pooblaščenca, obeta se levak na vrhu RTV, …

    Celo tam kjer na volitvah izgubijo (EU) imajo na koncu levičarji svoje ljudi.
    Taka država ne more uspevati. Do kdaj bomo mirno prenašali to rdečo bando?

  2. Jaz nekoliko razumem ta odpor ljudi do prodaje državnega premoženja. Vedno je namreč prikazana v ozadju romantična plat državnega premoženja kot družbenega, kot našega. In ljudje to še vedno tako doživljajo.
    Ne razumejo tega hladnega koncepta zadaj, da je to premoženje v resnici nikogaršnje premoženje, prepuščeno volkovom. Zato je prodaja edina pot, pa čeprav tudi poceni prodaja, kot se bo najbrž tudi zgodilo. In se je recimo z Mercatorjem, ki ga je država nazaj podržavila od Laškega in prodala na najslabši možni način. Če bi prodajala delnico po delnico bi verjetno več iztržila.
    Se pa strinjam tudi s Cezarjem, da infrastrukture ne smemo prodajati. Železnic, elektrike, Luke Koper. Ostalo pa vse, pa magari delnico po delnico.

  3. Novinarji, (beri: družbeno politični delavci v korist režima) so glavni krivci za stanje v kakršnem je Slovenija danes. Z njihovo pomočjo se npr. že 23 let ohranja mit o t.i. nacionalni interesu (beri: ohranjanju komunistov na vodilnih pozicijah v vseh porah družbe).

    Tole spodaj (izkoriščanje novinarjev, za pranje možganov ljudskih množic, za osebne koristi) je en tak primer kako deluje t.i. nacionalni interes:

    Vir (Požar report, kopiram sem, ker se potem članek zapira in je/bo nedostopen)

    =====

    Spletka! Očitno lažen članek za Alenko Bratušek, da bi ja postala komisarka

    http://www.pozareport.si/images/news/5bb9bb9046fc7ec7c4c63dd043444226.jpg

    Odhajajoča predsednica vlade Alenka Bratušek je na robu živčnega zloma. Pa ne gre za kakšno novo filmsko različico kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja, ampak za najnovejšo slovensko politično farso – resnično resničnostni šov, imenovan izbor novega slovenskega komisarja, pardon, komisarke v Bruslju.

    Potem ko je po torkovem drugem krogu koalicijskih pogajanj postalo jasno, da njena stranka – Zavezništvo Alenke Bratušek – prejkone ostaja izven nove vladne koalicije, Miro Cerar pa je kot svojega kandidata za evrokomisarja predlagal Janeza Potočnika, je Bratuškova dokončno izgubila živce, navzven pa so “na polno” izbruhnile tudi njene najbolj neprijetne značajske lastnosti.

    Geneza šoka je sicer znana: tudi nekateri njeni kolegi pripovedujejo, da se šele zdaj počasi zaveda, da ne bo več predsednica vlade, podoben sindrom pa muči, pravijo, tudi njeno dobro prijateljico, bivšo poslanko in podpredsednico ZaAB – Mašo Kociper.

    Ker se danes in jutri izteka rok, ko “mora” slovenska vlada v Bruselj posredovati predlog za slovenskega komisarja, je Alenka Bratušek, ki želi predlagati sama sebe, proti njej pa je tudi večinski del javnosti, in celo tisti mediji, ki so Bratuškovo doslej dosledno pokrivali (logično, novi izbranec teh medijev je Miro Cerar), šla v poslednjo zakulisno medijsko operacijo.

    Angažirala je Slovensko tiskovno agencijo, ki je v lasti države, pretežno se financira iz proračuna, upravlja pa jo vlada. Tako se je včeraj ob 12. uri in 37 minut na spletni strani STA pojavil članek z naslovom “Viri: Juncker bi želel kot komisarsko kandidatko Bratuškovo.” Članek ni bil podpisan, toda vsebina članka je bila povsem jasna. Novi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker naj bi Slovencem in slovenski vladi dal vedeti, naj Slovenija za novo komisarko predlaga – Alenko Bratušek.

    Slovenska tiskovna agencija pa ni bila izbrana naključno. Tekste STA namreč potem objavijo vsi tisti mediji, ki so na servis agencije naročeni in ga tudi plačujejo, zato je omenjeni članek o Junckerju in Bratuškovi že slabo uro potem preplavil domala vse slovenske medije …

    NEDOSTOJNO. IZMIŠLJENI VIRI, NESRAMNA MANIPULACIJA

    … Toda vsebina članka je bila lažna, šlo je za tipičen spin, “fake” ali nesramno manipulacijo – brez primere, in celo nedostojno spletko, ki si jo je prek Slovenske tiskovne agencije na stroške davkoplačevalcev privoščila odhajajoča premierka ali pa vsaj njeni svetovalci.

    In to pred očmi slovenske javnosti ter bruseljske politične birokracije.

    Zakaj lahko suvereno zapišemo, da je bil članek lažen in povsem izmišljen?!
    Hm, vsaj iz treh razlogov. Prvič, Slovenska tiskovna agencija, ki se je pri objavi članka sklicevala na neimenovane “diplomatske vire” iz Bruslja, tam svojih virov preprosto nima, pa tudi sicer STA – kot državna agencija – tovrstnega načina pisanja ne prakticira. Na tej agenciji se pač nikoli ne grejo tako imenovanega “raziskovalnega novinarstva.” Drugič, argumenti, zakaj si Juncker za komisarko želi Bratuškovo, in ki jih v članku opisuje Slovenska tiskovna agencija, so identični argumentom, ki jih tukaj naklada Bratuškova. Pa ja ne mislite, da je Juncker, politik z dolgo kilometrino, tako naiven ali neumno neveden, da bi Alenko Bratušek nenadoma razglašal za izkušeno političarko, ki naj bi ji – za nameček – znotraj evropske komisije namenil celo podpredsedniško mesto?! In tretjič, ko so mediji preverjali navedbe (neimenovanih) diplomatskih virov STA, ni bilo nobenih potrditev, niti iz kabineta Jeana-Clauda Junckerja ne!

    Vse našteto – in še kaj bi se našlo (tej zgodbici itak nihče ne verjame) – potrjuje domneve, da je odhajajoča predsednica vlade banalno zlorabila Slovensko tiskovno agencijo za bolestno samopromocijo, a je hkrati velika blamaža, da se je vodstvo in uredništvo Slovenske tiskovne agencije spustilo v tako nizkotno in umazano igro. Kar, resnici na ljubo, sicer ni (bilo ) prvič … Je pa to še en primer, kam so padli slovenski mediji!

    Presenetljivo zvito pa je tokrat reagiral prvak Socialnih demokratov Dejan Židan, ki je v igro za slovenskega komisarja – po tej blamaži STA in Bratuškove – vrgel evropsko poslanko SD Tanjo Fajon, če že, kot sporoča Bratuškova prek Slovenske tiskovne agencije, Juncker na vsak način želi žensko kandidatko.

    Mimogrede, televizijske kamere so pokazale, kako se je Židan prizanesljivo nasmehnil ob novinarskem vprašanju, ali Juncker res zahteva Bratuškovo, in potrdil, da gre za “medijski spin”. Tisti, ki Židana bolje poznajo, vedo povedati, da Židan, ko prvič spregovori o neki zadevi, pove resnično kaj si on o tem misli, pozneje pa se začne diplomatsko izmikati …

    PREPIR MED BRATUŠKOVO IN ERJAVCEM …

    Glede na znane ter zakulisne kadrovske dogovore med “evropsko veliko koalicijo” v evropskem parlamentu, Evropsko ljudsko stranko (EPP), ki ji pripada Juncker, ter Naprednim zavezništvom socialistov in demokratov (S&D), kjer je bila Tanja Fajon pred kratim izvoljena za podpredsednico poslanske skupine, ima Fajonova vsekakor več možnosti kot Bratuškova. Nenazadnje, za razliko od Bratuškove govori štiri tuje jezike.

    Poleg tega naj bi Tanjo Fajon močno podpirala tudi “ameriška politika”, no, vsaj tako je slišati med dobro obveščenimi.

    Spisek kandidatov za evropske komisarje, ki naj bi ga na današnji – najverjetneje – korespondenčni seji določila vlada, pa bo predvidoma obsegal štiri imena, poleg Alenke Bratušek, Janeza Potočnika in Tanje Fajon še Karla Erjavca, prvaka stranke Desus.

    Da bi Alenka Bratušek dosegla konsenz pri enem imenu ali kandidatu, je seveda čista utopija. Miro Cerar namreč podpira Janeza Potočnika (prav tako Gregor Virant), Bratuškova sama sebe, Karl Erjavec podpira Karla Erjavca, Dejan Židan pa Tanjo Fajon. Včeraj naj bi zaradi tega prišlo celo do prepira med Bratuškovo in Erjavcem. Zato je še edina možnost, da se znotraj vlade dogovorijo za spisek vseh (teh) štirih kandidatov oziroma dveh kandidatov in dveh kandidatk.

    … IN ŽE SE TRESE DELNA KOALICIJA MED SMC-DESUS

    Prav Erjavčeva (samo)kandidatura za evropskega komisarja (tudi Karl Erjavec se namreč sklicuje na vire iz Bruslja, ki naj bi njega želeli za komisarja) pa trese tudi že kakor “dogovorjeno delno koalicijo” med Stranko Mira Cerarja in Desusom. Erjavec naj bi včeraj – ob treh popoldne – obvestil Cerarja, da si je premislil ter v petek, na konstitutivni seji državnega zbora, ne bo kandidiral za predsednika parlamenta, poleg tega naj bi, užaljen(!), ker ga Miro Cerar ne predlaga za evropskega komisarja, zahteval od Cerarja, naj v koalicijo ne spusti Nove Slovenije, sicer v Cerarjevi koaliciji ne bo stranke Desus. Karl Erjavec naj bi tako po novem zahteval zgolj “levo” vlado (brez NSi), nekaj podobnega, kot je konec minulega tedna že predlagal poslanec Desusa Primož Hainz, ki je s posebnim javnim pismom apeliral na SD in Združeno levico, češ naj gredo v vlado. Desus je Stranki Mira Cerarja tudi sporočil, naj na petkovi seji predlagajo samo “začasnega” predsednika državnega zbora (ker pač še ni znana bodoča koalicija), poslanska skupina stranke Desus pa mu zagotavlja vseh njihovih deset poslanskih glasov, potrebnih za izvolitev.

    Pa tudi Hainz bi lahko postal predsednik državnega zbora, če to ne bo Erjavec, kar smo že poročali, Miro Cerar pa samo molči …

    Je pa včerajšnje dogajanje okoli imenovanja evropskega komisarja živ dokaz, kako bo delovala bodoča Cerarjeva vlada …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite