Slovenski davkoplačevalci smo se že neštetokrat opekli z državnimi pomočmi, pa se ni očitno nihče nič naučil. Najbolj razvpita v zadnjem času je pomoč Mojci Lukančič in Nigelu Buxtonu, ko sta kupovala Muro v stečaju. Ker je bilo v solastništvu Aha Mode Buxtonovo podjetje, registrirano v Londonu, sta dobila celo pomoč za spodbujanje tujih investicij. Birokratska finta, pač. Kmalu po prevzemu sem obiskal proizvodnjo Mure, kjer je zaradi nove lastnice vladalo upanje, da bo bolje. Dobivali so redne plače in celo simbolično božičnico, okoli 50 evrov, če se ne motim.
»Sprememba lastništva je pozitivna, utrip med zaposlenimi je zdaj veliko boljši. Do prihodnosti sem optimističen,« je takrat povedal Brane, eden od delavcev v proizvodnji. Nekako smo vsi upali, da bo Mura slovenski General Motors (GM). Ameriški GM je leta 2009 s pomočjo države začel postopek prestrukturiranja, zmanjšali so število zaposlenih za več kot petino, ustavili so tudi proizvodnjo nekaterih znamk. In preživeli. V Muri se to ni zgodilo. Lukančičeva se je zavezala, da bo v zameno za državno pomoč obdržala okoli 1.500 zaposlenih, kar je bila napaka.
Napaka je bila tudi, da je vlada oziroma tedanja gospodarska ministrica Darja Radić to sploh zahtevala. Mura bi se morala preusmeriti od množične proizvodnje, si prizadevati za večjo kakovost in prodajati butične izdelke. To s takšnim številom zaposlenih ni šlo. Ni uspelo Lukančičevi in s takšno zavezo o številu zaposlenih verjetno ne bi uspelo nikomur drugemu. Državna pomoč je bila torej neki mandat, da naj Mura nadaljuje agonijo, potem pa »bo, kar bo«. Brez državne pomoči Mure ne bi kupil nihče in zaposleni bi že prej izgubili službe. Zdaj bi bili verjetno že spet na nogah.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
