Ob socialni kapici, prvi uspešni zgodbi sindikatov, Mladine, Dnevnika in Dejana Židana v prihajajoči vladi, ostaja aktualno še eno vprašanje, in sicer kako bo prišlo do razdolževanja podjetij.
Socialna kapica je bila lakmus za operativno politično moč SMC, proces razdolževanja pa bo lakmus, ki bo pričal o tem, ali bodo in kako uspešno bodo s proračunskim denarjem preživeli plenilci. Povedano drugače: po tem, kako se bo SMC lotila tega problema, bo jasno, kako udobno bo postalo življenje mladega Jamnika in kako lepo bo še naprej biti Dejan Židan, vodja stranke, ki skorajda nima poslancev, pa izjemno kapitalsko in medijsko moč. Povedano drugače, Židanu je po komajda mesecu dni po volitvah uspel izvirni greh koalicije, saj je svojo koalicijsko pot začel z izsiljevanjem in medijskimi napadi, ne samo na NSI, ampak tudi na SMC. Ne pozabite – prva stranka je hotela socialno kapico, druga je hotela delno socialno kapico, Židan, človek, ki je SD skorajda izbrisal s političnega trga, pa jima je oboje, ob asistenci sindikatov in medijev, vrgel v smeti. To je narobe svet za nepoučenega, vsekakor pa nič kaj obetavno za še niti rojeno vladno koalicijo.
Trenutek, ko se bodo v resnici pokazali strici in ko bo postalo jasno, do kod sega moč največje stranke in moč židanov, bratuškovih, jamnikov in petanov, pa bo nastopil takoj, ko bo treba začeti debato o razdolževanju slovenskih podjetij. Spomnimo, o tem smo v preteklih letih slišali precej. Pred nami je vseskozi dejstvo, da je glede na lastniški kapital v slovenskih podjetjih neverjetno veliko dolga. V nekoliko manj tehničnem jeziku to pomeni, da imamo na ravni države opravka s podjetji, ki jim tudi mitološki zaslužki ne morejo pomeniti kaj dosti, saj je breme dolga preveliko, da bi se rešila. Implikacija vsega tega je jasna: ni investicij, ni delovnih mest, ni gospodarske rasti. V vladi Alenke Bratušek sta bili ponujeni dve rešitvi za to vprašanje, a obe sta bili takšni, da je jasno, da so vlado vodili paraziti, rentniki in sivi liki.
Prvič, nova stečajna zakonodaja naj bi rešila probleme izločanja zdravih delov podjetij in s tem njihovo preživetje. Ideja je bila lepa, ampak neumna, ker je stečajna zakonodaja samo eden izmed pogojev za reševanje problema, danes pa je tudi jasno, če na tej zakonodaji sedijo težki devianti, takšna zakonodaja ne more biti kaj drugega kot dimna zavesa. In drugič, Alenka Bratušek je v mesijanskem slogu iz državnega proračuna pošiljala velike subvencije v že mrtva podjetja, da bi jih bojda razdolžila, še več, iz svojega kabineta je pošiljala ljudi, da naj ta podjetja reorganizirajo. Prvo kaže na to, da so interesne skupine zalivali z javnofinančnim denarjem, ki ga ni, zraven pa še malo kupovali socialni mir, drugo pa je putinovsko, ampak povsem v skladu s tem, kako si slovenska politika zamišlja delovanje slovenskih podjetij – se pač pošlje neke komisarje po podjetjih, da zadeve uredijo (beri uskladijo z rentniki). Tako so reševali tudi Cimos.
Zanimivo je dvoje. Najprej: pri pregledovanju progamov slovenskih političnih strank boste naleteli na popolno praznino pri obravnavanju tega problema, kot da ga ali ni ali pa sploh ni pomemben. Seveda ne more biti tako, kajti problem je in jasno je, da bodo ob mrtvoudnih bankah, ki jih politika še kar noče izpustiti iz svojih krempljev, dolgovi požrli dober del slovenskih podjetij in delovnih mest. Največ, kar najdete, je psihoza s kakšnim novim pličanićem, ki bo skupaj z kakšnimi novimi/starimi devianti pisal leta in leta stečajno zakonodajo, a tu se zgodba konča. Še huje je, osnutek koalicijske pogodbe, ki ga je brala vsa slovenska javnost, razkrije, da je problem zaznan, to pa je vse. Druga zanimivost je, da se z »židanovanjem« ne strinjajo tudi Evropska komisija, OECD in IMF. Ukrepi, ki prihajajo iz naslova teh institucij, gredo v smer nekoliko bolj dramatičnega razdolževanja, kot si ga zamišljajo denimo kak Židan, Bratuškova ali pa, če že hočete, Perenič. Razdolžitev podjetij mora potekati brez javnofinančnih sredstev in subvencij, ker se to strogo odsvetuje, prav tako nadaljnje poslabšanje fiskalnega položaja države, preprečiti se mora tudi vnovično politično vmešavanje. Podjetja, ki so prezadolžena in zanje ni več rešitve, naj bridko končajo – kolikor denarja se vanje vrže, toliko ga bo izginilo, rešeno pa ne bo nobeno delovno mesto.
Torej naj se Muri, Cimosu, Elanu in podobnim zgodi konec, tudi če Dnevnikovi petanovci mislijo drugače. Kapital za razdolžitev naj pride s privatizacijo in neposrednimi tujimi investicijami. Priporočeni je, da mora država popolnoma odstopiti od ideje konverzije dolgov, garancij in subvencij v lastniški kapital, dolžniški trg kapitala pa naj se obrne od bančnega sektorja na finančne trge. Končna sodba za rekonstrukcijo dolžniškega trga, ki ga pri nas pomenijo izključno banke, pa je še bolj trda: naj pride do konsolidacije bančnega sektorja, in sicer izključno po zasebnem kapitalu (da bo tistim počasnejšim pri Mladini lažje razumeti: enako kot se je z zasebnim kapitalom nekoč konsolidirala vaša revija; razlika je edino v tem, da denimo OECD ne pričakuje kapitalskih prilivov neznanega ali krvavega izvora).
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
