R. Pezdir, Reporter: Bo noč vzela Bojana Petana?

1
276

Nenormalno neopaženo je v slovenskih medijih in v javnem prostoru iznihala informacija, objavljena na strani slovenske borze, da Bojan Petan od prvega sebtembra naprej ne bo več predsednik uprave DZS, d. d. Glede na to, da gre za skorajda edinega preživelega tajkuna stare šole, je seveda presenetljivo, da o tem razen bornih nekajvrstičnih zapisov enostavno ni moč zaslediti ničesar. Ker tako ne more biti, bomo na tem mestu zapisali kaj več o petanizaciji Slovenije. Bojan Petan bo v zgodovino Slovenije prišel kot nekdo, ki se je ves čas vplivno vmešaval v levi spekter slovenske politike, s pomočjo Dnevnika ubijal in postavljal heroje ter izvajal vse mogoče oblike tranzicijskih poslov. Zaradi tega je pomembno zapisati, kdo in kaj je Petan.

Kakšna je Petanova upravljavska zapuščina v Sloveniji? Prvič, Petan je v navezi s Pušnikom ponavljal postopke netransparentnih prevzemov ali parkiranja lastniških deležev po luksemburških podjetjih. Najbolj zloglasen primer je bila Towra s. a., ki se pojavi pri prevzemu Term Čatež, služilo pa je tudi pri epilogih marsikatere notorične tajkunske privatizacije, denimo finalne konsolidacije Šrotovega prevzema Pivovarne Laško. Že samo s tega vidika si Petan zasluži prostor v zgodovini. Da niti ne omenjamo vloge tega luksemburškega podjetja v primerih TEŠ 6 in Premogovnik Velenje, Prevent Global, Kompas MTS itd. Pravzaprav je Petan, skupaj s svojima partnerjema Zavrlom in Pušnikom, postal sinonim za kreiranje luksemburških podjetij, ki so bila uporabljena kot vzvod za veseljačenje po slovenskem gospodarstvu. Če kdo, je prav Petan sinonim za uporabo luksemburških hobotnic.

Drugič, Petanova Bosna. Doslej je nekoliko bolje raziskana zgolj epizoda, v kateri so Petan, Pušnik in Zavrl z luksemburškimi podjetji in NLB Tuzla, d. d., oplenili podjetje GP Bosna in ga uničili. Zaradi tega je Petan tudi pod drobnogledom bosanskega tožilstva. Vendar pa lahko ljudje iz sveta slovenskih financ povejo marsikatere bistveno bolj ekstremne zgodbe, ki naj bi jih Petan spočel v bosanskem gospodarstvu. Obstaja namreč teza: ko je v Sloveniji odzvonilo klasičnim tranzicijskim trikom, je Petan nadaljeval svoje sheme po Bosni. V tem procesu pa naj bi se izkazal tudi vzorec, kako je Petan sodeloval z NLB, ko je nastala potreba po financiranju vseh teh podvigov.

Tretjič, nikoli ne smete pozabiti hrvaškega Digitela, in to zaradi dveh razkritij. Prvič, da je lastniško križanje med Petanom in Zavrlom razkrilo, kako lepo sodeluje ta dvojica z inkarnacijami zloglasne Ultre, ko je treba delati posle s Petrolom na Hrvaškem. S čimer vam postane jasno, zakaj se že dve desetletji šušlja, da ima Golobič velik vpliv na politiko Dnevnika. In drugič, ker se je letos splomladi izkazalo, da je na vrhu podjetniške hobotnice DZS podjetje, registrirano v Zagrebu, direktor uprave pa je Nikola Damjanić. Prav tisti Damjanić, ki z raziskavami svoje Ninamedie polni Dnevnik in narekuje konstruiranje političnih preferenc slovenskega javnega prostora. To vam seveda pojasni, da kapital s predznakom tajkunski lahko vpliva neposredno na ustvarjanje javnega mnenja.

Četrtič. Če smo že pri inkarnacijah Ultre, nikar ne pozabite, da je povezava med Golobičem in Petanom močnejša kot epizoda z opremljanjem Petrolovih bencinskih črpalk na Hrvaškem. Tu je namreč savdska (ali iz Združenih arabskih emiratov, kdo bi vedel) inkarnacija Ultre, v kateri ima svoj delež tudi DZS in je še nedavno državni Pošti Slovenije prodajala superinovativne rešitve. Seveda za lepe donose. Ali razumete, kaj je tu tako zgodovinskega? Najprej to, da se je prav po pionirsko fokus davčnih oaz premaknil v arabske države, pa to, da je očitno atestirano, da sta dva lika, ki sta izjemno označila slovensko tranzicijo, sodelovala tolikokrat, da obstaja že vzorec. In nazadnje, da je povsem očitno, da je sklepanje pogodb z državnimi podjetji še vedno zelo aktualno oziroma, da slovenska državna podjetja zelo rada sodelujejo z davčnimi oazami.

Petič, Dnevnik. Petanovo lastništvo in upravljanje Dnevnika bo prišlo v zgodovino slovenskega novinarstva. Dvomim, da je še kakšen časopis v Sloveniji, ki je organiziral toliko medijskih umorov kot oni, da je redkokateri medij tako dosledno nabijal lastnikove poslovne konkurente in molčal o shemah njegovih partnerjev.

Več lahko preberete na strani tednika Reporter.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To je tip raziskovalnega novinarstva, ko novinar z dejstvi napade mafijca. Ki bo gotovo uporabil podkupljen in indoktriniran “pravosodni sistem” zaradi “žalitev”.

    Meni osebno je najbolj všeč bolj pedagoško pisanje Brščiča, ki pa z abstraktnim pisanjem o 3x hujšem tovarišijskem kapitalizmu kot je izkrivljena oblika svobodnega trga v ZDA npr. (korporacijski, crony) ne tvega toliko kot Pezdir.
    http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2015/08/crony_kapitalizem.aspx

    ali pa Kavarna Hayek (ki izvrstno piše) https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/zakaj-se-bogdan-biscak-in-drugi-levicarji-motijo-o-grciji-in-zakaj-spremembe-niso-mogoce-na-demokraticen-nacin/

    Dobra, odlična je Urbasova ekipa na Siol.net, predvsem Aleš Žužek in Makovec. http://www.siol.net/subsites/Arhiv.aspx?k=Aleš+Žužek

    Na Tw pa je vredno spremljati Libertarca in Kajzerja (Franc Cesar), Jožeta Biščaka , Lajnarja, Miran77… Zelo ustvarjalni so. Hvaležen sem, da jih imamo v tem enoumju.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite