R. Pezdir, Pogledi: Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma

15

Veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar

V peti knjigi romana Bratje Karamazovi je zgodba o velikem inkvizitorju, ki v zaporu obišče Jezusa Kristusa. Ta se je v času španske inkvizicije vrnil na zemljo in spet končal v ječi. Veliki inkvizitor pojasni Kristusu realnost časa in tok zgodovine od njegovega odhoda do njegovega vnovičnega prihoda na zemljo. Pove mu, da v puščavi ne bi smel zavrniti treh skušnjav v zameno za svobodno voljo, saj je svobodna volja uničujoča, ker prinaša preveliko breme za ljudi. Ljudje niso dovolj močni, da bi prenesli svobodno izbiro, in to jih potem neizbežno vodi v prekletstvo. Namesto svobodne izbire bi jim moral ponuditi gotovost, namesto nebeškega kruha bi jim moral ponuditi zemeljskega, saj ljudje v svoji šibkosti sami kličejo k zasužnjevanju, če jim to zagotovi poln želodec. In ker so kot patetična in nepopolna bitja obsojeni na večno prekletstvo, naj jim bo vsaj zemeljsko življenje posejano z iluzijo udobja. »Ti daš človeku kruha in človek se ti pokloni, zakaj nič ni bolj neoporečno od kruha,« je ključna trditev, s katero veliki inkvizitor zruši Kristusov boj za svobodno izbiro.

In zdaj mi dovolite, da v slogu velikega inkvizitorja refutiram aplikacijo klasičnega liberalizma v javnem prostoru. Glede na dejstvo, da sem sam zagovornik tega svetovnega nazora, sem do tega tudi upravičen, kajti veliki inkvizitor klasičnega liberalizma ne more biti ne slovenski levičar ne slovenski desničar. Zakaj torej zavrniti takšen svetovni nazor?

1

Zato ker je to tako radikalno nerealna predstava o svetu, da če jo sprejmete, avtomatično preidete v množico, ki definira zgolj rob družbe, in boste, takoj ko zakikirikate, potisnjeni na družbeno margino, ki jo poleg vas sestavljajo še kaki socialisti, marksisti, eko-obsedenci, jogi-newage-privrženci, nacionalsocialisti ali fašisti. Skratka, prevzemanje te filozofije je zagotovo vaša pot v propad. Sicer s plemenitimi nameni plavate proti toku, ampak cunami političnega pragmatizma in vseprisotnega totalitarnega intervencionizma vas bo slej ko prej utopil.

2

Malo je tistih, ki sebe imenujejo klasični liberalci in nimajo manično jehovskega pogleda. Še huje, delujejo kot kumrovška šola, in če smo iskreni, to ni ravno zagotovilo za dobro družbo. Na vse imajo pripravljen metafizičen odgovor. V stilu »ne vem, kaj je dejansko vprašanje, ampak zagotovo je odgovor v pravni državi, nižjih davkih in podjetniški iniciativi«. Takšni tipi zelo kmalu postanejo neznosno dolgočasni, sčasoma tudi zagrenjeni, saj je svetu le malo mar za njihove rešitve, ves čas pa so utrujajoče pridigarski. Še več: če se lahko širi ideologija, za katere zagovor je zadosti poznati vsega tri stavke, to že ne more biti dobro. Res je, da so najelegantnejše in najbolj učinkovite tiste formulacije, s katerimi opisujemo svet okrog nas na najbolj enostaven način, toda to, kar se dogaja med libertarci/zagovorniki klasičnega liberalizma, postaja pospešena degeneracija ideološke platforme in neznosen redukcionizem.

3

Bodimo iskreni, filozofija, ki zaokroža ekonomski liberalizem, je logično konsistentna in v svoji enostavnosti zelo lepa. Je pa odvisna od nekaterih metafizičnih mašil. Ključno klasično liberalno mašilo je pravna država. Vse eksternalije, vse stranpoti, ki se pojavijo v naravi, in vse logične deviacije tržnega mehanizma bodo po prepričanju liberalcev odpravljene, če začne delovati pravna država. Ampak realno je, da pravna država ne deluje – in tudi ni mogoče z absolutno gotovostjo trditi, da bo nekoč delovala. Povedano drugače, pravna država je takšna, kakršna je, in ne more rešiti več, kot pač reši v vsakem danem trenutku, čakanje na »pravo« pravno državo pa je enako kot čakanje socialistov na prihod komunizma. Tudi če bo pravna država, dobesedno preslikana iz teorije klasičnega liberalizma, kdaj obstajala, to še ne pomeni, da bo konec vseh deviacij tržnega mehanizma – oziroma da bodo tedaj interakcije med posamezniki tako zavarovane, da zunanje (politične) intervencije ne bodo vzpostavljale realnosti, ki bi bila identična današnji – in bo to pomenilo povrnitev k naravnemu redu, ki naj bi bil prosti trg.

4

Kdo razen ideoloških blaznežev lahko trdi, da je katalaksija naravni red? Kdo lahko utemeljeno in navkljub nasprotnim dokazom pred očmi trdi, da si ljudje želijo svobode in odgovornosti? Ne bodite slepi, ljudstvo si je izmislilo politično upravljanje s podjetji (in drugimi sistemi, kot sta denimo pokojninski ali zdravstveni) zato, da polje svojih odločitev reducira na minimum, s tem pa kolektivizira odgovornost in izniči svobodno izbiro, ki za večino ljudi (praviloma finančno nepismenih) pomeni samo odvečno tveganje. Taisto ljudstvo si je izmislilo demokratični politični sistem, ki ni nič drugega kot velika farsa za navidezno prerazdeljevanje premoženja: od davkov do subvencij. Ljudstvo si je izmislilo oktroirano hiperegalirano ekonomijo samo zato, da ne nosi odgovornosti za svoja dejanja na trgu, ampak jo spet prenese na raven kolektivnega ništrca. Ljudstvo je preveč leno, da bi odločalo o svoji usodi, in namesto tega raje podpira sistem političnih strank in parlamentarne šarade samo zato, da lahko krivi nekoga drugega za svojo usodo (večino časa se to tako ali tako reducira na lamentiranje, da imajo manj, kot mislijo, da jim pripada). Kaj je torej naravni red, če ni beg pred odgovornostjo in odpovedovanje svobodi v zameno za majhne, a zanesljive rente? Ne rečem, del prebivalstva si res želi svobodo in sprejema odgovornost, ki s tem pride; a bodimo realni – večina je skregana s svobodo ali pa se je boji.

5

Če razumete, v kakšnem svetu živite, in še vedno silite v klasični liberalizem in se angažirate v civilni družbi ali celo rinete s takšno agendo v politiko, potem niste nič drugega kot socialni inženir in se zato lahko mirno slikate skupaj s komunisti in fašisti. Še enkrat: ni dokaza, da je svet v resnici prikrito nagnjen v maksimiranje svobode in da je treba zgolj premagati zle sile totalitarizma in bodo vsi zadihali s prostim trgom. Celo obratno je: vsi dokazi kažejo, da lahko našo realnost in njeno zgodovino opišemo predvsem z množično željo po odpovedovanju svobodi in izogibanju odgovornosti. Če želite to spremeniti, morate spremeniti naravo človeka. To pa so delali ravno komunisti in nacisti. In ni res, da je dovolj ljudem samo pojasniti neprecenljive prednosti svobode in odgovornosti, pa bodo sami spoznali edino pravo resnico (to so že poskušali komunisti z brezrazrednostjo in nacisti z rasno čistostjo). Resnično je, da vas bo večina poslušala, vam odvrnila, da so ideje dobre, potem pa bo izvolila najmanj keynesiance, ki denar dajejo, ne pa volivce silijo, da ga ustvarjajo.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

    • Bratje Karamazovi so bili zame knjiga prvih 40 let. Sedaj pa sem prebral knjigo, ki mi je še močnejša ( morda zaradi bolezni in soočenja s smrtjo) in ta se imenuje Frančiškan v SS – kjer je poleg avtobiografske in vojne tematike prisotna jezuitska vzgoja in neizprosen dialog, kjer se kaže podobnost med Gestapom, SS in UDBO ter med nacizmom in komunizmom glede vprašanja do Cerkve in svobode misli in prevlade nadpovprečno agresivnih in podpovprečnih ljudi. Potem pa je še tukaj bistvo vere, ki jo oznanja Prenova v Duhu: ZAHVALJUJ SE BOGU ZA VSE KAR TI DAJE. Ne samo za “dobre” stvari, tudi za “slabe” stvari.

      V knjigi Bratje Karamazovi ( ki jo jezuiti zelo propagirajo) pa Dostojevski vizionarsko pokaže na tri tipe človeka in na tri struje družbe:
      1. tip je najstarejši sin Dimitrij, oficir, uživač, kockar, ekscentrik, vedno brez premoženja, v boju s prav takim očetom, ki ima veliko denarja
      2. drugi tip je brat Ivan, ki pove zgodbo o Velikem inkvizitorju, nastavkom socialistov ( Stalin, Hitler, Tito), ki je revolucinar in Fritzlovski psihopat.
      3. tip pa je najmlajši brat Aljoša, ki je zasanjano poduhovljen, prijazen in naiven dokler starec Zosima ne umre in par ur kasneje njegovo truplo zasmrdi, kar je znak, da ni svetnik.

  1. “Zagotovo je odgovor v pravni državi, nižjih davkih in podjetniški iniciativi”.

    To je bistven leitmotiv Pezdirja in koncepta (neo) liberalcev. Nimam za razliko od socialistov nobenega problema s prvim in zadnjim, nikjer: tudi v izobraževanju, zdravstvu, sociali.

    A zakaj NIŽJI DAVKI kot sine qua non? Zakaj pa so davki? Da lahko 1. funkcionira država, 2. da spodbujamo javno ( skupno)blaginjo, ne le individualne in 3. da je nudena spodobna socialna zaščita vsem, da ljudje, ki so manj kompetitivni niso brez strehe nad glavo, brez zdravstvene oskrbe, da ne stradajo itd.

    Socialni darwinizem zagovarjajo predvsem ali kabinetni ekonomisti, ali pa ljudje s poudarjeno ljudomrznostjo oz. pomanjkanjem empatije.

    • Jaz pa mislim, da tudi nižji davki spadajo zraven. Drugače ni svobode. Ni dobro, da politika razpolaga s preveč denarja. Naloga politike – demokracije – je, da postavlja (in odstavlja) pravila (ali pa priporočila). Da vzpostavlja sistem.

      Naloga sociale pa bi morala biti bliže ljudem, skupnostim, ne pa da se s tem ukvarjajo neke oddaljene, od države določene institucije.

      • Ne trdim, da ni treba zniževati previsokih davkov. Če pri nas državni proračun razpolaga z nad 50% BDPja, kot pri nas trenutno, je to preveč. Predvsem preveč izdatkov, ki bi jih bilo treba selektivno znižati.

        Ne strinjam pa se, da bi bilo treba davke zniževat tam, kjer je delež proračuna recimo pri 35% BDP. Jaz sem kar za zlato evropsko sredino tam pri 45% BDP.

        Torej razmislek o selektivnem znižanju katerega davka. A tudi uvedbi ali zvišanju katerega, kar zame ni noben tabu. Za razliko od politike pred volitvami. 😉

        Osebno podpiram davek na nezdravo prehrano, predvsem razne cukraste vode, ki iz naših otrok delajo debeluhe. Podpiram tudi razumno varijanto nepremičninskega davka, ker je sedanji davek nepravičen, balkansko-socialističen.

        • Če je sprejemljiv davek na tobak iz javnozdravstvenih razlogov, ne vidim, zakaj ne bi bil iz istih razlogov sprejemljiv nek drug davek, konkretno zlasti na cukraste vode. Ali na trans-maščobe v predelani hrani.

        • S tem se strinjam. Davek kot način regulacije (neprimernih) dejavnosti.
          Ne pa visoki davki in preveč denarja na razpolago politikom.

    • Pezdir je napisal odličen članek, čeprav ironičen in ciničen do tipičnega zagovornika klasičnega liberalizma.
      Preko tega je kritiziral zblojenost večine ljudi, ki ljubijo biti nesvobodni in kolektiv in ki ves čas hlepijo po Firerju ( Velikemu Inkvizitorju).

      Pri klasičnemu liberalizmu gre samo za to, da si fair izmenjamo sadove dela. In ni boljšega kot to, da ne kupuje samo 10 vaščanov od mene sadove dela in jaz od njih, temveč 7 miijard ljudi. Kar pomeni, da lahko dobim boljšo ceno dela, bolj verodostojno.

      Davki so nujni v vsaki državi. Za vojsko, policijo in sodstvo. To bi bili recimo 10% davki. Dovolj. Zadnjič sem bral raziskavo na FB od nekega think thanka iz ZDA, da je kvaliteta šolstva v ZDA že 200 let enaka, a stroški za šolstvo so v 100 letih eksplodirali eksponentno na 1000x. Prav tako število zaposlenih. Tu gre za birokratizacijo in kupovanje volicev socialističnih strank ( demokrati).

      Socialini darwinisti so v resnici socialisti, ki so daleč najbolj antisocialni:
      glej spodaj basen o rdečih mravljah
      http://www.gibanje-ops.com/prispevki-razlicnih-avtorjev/41-prispevki-razlicnih-avtorjev/680-27-dan-gladovne-stavke-zakaj-je-vse-ve-ljudi-na-drubenem-obrobju-in-kaj-bo-sledilo-je-zapisano-v-basni-o-mravljah-katero-razumejo-malki-v-otrokih-vrtcih-

  2. Dober članek.

    Imam problem, ker ne ločim vseh izrazov v zvezi z liberalizmom. Kakšna je razlika med klasičnim liberalcem, neo liberalcem, libertarcem, manično jehovskim pogledom, itd.? Se opravičujem za nevednost, ampak povprečen bralec ima najbrž podobne težave.
    (Pri – ne vem katerih – liberalcih me moti to, ko pravijo, da je treba samo odpreti trg. In da bo potem trg avtomatično sam postavil vse stvari v ravnovesje. Ali pa da je treba vse prodati bogatim tujcem in bo spet vse v redu.)

    Najbrž sem tudi sam pristaš klasičnega liberalizma, glede na to, da se strinjam z avtorjem članka. Zanimiva mi je tudi primerjava pravega klasičnega liberalca s pravim kristjanom. Vedno pluje proti toku in vsi ga po malem preganjajo. Ampak kljub temu je na koncu še najbolj uspešen. Je trdoživ, samo vdati se ne sme.

    Po mojem mnenju svoboden in pravičen trg ni nekaj, kar bi samo od sebe sililo k ravnovesju. Tak trg predstavlja blaginjo. Ampak zanj se je potrebno truditi, popuščanje vodi v nesvobodo. V začetku je nesvoboda še prijetna (ker nam ni treba delati). Ampak počasi postajajo razmere peklenske.

    • Zakaj bi bilo zagovarjanje prostega trga plavanje proti toku? Svobodna tržna ekonomija je najbolj naravna ureditev. Poseganje v trg, ali njegovo ukinjanje je nenaraven ukrep. Zato je bil komunizem neuspešno plavanje proti toku, kar se ekonomije tiče. Kapitalizem je v principu plavanje s tokom.

      Ne razumem argumenta Pezdirja, niti tvojega strinjanja. paralele s krščanstvom zame tu ni. ( Mogoče misli plavanje proti toku glede na tendence politične klime v SLO. Politika bi pač izgubila vzvode moči in denarja, če bi ekonomijo prepustila pravi tržni tekmi. In jo noče.)

      • V pravem svobodnem trgu bi imel mali podjetnik enako podjetniško svobodo kot multinacionlka. V praksi pa je ta svoboda (tudi na zahodu) samo navidezna. Bogati veliko delajo na tem, da potrošnika navežejo na svoje izdelke. Na voljo imajo veliko vzvodov. S tem izrinejo male podjetnike, ki v tem globalnem svetu nimajo prav veliko možnosti za uspeh, kljub še tako dobri ideji.

        Pravi svobodni trg ni v interesu velikih kapitalistov. Oni samo želijo prosti trg, brez pravil, kjer bi država čim manj ovirala njihove apetite. Apetiti bogataša pa so dejansko brezmejni.

  3. “(Veliki inkvizitor pravi, da) je svobodna volja uničujoča, ker prinaša preveliko breme za ljudi.”

    To pravi veliki inkvizitor, ampak v tem stavku je najbrž tudi veliko zvijače. Veliki inkvizitor s pomočjo tega stavka zagovarja suženjstvo.

    Jaz bi vse skupaj povedal drugače. Ljudje smo navajeni nekih ritualov in nekih mej, znotraj katerih obvladujemo situacijo. Znotraj svojih mej se dobro počutimo in dobro uspevamo. Popolnoma odprt svet je preveč za možgane enega človeka. (Zato tudi popolnoma prosti trg ni za človeka.)

    Ampak če je človek zadovoljen znotraj svojih mej in znotraj nekega sistema, še ne pomeni, da je suženj.

    Svoboda pomeni, da nek sistem v katerem živi človek, z njim nič ne manupulira. Da mu dovoli oditi. Da mu pri tem nič ne nagaja. Da ga tudi sprejme nazaj, če človek hoče. Da ima človek možnost iti tudi v kakšen drug, konkurenčen sistem in sprejeti druga pravila. Ali pa da sistemi pustijo pusti človeku ostati nevezan in popolnoma neodvisen od njih.

    • sej v osnovi se Dostojevski dela z Ivanom Karamazovim norca predvsem iz vernikov, kristjanov, ki naj bi po njegovem sedanji prihod Jezusa Kristusa skušali preprečiti in bi aretirali JK oz. bi ga sežgali na grmadi.
      Ker je preveč projekcij, romantičnosti, ideološkosti, človeškosti in zaljubljenosti, ne pa čistega gledanja na Božje.

Comments are closed.