R. Pezdir, Pogledi: Iz zelo starih v čisto nove čase

1

Alejandro A. Chafuen: Vera in svoboda; krščanske korenine tržnega gospodarstva.

Splošno sprejeta zgodovina ekonomske teorije je od Aristotela poletela skozi dobrih dva tisoč let do 18. stoletja. Po branju te knjige je jasno, da je preletela zelo pomembno postajo v visokem srednjem veku, in to spoznanje se tiče ne le teoretikov, temveč tudi in predvsem kristjanov, zlasti slovenskih.

Alejandro Antonio Chafuen (roj. 1954) je v slovenskem prostoru precej neznano ime, zato mu je smiselno nameniti nekaj uvodnih besed, če ne zaradi drugega, potem zaradi umestitve knjige Vera in svoboda v svetovnonazorski kontekst njenega avtorja. Chafuen, čeprav živi in dela v ZDA, se je rodil in izšolal v Argentini. Med letoma 1991 in 2009 je bil predsednik in izvršni direktor Atlasa, ameriškega think-tanka (po domače nevladnega inštituta), ki je po vplivu in moči enakovreden Heritageu in Catu, vsi pa so ideološko razporejeni v presek, ki zagovarja socialno konservativnost, krščanski nauk in ekonomsko klasični liberalizem. Spisek strokovnih teles, v katerih sodeluje, ni ravno kratek, vsem pa je skupno, da imajo enak svetovnonazorski imenovalec kot Atlas. V Sloveniji je znan predvsem v katoliških, ekonomskih in tudi klasično liberalnih krogih; Atlas in njegova fundacija sta namreč vir subvencij za marsikatero društvo in gibanje v pri nas.

Tranzicija in kratki kurz zgodovine ekonomije

Brez težav lahko priznam, da sem imel do knjige več zadržkov. Pred leti sem med drugim prebral Chafuenov članek o kubanski tranziciji z naslovom Out of Communism: an ethical road map – the dignity of the human person as the foundation of the transition from communism. Članek, ki je prosto dostopen na spletu, je sicer z vidika ekonomske znanosti obskurna kurioziteta, saj boste sicer našli le malo drugih (kaj šele resnih) člankov, ki bi trditve o tako ekonomskem pojavu, kot je tranzicija, podpirali s pomočjo citiranja katekizma in jezuitov, zato je z vidika metodološkega aparata paraznanstven in ima podobno pojasnjevalno moč kot horoskopi. Zaradi uporabe tovrstne metodologije in zagovarjanja mehanizmov, kot je zlati standard v monetarni politiki, je zadržek do avtorja, če ste seveda ekonomist, menda upravičen. Toda knjiga, ki nosi provokativen podnaslov »Krščanske korenine tržnega gospodarstva«, je v času, ko so alternativni raziskovalni programi v ekonomiji nenadoma postali izjemno popularni, dovolj dobra, da se predstavi širši javnosti.

Ne glede na omenjene pomisleke in nekoliko ponesrečen naslov (knjiga namreč niti ne govori o poroki med vero in kapitalizmom niti se ne posveča teološkim razpravam, kot bi se dalo sklepati), predstavlja knjiga fascinanten izlet v razvoj ekonomske misli med grško antiko in fiziokrati (francoskimi ekonomisti iz 18. stol.). Torej področje, ki naj bi v resnici sploh ne obstajalo. Na tem mestu velja poudariti, da je tipično prvi tekst pri predmetu Razvoj ekonomske teorije na vsaki spodobni fakulteti Aristotelova Nikomahova etika, nadaljuje pa se z Samuelsovim tekstom The Physiocratic Theory of Economic Policy before Adam Smith in Munovim merkantilističnim manifestom England’s Treasure by Foreign Trade. Včasih je popolnoma mogoče, da se sliši tudi kaj o Rooverjevem tekstu Scholastic Economics: survival and lasting influence from the sixteenth century to Adam Smith, kjer se je mogoče seznaniti še o De Molini in šoli iz Salamance ter o sholastičnem boju proti obrestim (torej oderuštvu), to pa je tudi vse, petminutni ekskurz v sholastiko. Podobno kot velja, da antika ni dodala ničesar posebno izvirnega ekonomski vedi (kar pomeni, da morate aktivno ignorirati tako Dobbsovo kot Meiklejevo razpravo o Aristotelovih pogledih na trg, lastnino in denar), velja tudi, da je bil srednji vek temačno obdobje, ki ni imel nič skupnega z ekonomsko znanostjo, saj je ta vendar izmišljija novega veka (natančneje Adama Smitha).

Kaj in komu prinaša ta knjiga?

Knjiga pa ni pomembna samo za ekonomiste in tiste, ki se ukvarjajo z zgodovino filozofije, rekel bi, da je celo bolj pomembna za teologe in vernike. V slovenskem izročilu je namreč krščanski socializem skorajda tako popularen kot samoupravni socializem. Ali gre pri tem za posledico najrazličnejših papeških sporočil, ki so se v minulem stoletju preskakovala med korporativnim kapitalizmom in socializmom (posebno papežu Janezu Pavlu II. je bilo ljubo obsojati tržni kapitalizem kot nemoralnega), ali gre za neko čudno lastnost naroda, da preferira socializem, ne glede na to, v kateri barvi se manifestira, ali pa je to posledica izjemnega Krekovega vpliva, ni jasno. Dejstvo, ki nesporno drži, pa je, da zelo malo vernikov in teologov očitno pozna razvoj teološke misli in zato tudi ne verjamejo tržni ekonomiji.

Ali bi slovenska Cerkev morala brati to knjigo? Vsekakor, če ne drugega, da bi se podučili, kaj kapitalizem je in kaj ni, ter da bi uvideli, da njihov moralni nauk ni bolj kompatibilen socializmu kot kapitalizmu, če niti ne govorimo o tem, da bi se lahko podučili, da subvencije in davčne olajšave ter oprostitve, ki jih imajo tudi oni radi, pomenijo motenje tržnega mehanizma, ki so ga že sholastiki postavili za najboljšega izmed vseh ekonomskih sistemov.

Ali bi morala knjigo brati cerkvena spin-off podjetja? Da, ker če bi jo, potem ekonomije ne bi razumela kot korporativni kapitalizem s socialističnimi instrumenti prerazdeljevanja, subvencioniranja in zanikanja zasebne lastnine.

Več lahko preberete v Pogledih.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Všeč so mi taki članki v katerih se nekaj novega, vsebinskega naučim. Da ni samo neko osebno obračunavanje kot je tipično v Sloveniji.

    V tem članku Rada sem se nekaj naučil. Če gledam medije v času Bratuškove in sedaj ali pa v Pahorjevih vladah – je vladalo eno samo mrtvilo – ker niso kritični do vladnih ukrepov. V celem mesecu se nič ne zgodi, če ravno iz EU ne dobimo opozoril ali pa če eni trije socialistični kolhozi ne krepnejo kljub številnim milijonov davkoplačevalskih subvencij vanje in mesecih kolektivnega reševanja v medijih.

    Tako v medijih ostaja eno samo jamranje in fehtanje denarja za lačne in reveže ali pa razne nesreče.

    Kaj šele, da bi mediji in politične stranke odpirali številne vsebinske razprave o gospodarstvu, delovanje sodobnega uradništva, podjetništvu. Že EU je 20 let za ZDA, in nekaj let za Kitajsko in Indijo. Slovenija pa je še dodatnih 30 let za EU. Vsebinskih razprav ni ne v medijih, ne v civilni družbi, še manj pa v političnih strankah, da o vsebinskem sodelovanju med njimi sploh ne govorim. Slovenija je še vedno v socialističnem rdečem fevdalizmu, številni vrtički, fevdi – birokratsko -hlapčevaska mentaliteta, neustvarjalnost, negativna selekcija, vse se dogaja po vezah iz fevdalnega rdečega plemstva, ki je upravljan s strani rdečih baronov – mafije.

Comments are closed.