Novo srce je novi človek: človek, ki je srce, trdo in ostro kakor kamen, zamenjal za mehko in razumevajoče srce; človek, ki je v drugih zmožen videti svoje bližnje in prijatelje. Novi človek se od starega loči po tem, da vidi svet drugače. V tem je revolucionarnost božje besede. Ta revolucionarnost ne pustoši navzven, ne ruši del drugih ljudi, ne ustvarja performansov, ne dela čistk; revolucionarni duh evangelijev spreobrača človeka v njegovem srcu in v njem ustvarja novo razumevanje sveta.
O tem govori film Jožeta Možina z naslovom Pedro Opeka, dobri prijatelj, ki mu je upravni odbor Prešernovega sklada namenil eno od letošnjih nagrad. Film je v slovenskem prostoru sprožil pravo notranjo revolucijo. V času, ko slovenske državljane vedno globlje zajema vrtinec medsebojnih obtoževanj, lažnih podtikanj, nezaupanja in jalovih revolucionarnih poskusov, ta film iste ljudi nagovarja v njihovem najglobljem jedru in jim vrača zaupanje vase in do bližnjih, ponos in upanje, zavzetost in ljubezen. Film o človeku, ki je leta 1976 odšel na Madagaskar kot misijonar, da bi v srcih Malgašev prebujal pogled usmiljenega Samarijana, danes z ekranov v nas, ki ga gledamo tu v Sloveniji in drugod po svetu, na misijonski način prebuja zavest, da je človeštvo ena sama družina, povezana v dobrem in v slabem.
Jean-Luc Marion, profesor na Katoliškem inštitutu v Parizu, je imel študentom navado reči: »Najgloblje resnice so najbolj preproste.« Tudi duh evangelijev je preprost, zato sega najgloblje v srce. In grščina, ki so jo evangelisti uporabili, ni bila grščina vélikih umetnikov tistega časa, ampak preprosta, ljudska grščina. In vendar je evangeljski žanr, kakor bi lahko označili literarno zvrst, ki so jo uporabili evangelisti, da so z njo opisali Jezusovo življenje, delo in besede, spremenil svet. V očeh evangelija ni več ne Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnjaka, ne moškega ne ženske, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita (Gal 3,28; Kol 3,11); v luči evangelija je človeštvo zasijalo kot ena družina, ki vključuje izključene in najbolj oddaljene spreminja v bližnje. Film o Petru Opeki resda ne uporablja niti hollywoodskih trikov niti nikomur razumljivih performansov, ki jih v svoji ustvarjalni nemoči množijo »naši« psevdoumetniki. A sporočilo filma je močno in globoko; premika in spreminja tudi srca ljudi, ki jim je misijonsko delo vse prej kakor blizu. Človek, ki pogleda na svet skozi oči tega filma, začne gledati drugače – ne samo sveta, ampak tudi sebe. Uporabimo misel, s katero je nigerijski pisatelj Chinua Achebe (1930–2013) odgovoril na vprašanje o tem, kako je napisal eno svojih knjig: »Ta knjiga je napisala mene.« Z njim lahko rečemo, da ne gleda gledalec Možinovega filma, film gleda gledalca. Bolj kakor na Madagaskar usmerja film gledalčeve oči v njegovo notranjost in ga rešuje utvar; pomaga mu, da uvidi lažnost svojega življenja in spozna resnične izzive svojega življenja. Ali ni prav to značilnost najboljše umetnosti? Zato smo lahko veseli, da je upravni odbor Prešernovega sklada v pravem trenutku prepoznal umetnino, ki na probleme našega časa in okolja odgovarja na pravi način: ne z uličnim pustošenjem, s čistkami ali besedno diskreditacijo, ampak s spreobračanjem srca, s spreminjanjem našega gledanja drug na drugega, na svet in na prihodnost. Samo v tem je boljši jutri.
Več lahko preberete v Družini.
