R. Petkovšek, Družina: Ponarejanje dobrega

0

Naša mlada država se nikakor ne more izviti iz nenehnih težav in nesreč. Takoj ko se loti reševalnih akcij, se že izkaže, da so v ozadju tudi interesi skupin in posameznikov, korupcija, prevare, obramba starih privilegijev ali iskanje novih. In ko ima nekdo parlamentarno večino, pozabi, da v državi ni sam, in začne uveljavljati voljo močnejšega, ne da bi se vprašal, ali so njegove odločitve pravične do šibkejših, zlasti najšibkejših. Stanje bi lahko opisali z besedo: voluntarizem, samovoljnost.

Po načelu »Poreklo ostaja prihodnost« je treba razloge za to iskati v naši preteklosti in kljub temu da se je Slovenija leta 1991 politično osamosvojila, z žalostjo ugotavljamo, da ostaja v svojem duhu ujetnica komunizma. Zvračanje krivde na komunizem se utegne komu zdeti že paranoično in v nasprotju z zdravim okusom, a resnica je prav ta. To je v svojem delu Zlo stoletja, ki je izšlo pri Družini, mojstrsko dokazal francoski zgodovinar Alain Besançon, ki komunizmu očita, da je svoje pristaše moralno uničil z »vzgojo pohabe«. Ta zgodovinar, ki je svoje življenje posvetil preučevanju in primerjanju nacizma in komunizma, ugotavlja, da je nacizem intenzivnost zločina privedel do stopnje, ki je komunizem ni dosegel, komunizem pa je povzročil obsežnejšo in globljo moralno škodo.

Pojdimo po vrsti! Nedvomno sta oba totalitarizma na stežaj odprla vrata zlu, da se je človeštva dotaknilo v vsej svoji polnosti kakor nikoli poprej. Aleksander Wat, poljski pesnik, v knjigi Moje stoletje pripoveduje o tem, kako je v sovjetskem zaporu neke noči iz daljave slišal krohotanje hudiča. Tisti trenutek je doživel kot vdor hudiča v zgodovino. Po prepričanju drugih vélikih duhov 20. stoletja, kakor so bili Jünger, Orwell, Bulgakov ali Solženicin, zla, ki sta ga prinesla nacizem in komunizem, človek ni bil zmožen ustvariti sam, ne da bi ga vodil zli duh, ki ga poznamo pod imenom hudič. Ne imenovati slednjega bi pomenilo, da nismo razumeli teh, ki so ta pekel doživeli.

Besançon se sprašuje, kje so korenine tega zla. Nacizem je v krščanstvu videl kugo, v Judih uši, ki jih je treba iztrebiti. Svojih načrtov ni skrival. Komunizem je deloval drugače: svoje načrte je skril pod besede, v katerih je stara, skupna morala človeštva videla svoje najvišje ideale: pravica, svoboda, človečnost, dobrota, velikodušnost, uresničenje. Razlika – a zgolj navzven! – je v oči bijoča. V nacistični morali je bilo mogoče takoj prepoznati zanikanje moralnega izročila človeštva; komunistična morala pa se je kazala kot dopolnitev humanističnih idealov. Obe ideologiji sta za seboj potegnili nekatere največje duhove svojega časa, kakor so bili Heidegger, Brecht, Picasso, Aragon in drugi. Skupna jima je bila ta zmožnost, da sta očarala celo največje duhove in jih prepričala v to, da uresničujeta najvišje dobro, zaradi česar je treba svet očistiti »nesnage«. V tej moči zaslepljevanja in iluzije vidi Besançon korenine zla 20. stoletja: sistema, ki sta svoje delo prikazovala kot najvišje dobro, sta v resnici sejala smrt in zlo v satanskih razsežnostih.

Več lahko preberete na strani Družine.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.