R. Petkovšek, Družina: Nismo drugačni

1

»Zgodovina je učiteljica življenja,« pravi pregovor.

A zdi se, da ta starodavni pregovor ne velja.

Človek je videl in doživel že skoraj vse. To naj bi bilo po mnenju nekaterih dovolj, da bi se človeštvo iz tega nekaj naučilo in bi zmoglo načrtovati prihodnost brez zla, vojn in drugih konfliktov. To je leta 1992 v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek razglasil slavni ameriški politolog Francis Fukuyama. Verjel je, da liberalna demokracija predstavlja to visoko, zadnjo stopnjo politične in civilizacijske zrelosti, ki človeku omogoča popoln nadzor nad prihodnostjo.

A tej veri se je Fukuyama moral kmalu odreči. Moral je priznati: zgodovine še ni konec in je morda nikoli ne bo; človek bo vedno storil kaj nepredvidenega, nikoli se ne bo povsem obvladal. Resnica je, da se iz preteklosti naučimo le malo ali nič – vsaj ne o bistvenem. Ko smo bili prepričani, da se strahote 2. svetovne vojne ne morejo nikoli več ponoviti, so se ponovile na tleh nekdanje Jugoslavije. Podobno se danes dogaja drugje po svetu. Mislimo si: »Saj ni mogoče!« In vendarle nemogoče ni nemogoče; tudi nemogoče je mogoče. Zato se zgodovina ponavlja in nas nenehno preseneča. Ponavlja se, ker si umišljamo, da smo se iz zgodovine dokončno naučili vse, a se nismo! Predvsem se nikoli ne naučimo tega, da se nismo vsega naučili. Nesposoben sem si reči: »Malo sem se naučil!« ali pa: »Ničesar se nisem naučil! Bodi previden – bodi ponižen!« Zato se obnašamo kakor vsevedi, zmožni, da vselej in dokončno rešimo vse težave človeštva. Zato si vsak pri sebi misli: »Meni se to ne more zgoditi!« In potihoma si mislimo in se slepimo: »Južni Sudan, Afganistan, Kolumbija in Venezuela so daleč; Sirija in Ukrajina sta bliže, a še vedno to ni naš svet; mi smo drugačni!«

Resnica je drugačna. Nismo drugačni! Zlo, ki danes pustoši drugje, je lahko jutri med nami. Kdo si je pred tremi meseci mogel predstavljati, kaj se »kuha v Putinovi glavi«, in težko si je misliti, kaj se še! Nekaj, kar se je v Ukrajini zdelo nemogoče, je danes mogoče.

Nismo drugačni! To resnico si moramo vtisniti globoko v zavest. Slovenija o sebi že dolgo goji prepričanje, da je drugačna. Majhna podalpska država je pred desetletjem veljala za čudežnega otroka – tako so nam jo takrat prikazovali ustvarjalci javnega mnenja, ko smo skupaj z zrakom vdihavali slogan »Smo zgodba o uspehu«. Danes isti ustvarjalci javnega mnenja širijo mnenje: »Odkar smo se ločili od socializma, je ‘mali človek’ revež.« To mnenje so isti mediji začeli širiti že kmalu po osamosvojitvi, ko je državni radio jutro začenjal s pozdravom: »Dobro jutro, revščina!« Obenem bije v oči dejstvo, da so si v času potapljajoče slovenske ekonomije astronomski kapital pridobile skupine in posamezniki, ki zase izzivalno sprašujejo: »Kdo je večji levičar od mene?!« To kaže globoko civilizacijsko nezrelost, ki jo sami v svoji samozagledanosti pripisujemo »nerazvitim«. A žal sami nismo drugačni in nič bolj razviti!

Več lahko preberete v Družini.


1 komentar

  1. Gospod Robert,
    raj je tam … onkraj smrti pri Bogu. Tu pa živijo ljudje in knez Teme. Tako bo do konca dni. Tako uči krščanstvo … vsaj večina kristjanov. 😕

Comments are closed.