Od kod smo prišli, kje smo danes in kam želimo v prihodnje? Ta tri temeljna vprašanja sem si pred časom postavil, ko sem se lotil tranzicijske literature v vnemi, da bi bolje razumel reformne procese. Gre vendar za eno zgodovinsko najzanimivejših epizod pomembnih političnih sprememb, ko so v množici držav tekmovali različni pristopi in rešitve, katerih rezultate za vmesno četrtino stoletja lahko danes primerjamo.
Če pogledamo v preteklost, lahko odgovorimo na kup vprašanj, ki so takrat težila ljudi. Ena glasnejših razprav v ekonomskih krogih v devetdesetih, na primer, je bila razprava o tem, kakšen tempo tranzicije je optimalen. Odločen, drzen in temeljit, ki bi kar se da hitro prelomil s prejšnjim gospodarskim sistemom, ali počasnejši in zmeren, ki naj bi omogočil postopno preoblikovanje organizacij in institucij iz socialističnih v tržne.
Odgovor takrat ni bil očiten niti za nekatere siceršnje zagovornike tržnih sprememb. Pogled ekonomike javne izbire nam veli, da je treba izkoristiti trenutek izjemnih političnih sprememb, ko so ljudje pripravljeni malo potrpeti, ko pričakujejo velike spremembe in so zanje pripravljeni sprejeti tudi nekaj začetnih neugodnosti, prilagajanja in učenja. Ko so tudi politiki pripravljeni tvegati. Ta izjemni politični trenutek poudarjajo tudi uspešni evropski reformatorji, kot sta nekdanji poljski finančni minister Leszek Balcerowicz in nekdanji premier Estonije Mart Laar (Aslund in Djankov, 2014).
A prav to – učenje in prilagajanje – zahteva svoj čas, so na drugi strani opozarjali bolj gradualistično razpoloženi ekonomisti in zato zagovarjali počasnejši prehod, saj da bodo hitre spremembe po nepotrebnem pomenile propad mnogih organizacij, podjetij in panog, ki bi se sicer lahko »naučile« delovati na trgu. Oziroma bi se jim država zaradi nekih višjih razlogov morala pomagati obdržati na trgu.
Slovenija v prehodu sicer ni bila med najbolj zadržanimi (Ukrajina, Belorusija, Srbija …), a tudi daleč od najbolj »radikalnih« (Poljska, Češka, Estonija, Slovaška). Prevladal je diskurz previdnosti, in kot je leta 1996 v članku o osrednjih ciljih privatizacije v tranziciji ugotavljal tudi Dušan Mramor, model prehoda, ki je bil primarno usmerjen k politični všečnosti in redistribuciji bogastva, in ne k ekonomski učinkovitosti (Mramor, 1996).
Danes vemo, da so se ekonomisti, kot je Joseph Stiglitz (ali pa Jože Mencinger, če hočete domačega junaka), ko so napovedovali, da bodo »v dirki med želvami in zajci slavile želve«, motili. Odgovor na dilemo o primernem tempu tranzicije je zdaj precej jasno enoznačen. Slavili so zajci. Poljska in Estonija ter države, ki so sledile njunemu zgledu (Češka in Slovaška Poljski, Litva Estoniji) – to so zvezde tranzicije (empirično to potrdita na primer (Shleifer in Treisman 2014)).
Nič novega, boste rekli. A naj ponudim drugačna »očala«, morda boste presenečeni. Morda vas prepričam, da smo v pristopu do reform nekaj osrednjega pogosto spregledali.
Tisti »Od kod smo prišli?« je tukaj odločilen. De jure vsi vemo, da so tranzicijske države na prehodu iz socializma. Iz sistema, kjer naj bi bili (v njegovi polni implementaciji) zasebna lastnina in trgi odpravljeni. No, tudi de jure takšna implementacija ni nikjer zdržala – še za časa Leninovega vojnega komunizma v letih 1918-1921 so planerji hitro obupali nad »družbenim« upravljanjem manjših kmetij in podobnim. A de jure so se vsaj za kratek čas pretvarjali, da so na pragu tega novega družbenega reda, kjer zasebna lastnina in trgi ne obstajajo.
Te dni slišim, da bi zasebno lastnino radi odpravili tudi nekateri »strategi 2050«, zato bo naslednje morda zanimivo tudi zanje. De facto niso nikoli in nikjer odpravili zasebne lastnine. Vselej se nekdo vede kot lastnik. Vselej nekdo lastnini in upravlja. In nikoli to nismo kar vsi. Ali kot pravi izraelski ekonomist Yoram Barzel: »Trditev, da je bila zasebna lastnina v komunističnih državah odpravljena in da tam vsa lastnina pripada državi, se mi zdi kot poskus odvračanja pozornosti od tega, kdo so resnični lastniki. Hkrati se zdi, da si ti lastniki lastijo tudi terminologijo.« (Barzel, 1989)
Več lahko preberete na institute-libertas.org.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
