R. Novak, Inštitut Libertas: Lažni prijatelj – demokracija

Ena od reči, ki začetnike pri sporazumevanju v nekem tujem jeziku rade spravijo v zadrego, so besede, ki so na las podobne tistim, ki se uporabljajo tudi v njihovem maternem jeziku, a v tujem jeziku pomenijo nekaj povsem drugega. Tako na primer zdravniški recept v angleščini ni »recipe« (to bi bil kuharski recept), ampak »prescription«; akcija v trgovini prevedeno ni kar »action«, ampak »dis­count«, in provizija ne »provision« (določba), ampak »commission«. Takšnim besedam jezikoslovci pravimo lažni prijatelji, saj nas s svojo domačnostjo pretentajo in dajo občutek, da jih razumemo in znamo uporabljati, četudi se nam niti sanja ne, kaj res pomenijo.

Nekaj podobnega se pogosto dogaja z demokracijo in pridevnikom demokratičen. Da se predpostavlja, da je demokracija rešitev za vse in da je demokratično vedno dobro, demokracija sama pa merilo pravičnosti. Da je merilo tega, kaj je prav, glas večine. Da sta seštevek glasov in povprečno mnenje najustreznejše vodilo, kako naj posamezniki živimo, ustvarjamo, delamo, umremo. To je huda zabloda. Zakaj le bi imela večina vedno prav? Zakaj bi bili vsi povprečni? In mar nas res zgodovina še ni naučila, kako pogosto se je večina hudo, hudo motila? Ne le jezikoslovci – tudi politologi in politični filozofi bi morali opozarjati na lažne prijatelje na svojem področju proučevanja. Demokracija sama po sebi ne pomeni avtomatično pravice ali svobode, ampak le glasovalni mehanizem.

Naj tukaj vstavim nedavno anekdoto, za katero menim, da lahko malce osvetli tudi slovensko stanje te razprave. Pred časom sem v Lvivu (Ukrajina) sodeloval na konferenci »Postkomunizem, liberalizem in reforme«. Kar nekaj strokovnjakov, ki so predstavljali svoje članke, je govorilo o nuji po omejitvi moči oblasti – o ustavnih spremembah, o tem, kako zagotoviti in zavarovati demokratično voljo, vzpostaviti čim boljši volilni sistem … smiselne reči, skratka. Tudi doma posebno tisto zadnje pogosto pride na dnevni red. Ob poslušanju pa se mi je vseeno nekako zazdelo, da spet vidim vzorec, ki sem ga opazil že nekajkrat. Ljudje iz držav s krajšo zgodovino demokracije, iz tranzicijskih ali avtoritarnih držav se zelo posvečajo vprašanju, kako decentralizirati politično moč in vzpostaviti kup protitotalitarnih varovalk. Drugače povedano – zelo dodelano razmišljajo o tem, kako zamejiti zlo, ki jim je znano: centralizirano oblast.

O drugem zlu, ki preži iz senc – (demokratičnem) kolektivizmu -, pa komaj razmišljajo. Izhodišče njihovega razmisleka tako postane, kako zagotoviti čim bolj demokratičen sistem kolektivnega odločanja kot nadomestek centraliziranih totalitarizmov nedavne preteklosti. Težava s takšnim izhodiščem je, da privzame, da je (demokratično) kolektivno odločanje na splošno idealna rešitev, da je to cilj. Seveda to ne drži, kolektivno odločanje je velikanski kompromis. O večini stvari se vsak dan posamezniki odločamo individualno – če nismo ravno nebogljeni otroci. In drugih prav nič ne briga, kako se odločimo, saj odločamo zase, ne zanje. Kolektivno odločanje je izjema.

Še več, verjetno se lahko tako rekoč vsi strinjamo, da bi bil grotesken teror nad posameznikom, če bi nam glas ljudstva dodelil službo, partnerja, prebivališče … In če se o tem lahko strinjamo, potem je jasno, da smisel ustave ni zgolj, da razprši politično moč in formalizira čim manj pomanjkljiv sistem kolektivnega odločanja, kjer se mu ne moremo izogniti, ampak tudi, da čim ožje zameji, o čem sploh lahko odločamo kolektivno. Da torej omeji demokracijo. Zato govorimo o ustavni demokraciji, ki ni kar vsak majoritarizem, in zato je prav, da so v ustavi zavarovane svoboščine in pravice posameznikov.

Več lahko preberete na institute-libertas.org.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.