R. Novak, Finance: Sapere aude!

9

»Brezplačno« javno šolstvo plačamo po več tisočakov na leto na posameznika, pri čemer pa ne financiramo izobraževanja, ampak izobraževalne ustanove. Tako ustvarjamo državni monopol v izobraževanju, saj kljub temu, da zanj plačamo, nimamo veliko izbire pri tem, kako želimo plačano izkoristiti.

Naslovni latinski vzklik »Drzni si vedeti!« je v rabi že od antike, a verjetno se je najbolj slavno zapisal enemu od očetov razsvetljenstva – Immanuelu Kantu. Kant to voljo in pogum posameznika, da uporabi svoj razum, se izobrazi in doseže razsvetljenje, postavlja nasproti nedoletnosti (nekakšni infantilni nevednosti). Danes si ta rek izposojam, ker bom o znanju, izobraževanju in nedoletnosti pisal tudi sam.

Da bomo lahko razumno razpravljali o izobraževanju, moramo najprej razčistiti, kje so težave in kje jih ni, a jih po nepotrebnem nekateri ustvarjajo s skoraj mitološkimi pripovedmi. Začnimo z dostopnostjo izobraževanja. Ta v Sloveniji ni in ne more biti težava, po udeleževanju vseh stopenj izobraževanja smo v samem svetovnem vrhu. Pri terciarnem izobraževanju po deležu vpisanih celo precej odstopamo od večine razvitih držav, saj se nam vanj vpisuje več kot 70 odstotkov mlade populacije.

Medtem ko v državah OECD študij uspešno opravi povprečno prek 70 odstotkov vpisanih, v najuspešnejše državah pa tudi prek 80 odstotkov, so pri nas rezultati znatno slabši!

Najočitnejša razlaga tega je, da na fakultete vpisjemo večinoma študente, ki za študij sploh niso sposobni. Prepričan sem, da je ob tolikšnem vpisu na tem veliko resnice, gotovo pa to ni edini razlog. Menim, da s študijem mnogi mladi rešujejo svoj socialni položaj. Žal namreč živimo v državi, kjer je razmeroma težko dobiti prvo zaposlitev, če nisi študent. Le študentsko delo je še vsaj toliko prosto bremen visokih davkov in prispevkov, da se mladega nekvalificiranega človeka, ki bi želel pridobiti kaj delovnih izkušenj, še splača zaposliti. Drugače povedano: mnogi študentje ne študirajo, ampak zgolj uporabljajo študij, da jim je dovoljeno delati z manj državne represije (kdor meni, da je ta represija »pravična«, ponavadi to v obtožujočem tonu opiše kot: fiktivni vpis). Po drugi strani visok vpis pomeni tudi, da na študenta vložimo kar nekaj manj sredstev kot večina držav v OECD.

Naslednja pogosto izražena skrb je »komercializacija šolstva«. Nekaterih ne skrbi le, da bi vpis v terciarno izobraževanje postal manj dostopen (kar, kot vidimo, z vidika izobraževanja sploh ne bi bilo posebno napačno, saj bi bilo tako več virov porabljenih za tiste, ki dejansko študirajo), ampak tudi, da se šolstvo postopoma prilagaja trgu in privatizira. Ko bi le bilo tako! Saj se vendar izobražujemo zato, da bi si lahko z znanjem kaj ustvarili v življenju! Prilagajanje trgu je sicer težko oceniti tako čez prst, a kot študent bi si upal trditi, da je del razloga, zakaj mnogi nad študijem obupajo, tudi to, da ugotovijo, da se tam skoraj nič uporabnega ne naučijo. Da naš izobraževalni sistem šola prihodnje brezposelne, pa ne ugotavljamo le nekateri mladi, ampak na to opozarjajo tudi mnogi delodajalci. Zajeten del programov ostaja sam sebi namen.

Tukaj pridemo k jedru težave. Obstaja cel kup različnih pogledov o tem, kaj natančno je z našimi predmetniki na vseh ravneh izobraževanja narobe; česa je preveč, česa premalo, kaj bi morali spremeniti, kako bi učence, dijake oziroma študente usmerili v to in ono… Politiki se o tem radi prerekajo in vsak ima svojo rešitev – nihče prave! Zakaj to tako samozavestno pravim? No, pravzaprav nisem samozavesten jaz, samozavestni so politiki, ko predpostavljajo, da lahko centralnoplansko splanirajo idealni model izobraževanja. Idealne rešitve ni. Ljudje imamo različne sposobnosti, talente, preference in načine učenja. Eni otroci se lažje in bolje učijo tako, drugi drugače. Načrtovati idealen sistem je nesmiselno megalomanstvo. Pomembno za kakovostno izobraževanje in njegovo prilagajanje potrebam ljudi je, da na tem področju obstaja pestra ponudba, da obstaja konkurenca med različnimi modeli, ponudniki in strategijami izobraževanja. Pomembno je, da imajo starši in mladi izbiro.

Čeprav tudi javne šole v večini držav OECD ponujajo večji del fleksibilnih izbirnih vsebin – to je del predmetnika, ki ga učenci sami izberejo iz ponujenih možnosti -, kot v Sloveniji tudi drugje po svetu niso javne šole tiste, ki bi zagotavljale raznolikost. Pestrost izbire zagotovi zasebni sektor. A kaj, ko je »zasebno« v Sloveniji za mnoge še vedno grda beseda in si sprememb v smeri privatizacije šolstva nihče ne upa niti predlagati. Da je zasebno šolstvo v Sloveniji povsem marginalizirano, je znano, a predvidevam, da vas bo naslednji podatek iz raziskave PISA (2012) vseeno presenetil: le dva odstotka (!) slovenskih srednješolcev obiskujeta zasebne šole. Znotraj teh dveh odstotkov pa ni večjega odstopanja od javnih šol, saj se tudi te ustanove deloma financirajo iz javnih sredstev, njihovi programi pa so odvisni od potrditve ministrstva. V primarnem izobraževanju je delež še manjši. Že v osnovi neracionalen preplah pred zasebnim šolstvom, ki se kar pogosto pojavi v javni sferi, je tako že kar tragikomičen. Pravzaprav lahko popolnoma od države neodvisne zasebne osnovne in srednje šole pri nas preštejemo na prste ene roke. Dobesedno. Gre predvsem za nekaj mednarodnih šol, ki poučujejo v angleškem jeziku in ponujajo precej drugačne predmetnike od siceršnje ponudbe. Pa še pestro zasedbo učencev imajo, saj so ti iz zelo različnih ozadij. Poleg slovenskih otrok še otroci tujih diplomatov, podjetnikov in priseljencev. Ne bo nenavadno, če boste v razredu našli otroke iz desetih držav.

Več lahko preberete v Financah.


9 KOMENTARJI

  1. Tako je. Študentsko delo je postala oblika zasužnjevanja. Legalna! Včasih je bila študentska ura 2x do 3x dražja od zaposlenega. Tako so delodajalci res samo izjemoma zaposlovali študente za kritična občasna dela. Pa še študent je na hitro res še nekaj zaslužil. Zdaj pa študent konkurira redno zaposlenemu, dejansko mu ruši plačo. Sam pa životari.

    Javno šolstvo je bilo v komunizmu stvar prestiža. Danes pa zasebenga šolstva nimamo. Za zasebno šolstvo rabiš ugledne in bogate. Teh pa ni.
    Pa še Cerkev je skoraj “ugrabila” zasebno šolstvo, namesto da bi se ukvarjala z javnim. Tega nikakor ne razumem.

    • Kaj ga pa ti v drugem odstavku biskaš s socialističnim javnim šolstvom.

      Bistvo socialističnega javnega šolstva je, da davkoplačevalci financiramo socialistične inštitucije ( šole), kjer ni konkurence, znanja, napredka, pozitivne tekomavalnosti, pozitivne selekcije.

      V Sloveniji razen otrok tajkunov nihče ne more plačati svojim otrokom privatnega šolstva. Ker smo tako zelo socialistično revni.

      Zato mora država javno šolstvo tako spodbujati, da pomaga tistim, ki naredijo šole s prispevki, vaučerji. Absolutno pa se umakne iz šol in institucij in jih prepusti trgu. Zakaj bi morale biti univerze in šole in vrtci državni, kolhozni. Zgolj zato, da imajo komunisti in socialisti skorumpirano zagotovljene volivce?

      • Javnega šolstva ne moreš ukiniti. Tudi če ukineš socializem. Javne šole so vedno bile in bodo.
        Nikakor se pa ne strinjam da se zasebne šole prisesajo na proračun in so kao zasebne, glumijo konkurenco in kaj vem kaj. Zasebne šole ustanavljajo razni skladi, razgledani in bogati ljudje, financirajo se pa iz raznih donacij, ne pa iz proračuna (razen v manjšem delu, kvečjemu). Sicer boš dobil razne naše “zasebne” višje šole, ki lepo živijo od proračuna in kao delajo konkurenco na trgu. Glupost. Znanje ni tržna dobrina tako kot avto, recimo.

        • Socialistek zdravko, očitno zagovarjaš diskriminacijo in privilegije državnih šol.

          Vavčerski sistem prinaša konkurenco in tako poveča kakovost šol.

      • Izjema je Cerkev, ki naj ustanavlja javne šole (ne zasebne), ki se seveda financirajo iz proračuna. Vendar so katoliške šole tipično javne, tudi če dobivajo zasebni denar za financiranje.

Comments are closed.