R. Novak, Finance: Prevara o varnosti

6
271

Gre za moč. Za vpliv, za nadzor, za denar. Zagovorniki državne lastnine branijo svoje korito in vzvode, ki njih same postavljajo nad navadnega človeka.

Veliko preprostih in brezčasnih modrosti je takšnih, da se na prvo žogo malce upirajo razumu. »Manj je več« ste verjetno slišali že kot otroci in najprej ne prav dobro razumeli. Pozneje pa (če je šlo vse po sreči) na primer ugotovili, da parfumi niso namenjeni prhanju (ali zamenjavi zanj), da jedrnatost lahko pripomore k jasnosti in podobno. Kakšen starejši človek vam je morda tudi kdaj svetoval, da je »kupovati poceni najdražje«. Če ste mi kaj podobni, ste to ponotranjili šele potem, ko ste nekajkrat kaj (pre)poceni kupili. Marsikaj nam je olajšano, ko osvojimo takšne modrosti.

Nekaj, vsaj po tem, kako so nam sprva tuji, sorodnih, žal pa pogosto manj razumljenih konceptov smo se skupaj dotaknili v lanskih kolumnah. Opozarjal sem na primer na to, kako je tudi »zastonj« v resnici drago. Natančneje – na zlaganost »zastonj« javnih storitev, ki jih pravzaprav drago plačamo. Spletne bralce pa naj spomnim na Odo neenakosti, v kateri sem pojasnjeval, zakaj enakost ni enakopravnost in zakaj prizadevanje za odpravo neenakosti ni prizadevanje za več blaginje. Danes imam postavljen podobno težaven cilj. Prepričati vas bom namreč poskušal, da je varnost nevarna.

V mislih seveda nimam varnosti kar tako vsevprek. Mislim na idejo politično določene in zakonsko zapovedane »varnosti«. Gre za odnos, ki prežema našo dnevno politiko in odločilno pripomore k mnogim krivicam. Pojavlja se tako pogosto, da se vam mogoče celo zdi nekaj povsem normalnega. Nekaj primerov iz javnih razprav zadnjih tednov: debelost in dia­betes sta težava, zato moramo dodatno obdavčiti sladkor; s privatizacijo izgubljamo samostojnost, postali bomo hlapci multikorporacij, zato jo moramo nemudoma ustaviti; delodajalci z neplačanimi pripravništvi izkoriščajo mlade, zato moramo takšne oblike dela še ostreje omejiti oziroma jih povsem prepovedati; na Twitterju lahko vsak reče, kar mu pade na pamet, zato bi ga bilo treba regulirati; evtanazija pomeni kršitev nedotakljivosti človeškega življenja, zato ni nikoli dopustna – in tako naprej v nedogled, saj je vsaka izmed povzetih misli sorodna še mnogim drugim. Vzporedna razpravi o sladkorju je na primer vsaka debata o prohibiciji različnih substanc (v obeh primerih drugi želijo odločati o vašem zdravju), ugovor tujim naložbam lahko postavimo v podoben kontekst kot ugovor priseljevanju, »zaščito« mladih delavcev ob bok vsem drugim neumnim politikam, ki poskušajo ljudem prepovedati ali otežiti delo, cvetka o Twitterju pa je samo najizvirnejši napad na svobodo govora, ki sem mu bil priča v zadnjih dneh.

Morda se zdi, da naštetih političnih apelov ne druži veliko, a v resnici jim je skupno argumentativno jedro. Vsem je skupno to, da nas njihovi zagovorniki prepričujejo, da nas poskušajo obvarovati. Enkrat pred nekim namišljenim in vselej priročnim zunanjim sovražnikom, drugič celo pred nami samimi. Posebno pri tem zadnjem ne spreglejte samovšečne narave takšnega odnosa – ti dežurni narcisi so prepričani, da znajo naša življenja živeti bolje, kot jih živimo sami. In kar je najhuje: verjamejo celo, da imajo do tega pravico.

Razsežnost mita »varnosti« ima globoke družbene posledice. Najjasneje se kaže pri odnosu do vloge države v družbi in s tem seveda v odnosu do privatizacije (to je umika države iz gospodarstva). Če namreč sprejmete, da obstaja neka posvečena kasta ljudi, ki je sposobnejša in zato upravičena odločiti, kaj bi vi in jaz morali jesti, kakšno glasbo bi morali poslušati, kakšne filme gledati, kam vlagati prislužene prihranke …, potem vas to jasno vodi do sklepa, da potrebujemo za vse našteto državne strategije in državna podjetja oziroma zavode in moramo le še izpopolniti ta naš sistem tako, da bodo omenjeni nadljudje prišli na vodilne položaje. To je nekako naš danes. In po skoraj četrt stoletja nam še vedno obljubljajo »prave ljudi«.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Berem: “Gre za moč. Za vpliv, za nadzor, za denar. Zagovorniki državne lastnine branijo svoje korito in vzvode, ki njih same postavljajo nad navadnega človeka.”

    Pa saj za to je vedno šlo, vedno gre in vedno bo šlo! To ni nič novega! Kot ni novo to, ko “navadni” človek odkrije način “obrambe” ali bolje rečeno ropanja, je ta že zastarel. Oblastniki izvajajo že novega!

    Je pa res, da po drugi strani, če je navadni človek ustrezno izobražen in organiziran, je to ropanje vedno manjše, vedno več ostane navadnemu človeku. Hvala Bogu za našo Cerkev, za našega nadškofa Zoreta, da nam v izobrazbi in organiziranosti pomagata!

    • Seveda je “novo”: pri nas gre na povsem očiten način, skozi državni kapitalizem. Pri nas država pobere davke in se obnaša kot da je ta denar zaslužila na trgu z odličnim poslovanjem!

  2. Najbrž tale R.Novak komentarjev pod prenešen članek s Financ tule ne bere. Verjetno bi bilo tudi precej brezupno početje tako enosmerno prepričanega, čeprav z argumenti skušati pripravit do tega, da vsaj premisli druge aspekte življenja poleg svobode in kratkoročnega profita.

    Ampak mogoče bo v duhu avtorja tu smiselna najprej ekonomska logika ( ki meni sicer ni na prvem mestu). Bolezen namreč stane. Debelost stane. Diabetes in posledice stanejo milijarde. In dokler zdravstveno zavarovanje ni ( bognedaj sicer) popolnoma individualizirano brez vsakršne družbene solidarnosti, kar bi pomenilo, da se bolne reveže pusti zaradi bolezni umret, če nimajo denarja ( čeprav je vsak zdravnik od Hipokrata naprej zavezan drugačni etiki), dotlej ima država, ki zastopa vse davkoplačevalce s pomočjo stroke vso pravico (!), da se vmešava v to, da bi ljudje živeli čimbolj zdravo, da bodo čimmanj bolni in s tem v breme solidarno kritih zavarovanj.

    Ne le pravico, ampak je to smiselno početje v dobro kvalitete življenja vsakega posameznika. Je to pokroviteljsko? Morda. Ampak tako je to v komplicirani civilizaciji, kakršno smo razvili. Razvili smo pač stroke. Ljudje nimamo ne znanja, ne kapacitete možganov, ne časa, da bi sledili vsemu. Zato zaupamo strokam. Država zaupa strokam. Ceste gradimo ne vsi, ampak ljudje z gradbenimi in statičnimi znanji. Za vedenje, kaj je zdravo in kaj ne in kako zdravo živeti, obstajajo stroke. Na prvem mestu medicinska. Razumno je spoznanjem in navodilom strok slediti.

    Razumno je, da recimo šolarji, dijaki, študentje v okviru javne prehrane ne jejo tistega, kar jim po njihovi svobodi diši, ampak v okviru javnega prehrane tisto, kar jim pripravijo strokovnjaki za javno prehrano v okviru tistih vzgojnih ustanov, ki to hrano pripravljajo. Razumno je, da na vzgojno-izobraževalnih ustanovah ni avtomatov, ki bi ponujali nezdravo hrano. Med drugim sladkane pijače. Do tega zadnjega smo žal prišli šele v zadnjih letih.

    Ja, to je omejevanje svobode. Hvala Bogu, da je. Diabetes in epidemija debelosti nista hec. Ljudem, ki sami na znajo poskrbeti, da ne bi izbirali nezdrave hrane, je prav, da stroka in država ( proizvajalci hrane in trgovci jim ne bojo, ker zanje ni višjega načela od profita) priskočita na pomoč, da si ne uničijo zdravja in življenja in da niso v breme celotne družbe.

    Kdo bo dvigoval, obračal, skrbel za higieno 150 ali 200 kilskih osebkov, ko bojo postali povsem neokretni, betežni in onemogli? Morda R.Novak osebno? Aja, on bi v pozitivnem duhu o evtanaziji. Bo evtanazija njegova rešitev za tiste, ki so v nevednosti “svobodno” izbrali škodljiv način življenja in jim nihče ni prišel nasproti s podporo in empatijo, ker to ni dovolj liberalno? 🙁

    • Žal je to tehnokratsko razmišljanje, ki je sicer čisto vredu na videz, vendar ne more funkcionirati. Funkcionira toliko kot socializem.

    • Vsako zavarovanje temelji na solidarnosti, saj je to poanta.

      Omejevanje svobode pa ni opravičljivo. Strokovanjak mi glede mene lahko svetuje, jaz se pa odločim.

  3. Še nekaj o trditvi, kako so v SLO po avtorju predrage javne storitve.

    Javna storitev obiska pri družinskem zdravniku pri nas, vsaj v deležu, ki ga dobi slednji, pride okoli 3-4 eure, pri zdravnikih katerih opredeljeni pacienti veliko obiskujejo ambulanto, celo samo 2 eura.

    Katero primerljivo storitev privatnega sektorja dobimo za 2 eura? Zadnjič sem napisal, da sem imel doma serviserja ( ki ima vsaj pol manj šol in znanj od zdravnika) za kuhinjsko pečico, ki je za 15 minutni obisk zaračunal 60 evrov. V oddaji o homeopatiji smo slišal, da je cena obiska homeopata, privatnika, ki čara na placebo bazi z ničem ( “zdravilne” substance so v nezaznavnih dozah), 120 evrov za otroka in 150 evrov za odraslega.

    Torej na eni strani 2 evra za družinskega zdravnika v javnem sektorju. Na drugi 150 evrov za homeopata privatnika.

    Logični zaključek: Predraga javna storitev, kakopak. 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite