R. Novak, Finance: Naj pade slovenski zid!

Če nadaljujemo na začrtani smeri bodo otroci moje generacije, če se jih odločimo imeti tukaj, živeli znatno nižji standard kot v državah nekdanjega vzhodnega bloka, proti katerim so Slovenci še nedolgo od tega vzvišeno pogledovali.

Tak čas pred 25 leti je v Nemčiji potekala tako imenovana mirna revolucija, ki se je 9. novembra 1989 končala z enim najpomembnejših dogodkov prejšnjega stoletja, padcem berlinskega zidu. Padcem zidu, ki ni pomenil le padca fizične ovire sredi Berlina, ampak ključni preboj množic v boju zoper socialistično represijo, ki je vladala vzhodu Evrope. Šlo je za padec prve domine, za ideološko prelomnico, ko so milijoni Evropejcev izbrali liberalnejšo misel zahoda kot zamenjavo za zadušljiv režim, ki jih je tlačil dotlej.

Odhajajoči ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli je že nekajkrat – verjamem, da dobronamerno – izjavil, da je šlo očitno Slovencem v tistih časih predobro. Da se je v teh krajih takrat živelo prav toliko sladko-kislo različico socializma, da prebivalci niso zmogli enakih spoznanj kot tisti v primerljivih državah vzhodno in južno od nas, kjer so plačali višjo ceno za samostojnost in priložnost razvoja v sodobno ustavno demokracijo.

Njegovi oceni je ob fantaziranju pomembnega dela slovenske politike in javnosti o tem, kako nas pesti kriza kapitalizma, o zunanjih sovražnikih, ki nas menda izkoriščajo in želijo prek privatizacije iz nas narediti opustošeno kolonijo, in podobnem diskurzu, ki vztraja in vztraja, težko ugovarjati. Zid v Sloveniji še vedno stoji. Ne sredi Ljubljane in ne v obliki žice na meji, temveč zidovje vztraja v glavah ljudi. Mogočen slovenski zid brani status quo, pa čeprav ta znotraj zidovja počasi, prepočasi, propada sam.

Praviloma se me zgodovinske razprave, ki so tako značilne za naše kraje, ne dotaknejo in celo omenjena mirna revolucija se je zgodila pred mojim časom … Zakaj torej tako začenjam današnji zapis? Nikakor ne zato, da odprem novo zgodovinsko polemiko, to bi bilo povsem odveč.

Kot mladega Slovenca me zanima predvsem, kaj bo s prihodnostjo in kaj lahko naredimo, da jo bo vsaj približno smiselno soustvarjati tukaj. Da imamo ob zdajšnji vladi veliko razlogov za skrb, sem v prejšnjih kolumnah večkrat izrazil in v seriji grafov o dajatvah, trošarinah, zadolževanju in porabi pokazal, koliko so nas stale (in še vedno stanejo) njene nič kaj bolj sposobne predhodnice (na primer v Državne finance, 1. del uvod za telebane in Državne finance: sodobnim tlačanom, 2. del).

Tokrat želim spregovoriti o malce manj očitni ceni, ki je dolgoročno še pomembnejša – o močno zmanjšanem razvojnem potencialu države, ki, če nadaljujemo na začrtani smeri, pomeni, da bodo otroci moje generacije, če se jih odločimo imeti tukaj, živeli precej nižji standard kot v državah nekdanjega vzhodnega bloka, proti katerim so Slovenci še nedolgo od tega vzvišeno pogledovali. V mislih imam Češko, Slovaško in Poljsko, kjer so prej omenjeni padec zidu in z njim zaton socialistične ideje doživeli precej bolj intimno kot v teh krajih.¸

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.