R. Novak, Finance: Naj pade slovenski zid!

7
141

Če nadaljujemo na začrtani smeri bodo otroci moje generacije, če se jih odločimo imeti tukaj, živeli znatno nižji standard kot v državah nekdanjega vzhodnega bloka, proti katerim so Slovenci še nedolgo od tega vzvišeno pogledovali.

Tak čas pred 25 leti je v Nemčiji potekala tako imenovana mirna revolucija, ki se je 9. novembra 1989 končala z enim najpomembnejših dogodkov prejšnjega stoletja, padcem berlinskega zidu. Padcem zidu, ki ni pomenil le padca fizične ovire sredi Berlina, ampak ključni preboj množic v boju zoper socialistično represijo, ki je vladala vzhodu Evrope. Šlo je za padec prve domine, za ideološko prelomnico, ko so milijoni Evropejcev izbrali liberalnejšo misel zahoda kot zamenjavo za zadušljiv režim, ki jih je tlačil dotlej.

Odhajajoči ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli je že nekajkrat – verjamem, da dobronamerno – izjavil, da je šlo očitno Slovencem v tistih časih predobro. Da se je v teh krajih takrat živelo prav toliko sladko-kislo različico socializma, da prebivalci niso zmogli enakih spoznanj kot tisti v primerljivih državah vzhodno in južno od nas, kjer so plačali višjo ceno za samostojnost in priložnost razvoja v sodobno ustavno demokracijo.

Njegovi oceni je ob fantaziranju pomembnega dela slovenske politike in javnosti o tem, kako nas pesti kriza kapitalizma, o zunanjih sovražnikih, ki nas menda izkoriščajo in želijo prek privatizacije iz nas narediti opustošeno kolonijo, in podobnem diskurzu, ki vztraja in vztraja, težko ugovarjati. Zid v Sloveniji še vedno stoji. Ne sredi Ljubljane in ne v obliki žice na meji, temveč zidovje vztraja v glavah ljudi. Mogočen slovenski zid brani status quo, pa čeprav ta znotraj zidovja počasi, prepočasi, propada sam.

Praviloma se me zgodovinske razprave, ki so tako značilne za naše kraje, ne dotaknejo in celo omenjena mirna revolucija se je zgodila pred mojim časom … Zakaj torej tako začenjam današnji zapis? Nikakor ne zato, da odprem novo zgodovinsko polemiko, to bi bilo povsem odveč.

Kot mladega Slovenca me zanima predvsem, kaj bo s prihodnostjo in kaj lahko naredimo, da jo bo vsaj približno smiselno soustvarjati tukaj. Da imamo ob zdajšnji vladi veliko razlogov za skrb, sem v prejšnjih kolumnah večkrat izrazil in v seriji grafov o dajatvah, trošarinah, zadolževanju in porabi pokazal, koliko so nas stale (in še vedno stanejo) njene nič kaj bolj sposobne predhodnice (na primer v Državne finance, 1. del uvod za telebane in Državne finance: sodobnim tlačanom, 2. del).

Tokrat želim spregovoriti o malce manj očitni ceni, ki je dolgoročno še pomembnejša – o močno zmanjšanem razvojnem potencialu države, ki, če nadaljujemo na začrtani smeri, pomeni, da bodo otroci moje generacije, če se jih odločimo imeti tukaj, živeli precej nižji standard kot v državah nekdanjega vzhodnega bloka, proti katerim so Slovenci še nedolgo od tega vzvišeno pogledovali. V mislih imam Češko, Slovaško in Poljsko, kjer so prej omenjeni padec zidu in z njim zaton socialistične ideje doživeli precej bolj intimno kot v teh krajih.¸

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. V letih okoli 1990 v Evropi seveda ni šlo za sesutje socializma in obrat v liberalizem, ampak se je sesul totalitarni komunizem ( vzdrževan s sovjetskimi bajoneti) in je to pomenilo prihod ali vrnitev parlamentarne demokracije in kapitalizma.

    V parlamentarni demokraciji pa ljudstvu ostaja na voljo izbor med bolj socialističnimi in bolj liberalnimi usmeritvami. Ali pa tudi nekaj vmes. Tisto vmes, po mojem še najboljše, se pa zgodi na nekaj načinov: z bolj sredinskimi političnimi opcijami, z vladami široke koalicije, ali z rednimi izmenjavami nasprotnih opcij na oblasti.

    Vem, da je avtor eden od tistih, ki trdijo, da je v Sloveniji preveč socializma in premalo liberalnosti. Do neke mere se s tem tudi strinjam. Ampak, posiljevat zgodovine pa vseeno ni treba! Leta 1990 smo se v Evropi in Sloveniji odločali o mnogo pomembnejših stvareh kot je to, ali je bolje biti socialdemokrat ali liberalec ali nekaj tretjega. 😉

    • In se sicer prav odločili, korakati pa smo začeli v napačno smer. Verjetno bi bilo pametno, da damo vodjem tega korakanja slovo.

  2. Obstoječi zid nam brani, da bi:

    – živeli resnično demokracijo, ki temelji na življenjski logiki in civilizacijskih vrednotah

    – da bi se zgledovali po evropskih državah, ki so civilizacijsko in razvojno uspešne

    – da bi imeli potrebno zdravo slovensko samozavest in domoljubje.

  3. Žal so pri nas oblastno moteči tisti, ki opozarjajo na ta moteči oblastni zid, ki preprečuje razvojni preporod Slovenije, ne pa tisti, ki ga vzdržujejo.

  4. Oblastni slovenski zid, ki preprečuje duhovni in materialni preporod Slovenije, bo padel, ko se bomo ozavestili državljani in zahtevali, da hočemo demokratični civilizacijski preporod Slovenije!

  5. Za civilizacijski, demokratični duhovni in materialni preporod Slovenije je pomembno, da so na odgovornih položajih tisti, ki si resnično prizadevajo za takšen preporod.

    Ne pa tisti, ki le vzdržujejo oblastni zid, ki preprečuje ta preporod in se le opredeljujejo z “naši”, ” vaši”.

  6. Pozabljamo, da med Slovenijo in ostalim delom Jugoslavije ni bilo betonsko-opečnatega zidu, nastajati pa je začel, v glavah večinskega dela Slovencev, le par let pred osamosvojitvijo.

    Ta zid je gradila komunistična partija Slovenije (KPS) in sicer od takrat, ko jo je pričel potiskati na politično obrobje velikosrbski del KPJ. Graditev tega zidu je bila le (samo)obrambna grožnja vodstva KPS, ki pa ni bila nikoli mišljena resno. Zaradi prisotnosti demokratično naravnanega dela razumništva, je stekel proces dogodkov v smeri, ki ni bil v načrtih slovenskih partijskih struktur, zato so bile te prisiljene igrati dvojno vlogo in se hkrati prilagajati na neizbežno bližajoče se politične spremembe.
    Takratno gobarjenje Kučana z Dolancem ni bilo nič drugega, kot priprava ukrepov za preprečevanje prehoda neformalne oblasti izven rok zamrznjenega CK KPS.

    Če ne bi bilo Pučnika in Janše, bi jim to popolnoma uspelo. Najprej so umorili izpostavljenega Krambergerja, potem pa je, na veliko slovensko nesrečo, umrl še Jože Pučnik. Tako jim je stal na poti le še Janša, ki pa je bil premočno podprt z množico somišljenikov v svoji stranki.
    Ker ga niso mogli premagati politično, čeprav so medije v novi državi obvladovali skoraj v popolnosti, so se ga lotevali z izmišljenimi aferami (Depala vas), ki jih je ustvarjala udarna pest CK KPS, javnosti znana kot UDBA. Na žalost, je pri tej brezsramni raboti takrat sodeloval tudi tedanji notranji minister Ivo Bizjak iz kvote SKD.

    Potem je zamrznjeni CK KPS sprožil afero “Patria”, ter ji dal svoj epilog šele takrat, ko je v pravosodju namestili na prava mesta samo svoje ljudi in tako še njihovo zadnjo oviro pospravili v zapor.
    Na poti jim je dandanes le še Ustava RS iz leta 1992, ki jih ovira, da bi Janša nemoteno izrinili iz parlamenta, čeprav je, že kot obsojenec, na volitvah požel daleč največje priznanje volivcev, kot pa vsi drugi parlamentarci. Zato so tokrat v veliki dilemi, kako to opraviti.
    Če spremenijo Ustavo, jo morajo korenito ter poleg dodanih členov, odstraniti najmanj 28. člen, ki pravi :

    Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
    Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.

    Vidimo, da se nova oblast ukvarja predvsem z Janšo in skoraj nič s kriznimi razmerami v Sloveniji. To pove tudi vse o njeni politični sestavi in obetih za prihodnost in blaginjo državljanov Slovenije.

    Zid, ki je nastal v glavah Slovencev tik pred letom 1990, ko ga je gradila KPS, je torej take vrste, da ne more spremeniti hvaležnega odnosa do svojega zidarja. Ko se bo našel recept za to podiranje, bo šele zmogla stopiti Slovenija na pot evropske normalnosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite