R.Novak, Finance: Iluzija svobode

12
244

Pred časom me je kolega v pogovoru smrtno resno vprašal: »Pa kaj se ti v Sloveniji ne počutiš svobodnega?« Za trenutek se mi je zataknilo.

Iz vprašanja sta velela takšno prepričanje in samoumevnost, da je prav nazorno razkrivalo enega večjih problemov v naših krajih. Večina populacije sploh ne vidi, kako jim natikajo zanke okoli vratu, ko jih enkrat te zanke davijo, pa je tako že prepozno. A še takrat mnogi brez sape halucinirajo in realne probleme napačno interpretirajo ¬¬- kot takšne vidim na primer mnoge protestnike, ki povsem upravičeno kritizirajo reševanje bank, višanje davkov in popularno poimenovane »tajkune«, ki so svojo kariero in bogastvo gradili z roko v roki s politiko, sedaj pa svoje izgube prelagajo na davkoplačevalce. Haluciniranje nas topi, ko ti isti protestniki podpirajo politične veljake, ki so to omogočali, zagovarjajo državno lastništvo, brez katerega bi do naštetega precej težje prišlo in ko za politično-gospodarsko sprego okrivijo svobodno pobudo in tržne mehanizme, ko pa je v resnici kriva prav njihova odsotnost.

Drži, za vsako protirežimsko izrečeno misel vas na Slovenskem še ne bodo strpali za zapahe niti vas ne bodo skrajšali za glavo. V primerjavi s severnokorejskimi kolegi ali kakšno poslastico iz zgodovine, nam gre torej gotovo dobro. Predpostavljam pa, da to še ni relevantno merilo in da se želimo primerjati z drugačnimi družbami, da si želimo sistema, kjer bodo kriteriji in pričakovanja višja.

Prav tako razumem, da tisti del državljanov, ki imajo vsaj srednje dobro plačano redno zaposlitev v javnem sektorju (če so z njo seveda zadovoljni), za odtenek težje razume, v kakšnih škripcih se je znašla osebna svoboda posameznika v Sloveniji. Namreč, čeprav se tudi oni soočajo z mnogimi pomanjkljivostmi naše ureditve, te manj odločno zarežejo v njihov življenjski standard. Imajo varno in stabilno zaposlitev in s tem zagotovljen dohodek. Pri tem jih ne omejuje ali ogroža vprašanje, koliko vrednosti ustvari njihovo delovno mesto – če z njim ustvarjajo izgubo, je to najmanjši problem, saj vendar častijo davkoplačevalci. Pri čemer ne želim demonizirati javnega sektorja. Oni pač opravljajo svoje službe. Nekateri zelo dobro! Pravim le, da razumem, zakaj nekateri izmed njih težje dojamejo, kje je pravzaprav težava.

In kje je težava? Če govorimo o dostojnem življenju in svobodnem posamezniku, je ključno vprašanje, ali se posameznik lahko preživlja s svojim delom ali ne. Zadnji eurobarometer kaže, da to razumemo tudi Slovenci, saj kot tematike, ki nas najbolj skrbijo, navajamo na prvem mestu – zanimivo, ne državnih in borčevskih proslav ali pomanjkanje tako opevane socialne države -, ampak brezposelnost nato pa gospodarsko situacijo v državi in davščine. Če se ne pustimo zmesti kakšni politikantski dimni bombi, je torej jasno, kaj so osrednje teme. Pa živimo v državi, ki bi bila nastajanju novih delovnih mest prijazna? Dovoli država ljudem delati in si ustvarjati boljši vsakdan? Ima posameznik s trdim delom in nudenjem produktov in storitev, po katerih njegova okolica povprašuje, možnost uspeti? Odgovor je žal vse prepogosto: NE. Vsaj ne brez, da bi zato precej agilno skakal čez vse mogoče oblastniške obroče.

Slovenija je država, kjer imamo v letu 2013 kar 287 reguliranih poklicev. Če za kirurge in pediatre to nekako kar razumemo, je dosti težje razumeti, kaj državo briga, če je nekdo pek, slaščičar, frizer ali knjižničar brez »za to potrebne« izobrazbe. Vaše težave, če ste bili ravno ob službo, če ste siti okoliščin v sedanji ali pa če ravno zaključujete izobraževanje in se iskanja zaposlitvenih možnosti šele lotevate, se seveda ne končajo pri listi reguliranih poklicev. Če vam na kraj pamet pride, da bi bili sami svoj šef in se lotili podjetništva, vas nemudoma čaka plaz prispevkov in predpisov, ki vam bodo krepko dražili ceno poslovanja in tako onemogočajo to pot večini, ki nima kar precejšnih prihrankov, da bi se lahko poleg osnovne dejavnosti ukvarjala še z neproduktivnim birokratiziranjem. Podjetniki torej ostajajo osovražena kategorija. To so namreč tisti kapitalistični požrešneži, ki bi vam radi nudili storitve, ki jih lahko prostovoljno kupite ali pa ne. To je vendar potrebno zatreti! Posebno, če pri tem ne prispevajo dovolj za ležerno zapravljanje politične elite.

Socialno čuteči imajo o delovnih mestih običajno veliko povedati. To, da z višanjem davkov in dodatno birokracijo ta uničujejo, pa nekako pozabijo. Veste, mit je, da dela ni. Delo je in veliko ga je. Želje človeštva so namreč neskončne, kar pomeni, da je tudi dela, da bi jih zadovoljili, neskončno veliko. Zatorej sta vprašanji dve: 1. ali smo pripravljeni delati in 2. ali nam je dovoljeno delati.

V preteklosti je tisti, ki je hotel kaj zaslužiti zase, lahko šel pomagat kmetu v sosednjo vas. Ali pa prodajat piškote, raznašat časopise ali prodajat limonado, če smo malo bolj ameriški. Danes se komaj obrnete naokoli pa delate na črno in ste obravnavani kot kriminalec (ali vsaj za to nimate urejene vse »potrebne« dokumentacije). Pa smo vsi skrajno socialno čuteči. Ravno toliko, da ljudem ne dovolimo delati, potem jih pa z miloščino rešujemo. Kot bi jim najprej polomili noge, nato pa podarili bergle. To je ta svobodna Slovenija!

Več lahko preberete na Financah.


12 KOMENTARJI

  1. Odlično povedano. K problemu svobode bi pa še dodal, da slepo izpolnjevanje ukazov nadrejenih ali pa končaš na cesti. Nemorala nadrejenih in njihovo izsiljevanje bo marsikoga še pahnilo celo v zapor. Razni računovodje, ki morajo kreativno pokrivati svoje nadrejene lahko slabo konča. Da o “majhnih” hudobijah sploh ne govorimo. Že dolgo velja, da se doma o službi ne pogovarja. Le zakaj?! Ker so službe že mafijske in te gnilobe ne moreš nositi domov. Mar ni normalno, da se doma z ženo lahko pogovarjaš tudi o službi?

  2. Pretirano državno upravljanje gospodarstva in negospodarstva.

    Resnično me zanima kako je to urejeno v uspešnih evropskih državah.

    Čas je že, da se naučimo ob vsakem vprašanju in vsaki rešitvi pogledati, kako imajo to rešeno najboljši v Evropi!

    Zakaj bi tavali v temi in izgubljali čas in denar?!!

    Kdo je tisti, ki nam onemogoča, da bi vedeli tisto, kar moramo vedeti?!

    V Evropi smo zato, ad se zgledujemo po najboljših, ne pa po najslabših!

    Zavedati se moramo, da skorajda nimamo izkušenj s sodobnim upravljanjem države.

    • ZAKAJ?

      Je treba to sploh ugotavljati?
      To je jasno: ker imajo nekateri od tega kratkoročne koristi! Dolgoročne jih itak ne zanimajo!

  3. Zavedati bi se morali, da smo iz časa bivše države vajeni številnih neučinkovitih in nespodbudnih pogruntavščin, ki jih ne bi smeli več ponavljati.

  4. Zavedati bi se tudi morali, da lahko svobodno živi le moralno in etično zrel človek. Človek, ki ne rabi nadzora in prisile.

    Da bi vzgojili takšnega človeka, pa se na ravni države nismo dovolj potrudili.

    So se pa potrudile nekatere družine,

    Vendar to ne more nadomestiti tistega, kar mora storiti država preko izobraževalnih ustanov, medijev, pravičnih in poštenih predpisov, politike, državnih sistemov, kontrolnih organov…

    Učinkovitejša in cenejša je preventiva od kurative!

  5. Čeprav smo Slovenci v zgodovini vedno veljali v Evropi kot zelo delavni in pošteni, o čemer pišejo v svojih delih Valvasor, Slomšek, Trstenjak…, smo zašli v težave, ko smo morali vzpostaviti svojo na sodoben način delujočo državo.

    To nas ne bi smelo spraviti v malodušje.

    To nam je lahko le odskočna deska, da vzpostavimo učinkovite sisteme, ki bodo preprečeval takšne in podobne napake.

    Akcija!

  6. Iz bivše države smo podedovali tudi dolgotrajno, neučinkovito razpravljanje, namesto da bi akcija že tekla.

  7. Svobodna država in družba je takrat, ko imajo svojo težo najboljši predlogi in rešitve, ne pa čigavi so.

    Občutek za to svobodo, moramo izostriti!

  8. Svoboda ustvarjalnosti bo podana, ko bomo Slovenci izkoristili svoje naravne danosti in z njimi povezane ustvarjalne sposobnosti.

    Od države se pričakuje, da bo zagotovila takšne pogoje, da bo možno te naravne danosti polno izkoristiti.

  9. Ko govorimo o navadah slovenskega uradništva in trenutno vladajoče garniture, govorimo o navadah in ljudeh iz prejšnje države (Jugoslavije).
    Ob prehodu iz jugoslovanske v slovensko državo, uradništvo ni bilo zamenjano, ali vsaj osveženo. Oblastno politiko pa vodijo, razen enega štiriletnega mandata, iste politične sile, kot so jo vodile v prejšnji državi.
    Zato ni razumevanja in ne spremenjenih pogledov v odnosih država – podjetništvo. Zato čezmerna državna lastnina, katere upravljavci so tudi še iz prejšnje države, ali pa so njihovi nasledniki, ki s prejšnjo politiko hodijo z roko v roki.
    Pričakovati spremembe brez sprememb, je iluzija vseh iluzij.

    • Socialistična ali kolektivna država in lastnina sta vzrok neodgovornosti, korupcije in revščine.

      Svobodni trg in podjetništvo pa sta posledica odgovornosti, delavnosti in ustvarjalnosti in pripeljeta CELO družbo v delovanje pozitivne selekcije, redoljubnosti, odgovornosti.

      Socialist hoče skupno lastnino. Za katero bodo skrbeli ( delali) drugi, sam pa bo kdaj kaj vzel od nje. Lastnine ne ceni, ne spoštuje, ne zna jo negovati in plemeniti, še manj z njo gospodariti. Zna jo pa grabiti, jo uničevati, z njo voditi kriminal.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite