R. Novak, Finance: Dajte že sindikaliste na čevelj

… mladi vam bomo hvaležni!

Kdo je tisti, ki je zaposlenim v javnem sektorju izpogajal uravnilovko pri nižanju plač, zamrzovanje nagrajevanj in napredovanj…? Nihče drug kot sindikati!

Sindikalisti so nadpolitična kasta. Ne, ker bi bili boljši kot politiki, temveč zato, ker celo v primerjavi s politično elito uživajo privilegiran položaj. Slovenski politiki se jih bojijo in še čisto vsako vlado do zdaj so po potrebi stisnili v kot. Pri tem sindikalni veljaki sedijo v državnem svetu, ekonomsko-socialnem svetu in v številnih nadzornih odborih podjetij. Na svojih vplivnih in dobro plačanih položajih so tako rekoč neranljivi in zato tam kraljujejo kot večni starešine, ne prevzemajo pa seveda nobene odgovornosti. Medtem ko za politike velja, da jih državljani lahko vsaj na volitvah pokličemo k odgovornosti, so sindikalisti za občasen pravičniški srd naroda tako rekoč imuni. Kaj imuni, še demagoško ga usmerjajo za potrebe samopromocije.

Takšno samopromocijo smo lahko videli ob zadnjih večjih sindikalnih protestih pred padcem prejšnje vlade. Prav primerno so se časovno ujeli z vnovično – takrat že peto! – kandidaturo Dušana Semoliča za predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Semolič je tako na čelu ZSSS vse od njene ustanovitve: zdaj že debelih 23 let. A saj po tem ni prav v ospredju. Njegov kolega iz javnega sektorja Branimir Štrukelj SVIZ vodi od leta 1996. Leto 2014 pa je leto, ko tudi njemu poteče mandat.Iz česar logično sklepam, da lahko gotovo pričakujemo pompozne nastope in vsaj kakšen protest ali dva, neodvisno od njihove utemeljenosti. Kampanja mora biti!

Že odkar pomnim, so sindikati precej nečedno prepleteni s politiko, a v zadnjih letih, ko izgubljajo javno podporo in se tudi članstvo močno krči (k temu se še vrnem), se vseeno zdijo nekako bolj panični. Radikalizirajo se v svojih sporočilih in skoraj ni nastopa, kjer militantno ne bi rohneli o »neoliberalizmu« (karkoli že naj bi to bilo), krizi kapitalizma (ga bomo morali najprej uvesti), nemoralnosti »hlastanja za dobičkom« in podobnih že ponarodelih cvetk. Svojčas jim je nekako zadostovalo narod psihirati zgolj prek medijev – mimogrede, tudi med nadzorniki časopisnih hiš najdete naše nadpolitike. Štrukelj, na primer, »nadzira« Mladino – in tako posredno vplivati na politiko. A boj za ohranitev položaja alfasamcev slovenskega družbenopolitičnega okolja že nekaj časa bijejo na več frontah.

Od prejšnjih volitev se v politiko spuščajo tudi neposredno, četudi za zdaj precej klavrno. Branimir Štrukelj je bil tako leta 2011 pravni zastopnik TRS in še danes ostaja viden član novonastale grupacije Združena levica, kjer mu družbo dela še sindikalni tovariš Goran Lukič, ki ga mnogi vidijo kot najverjetnejšega naslednika Dušana Semoliča. A neposreden vstop v strankarsko politiko niti ne bi bil problematičen. Kazalo bi ga celo pozdraviti, ker bi to pomenilo, da so sindikalni funkcionarji končno pripravljeni prevzeti odgovornost in pokazati, koliko so vredni. A brez skrbi, stari mački imajo tudi tu adute v rokah. Tudi tu so nadpolitični.

Zakaj tako pravim? Infrastruktura, ki jo zlorabljajo za svoj pohod na politično sceno, je infrastruktura, ki jo financiramo vsi. Tukaj mislim predvsem na zlorabo izobraževalnih institucij. Si predstavljate kakšno drugo politično opcijo, ki bi imela moč, da na fakultetah odpove predavanja, da bodo študentje lahko šli protestirat? Da zlorabi kontaktne podatke študentov in zaposlenih, zbrane za druge namene, za to, da jih obvešča o protestih? Da organizira študentske skupine, ki se financirajo iz javnih sredstev (bolj natančno: večinsko od dajatev od študentskega dela) in ki nato organizirajo »politične seminarje« (sami jim tako pravijo), kjer propagirajo ideologijo te politične opcije? Spet seveda v predavalnicah javnih fakultet. To se dogaja. Kot študent to vidim vsak teden! In skoraj hudomušni so ti aktivisti, ko jamrajo o vplivu in propagandi »kapitala«, medtem pa sami za svojo indoktrinacijo uporabljajo enormen davkoplačevalsko financiran aparat, ki mu niti približno ne more konkurirati nobena druga opcija v Sloveniji.

Že slišim ogorčene krike, kako sem vse pomešal, kako sindikalne starešine, Združena levica in študentska Iskra pa res nimajo nič skupnega … In se lahko le nasmehnem. Njihova sporočila so identična. Organizirajo skupne dogodke, drug drugemu predavajo, na vodstvenih položajih se pojavljajo eni in isti ljudje oziroma vsaj njihovi sorodniki. Ob zadnjem študentskem protestu (bolj nastavljanju za kamere kot kaj drugega) pa so se številni opazovalci posmehovali dejstvu, da je študentsko Iskro vodil nihče drug kot sin Branimirja Štruklja Jaša Lategano. Hja, ni povezave, a?

V Sloveniji imamo torej: sindikate, ki bi lahko bili povsem legitimni, če bi se držali svoje omejene vloge namesto državne politike, sorodno politično opcijo, ki je s temi sindikati tesno povezana in tudi kadrovsko prepletena, ter študentsko opcijo, ki jima pomeni nekakšen podmladek in agitatorsko skupino, ki agendo in omrežje poskuša razširiti pri mlajši populaciji. Vsi omenjeni pa se opirajo na javno infrastrukturo in javna sredstva ter sproti zlorabijo še kakšno »nevladno« organizacijo. A o tem morda več drugič.

Več lahko preberete v Financah.