R. Novak, Finance: Blazno resno o privatizaciji

9

Slovenska debata o privatizaciji je tekma med optimistično vizijo hipotetičnih rezultatov družbenega lastništva (v vedno novem in drugačnem socializmu) in tem, koliko lahko zagovorniki privatizacije dokažemo, da se ob njej ne bo uresničil noben od pesimističnih scenarijev, ki si jih zamislijo nasprotniki privatizacije.

Današnji naslov sem si sposodil pri pisateljici Desi Muck, ki je v prejšnjem in predprejšnjem desetletju za mladino, vstopajočo v puberteto, pisala zbirko Blazno resno (o seksu, šoli, drogah in še čem). Navdih ni vsebinski, saj se vsebine niti ne spominjam več, temveč bolj slogoven. Avtorica se loti tabujev enostavno in brez ovinkarjenja, z namenom mladim ponuditi odgovore o velikokrat nerazumljenih in tudi zamolčanih vprašanjih. S to kolumno bom podobno poskušal pregnati vsaj nekaj predsodkov in nerazumevanja o temi, ki, žal, preglavic ne dela le starostni skupini, za katero bi lahko upali, da jih bo tako ali tako prerasla.

Pravzaprav naj se na začetku za trenutek ustavim prav pri starostnih skupinah. Ne gre vam zameriti, če ob kar nekaj mladih obrazih, ki jim je v javnosti dano mesto resnih sogovornikov, zmotno menite, da je tudi nerazumevanje privatizacije bolj v domeni mladine. Da si naivni mladi sami kopljemo jamo z demoniziranjem privatizacije in tujih naložb ter pozivi po dodatni regulaciji trga dela in kar je še teh cvetk, ki jih – nemalokrat tudi kot predstavniki drugih mladih – ti mladi obrazi vzklikajo v kamere. A tak vtis ni posledica reprezentativnega dojemanja stališč mlade populacije, temveč posledica precej večje promocije tistih mladih, ki takšna stališča zagovarjajo.

Pomislite – koliko zagovornikov konkurenčnega tržnega gospodarstva, ki bi sodili nekako v mojo generacijo, najdete v javnem prostoru? In koliko bolj in manj zagrizenih socialistov? Razmerje je vsekakor močno na strani zadnjih. Po drugi strani pred kratkim objavljen Slovenski utrip kaže celo, da je med mladimi naklonjenost privatizaciji precej večja kot med starejšimi. »Glede na starost se z večino gospodarstva v zasebni lasti najbolj strinjajo mladi (78,7 odstotka), najmanj pa starejši (60,5 odstotka),« pravi poročilo raziskave. Nadaljevanje procesov privatizacije državnih podjetij pa sicer podpira 56,5 odstotka opredeljenih anketirancev na vzorcu 905 vprašanih.

Ankete vedno vzamem z zrnom soli, a menim, da je vseeno razumno trditi, da je vtis o prepričanjih povprečne mladine v javnem prostoru predstavljen zelo nesorazmerno. Mladina se tako bolj slabo poistoveti s svojimi »predstavniki« in morda tudi to daje del odgovora na vprašanje, zakaj je med mladimi toliko politične pasivnosti. Ker imamo težavo sploh najti koga, ki bi zastopal naša stališča. A to je razprava za drugič – tokrat sem vas želel le opozoriti, naj vas javna podoba ne zavede, da bi nerazumevanje privatizacije pripisali predvsem mladim, resnica je namreč prej nasprotna.

Že v odgovoru Luki Mescu sem opozoril na nenavaden okvir razprave o privatizaciji v Sloveniji. Jasen prikaz tega okvira smo lahko videli v zadnji oddaji Tarča na RTV, kjer so nam ponudili na videz uravnoteženo razpravo o privatizaciji. Goran Lukič in Luka Mesec sta ostro nasprotovala vsakršni privatizaciji. Bojan Dobovšek ni deloval toliko zagret za nov socialistični družbeni red, a je bil do privatizacije prav tako zelo kritičen. Nekdanji gospodarski minister in zdajšnji državni sekretar Metod Dragonja je zagovarjal nadaljevanje začetih postopkov, a bolj po sili razmer, češ da nam evropska komisija in proračunske realnosti pač, žal, ne dajejo veliko izbire. Predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga Matej Pirc je dal vtis, da mu je bolj ali manj vseeno, saj je njegova naloga, da izvaja strategijo, kakršnakoli že je. K razpravi pa so povabili še Jerneja Vrtovca, ki se je edini trudil zagovarjati privatizacijo kot potrebno in dobro, ne le kot neko nujno zlo. Razmerje »uravnoteženega« omizja se torej na naši nacionalki bere: pet proti ena. No, Pirca lahko odštejemo kot vsebinsko neopredeljenega in rečemo štiri proti ena.

A okvir, na katerega želim opozoriti, se ne nanaša toliko na to, kdo so javno izpostavljeni razpravljavci, ampak na to, kako teče razprava. Na to, komu je naloženo dokazno breme. Če zagovarjate poseg v posameznikove svoboščine v obliki prisilnega sovlagateljstva in pripadajoče socializacije tveganja, ki sledita iz družbenega lastništva, potem pričakujem, da mi boste dokazali, zakaj je tak poseg potreben. Pričakujem, da mi boste pokazali, zakaj je ta dejavnost potrebna in zakaj je v nasprotju z drugimi storitvami ali produkti ni možno zagotoviti na trgu oziroma bi bilo njeno tržno zagotavljanje neprimerno manj optimalno. Ko boste to opravili, pa se lahko začnemo pogajati o tem, kaj je v konkretnem primeru večja težava – nezagotovitev oziroma neoptimalna zagotovitev tega izdelka ali storitve ali okrnitev svoboščin posameznikov, ki jo moramo sprejeti, da bi stvar rešili v okviru družbene lastnine.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Treba je dati mladim priliko, da privatizirajo slovensko gospodarstvo. Vse večje in manjše stranke so razen NSI absolutno ves čas proti privatizaciji. Predvsem pa proti zmanjšanju noro velike birokracije v kateri je kar 30% kadrov politično parkiranih s sinkeurami. Jasno, da nobena stranka ne bo delala samomora in bo še naprej podpirala socialistično parazitsko državo z imenom Fritzlova klet.

  2. Privatiziral bo gospodarstvo tisti, ki bo imel denar za to. Po možnosti ne spet kredite brez kritja. Ti grmiš čez socialiste, se pa tule kažeš največji med njimi, ko bi gospodarstvo kar delil mladim. Uh, ga ti pihneš!

    Če bi strankam prepovedali kakršnokoli financiranje iz podjetij, v katerih ima država direktno ali posredno svoje deleže, bi se interes, da podjetja ostajajo državna, precej ali zelo zmanjšal. A ne?

  3. Avtor ne razume protislovja med citirano anketo in tem, kako sicer doživlja svojo generacijo. Pa bi lahko razumel.

    Tudi jaz sem med tisto večino, ki misli, da je prav, da ekonomija temelji predvsem na privatni pobudi. In kot velikanski spodrsljaj vrednotim, da je po 25 letih toliko gospodarstva ostalo v državnih rokah.

    Po drugi strani pa z zagovorniki odlivanja milijard, tudi nakradenih in umazanih milijard v davčnih oazah nikakor ne delim skupne pozicije. Niti s skritimi bančnimi vlogami. Niti s slamnatimi podjetji v teh oazah. Podoben odnos, kot ga avtor v twitih izraža o Milanu Zveru, ki je napadel izogibanje davkov v davčnih oazah, imam jaz do avtorja samega.

    Če avtor afirmira davčne oaze in vse mahinacije v zvezi z njimi, naj se ne čudi, če ostaja osamljen v svoji generaciji. Verjetno bi celo meni, antikomunistu, bili v primeru potrebe po ali/ali izbiri bližje neki idealistični levi sicer mizerno artikulirani sanjači kot pa zagovarjanje izogibanja plačevanja davkov državi, katere državljan si in katere usluge koristiš in izogibanje podjetij, da bi plačevala davke tisti državi, v kateri poslujejo in ustvarjajo dohodke in dobičke.

    Vsak normalen človek ve, da je tako prav. Vsaj tako pravi morala, ki so jo naši dedje dobili od svojih dedov in ti še od svojih dedov itditd. Temu se reče tudi civilizacija.

  4. Gospod IF,
    ste v svojem razmišljanju o davkih pomislili tudi na državo, ki ima tolikšne davke, da se pravzaprav praktično nič ne izplača, če se vse davke plačuje?

    Gospod IF,
    ste v svojem razmišljanju o davkih pomislili tudi na državo, ki ima davke, dajatve … samo kot sistem pretakanja bogastva od večine revnih k peščici bogatih?

    Gospod IF,
    ali v svojem razmišljanju Republiko Slovenijo razvrščate med države, ki ne sodi ne med prvo omenjene in še manj med drugo omenjene?

  5. Če hočemo privatizirati naša podjetja, ki so še v državni lasti, moramo najprej ustvariti pogoje za privatiziranje.
    S pogoji, ki veljajo sedaj privatizacije ni mogoče izpeljati. S tem, da smo napisali seznam 15 podjetij, ki naj bi jih privatizirali, nismo naredili nič. Privatizacija se odvija v podjetju, ki ga nameravamo prodati, ne pa v nekem holdingu, ki je povrhu še državni. Proces privatizacije ni prodaja podjetja nekemu tujcu ali domačinu, ampak je strukturiranje procesov znotraj podjetja, ki ga nameravamo privatizirati. Ker pa v Sloveniji nimamo nobenega podjetja, namenjenega privatiziranju, v katerem bi bili procesi že strukturirani, podjetij ne bomo privatizirali, ampak jih bomo prodali (za najmanjšo možno ceno). Od takšne privatizacije ne bomo imeli nič. Tu ima Luka Mesec prav, Jernej Vrtovec pa nima prav. Tudi EU in MDS nimata prav, ko nas silita v takšno prodajo podjetij s seznama 15.

  6. Tu imamo spet opravka s komunističnim zamegljevanjem stvari. Privatizacija je nujno, ker država ni lojalni konkurent na trgu. Država lahko upravlja le z monopoli, vse drugo mora it v zasebno sfero.
    Politiki pa iz privatizacije delajo “akcijsko razprodajo” na eni strani in “varovanje naše lastnine” na drugi strani, skozi famozno družbeno lastnino, ki da je naša. In je ne damo, kajne.
    Nima prav ne Luka Mesec, ne Vrtovec. Privatizacija je nujno zlo, ker država že tako in tako ne bi smela imeti takega premoženja v svojih rokah. Gre za zaplenjeno premoženje, ki ga mora izpustiti iz rok.
    Ne prenesem pa politikov, ki sami zase pravijo da so slabi gospodarji in da zato morajo prodat premoženje. Taki pa naj takoj odstopijo.

  7. Reci temu kakor hočeš. Kako pa naj sicer imenujemo razdelitev plena. Lahko da je razprodaja. Bogdaj, da bo kdo kaj kupil, kajti par stvari smo dobro prodali, sedaj pa bolj slabo kaže.
    NKBM bo šla menda za nekih 200 mio€, potem ko je šlo vanjo samo lani za več kot milijardo.
    Kako boš to imenoval.
    Skratka, to nikogaršnjo lastnino je potrebno dati v roke trgu lojalnim lastnikom. Če to pomeni razprodajo, bog nam pomagaj. Katastrofa komunistične revolucije ni majhna.

  8. V čem je pa taka usodna razlika varčevati ali sposojati si denar pri domači državni banki ali pri tuji banki? Razen tega, da pridejo prijatelji v pajdaštvu vsake toliko let pred davkoplačevalce in hočejo od njih milijarde, izgubljene zaradi njihove nesposobnosti in neodgovornosti.

    Samo da izginejo že enkrat te banke čimprej iz rok tistih, ki z žegnom države ( se pravi politike) cuzajo žepe navadnih državljanov na račun tega nenaravnega spoja!

Comments are closed.