Slovenska debata o privatizaciji je tekma med optimistično vizijo hipotetičnih rezultatov družbenega lastništva (v vedno novem in drugačnem socializmu) in tem, koliko lahko zagovorniki privatizacije dokažemo, da se ob njej ne bo uresničil noben od pesimističnih scenarijev, ki si jih zamislijo nasprotniki privatizacije.
Današnji naslov sem si sposodil pri pisateljici Desi Muck, ki je v prejšnjem in predprejšnjem desetletju za mladino, vstopajočo v puberteto, pisala zbirko Blazno resno (o seksu, šoli, drogah in še čem). Navdih ni vsebinski, saj se vsebine niti ne spominjam več, temveč bolj slogoven. Avtorica se loti tabujev enostavno in brez ovinkarjenja, z namenom mladim ponuditi odgovore o velikokrat nerazumljenih in tudi zamolčanih vprašanjih. S to kolumno bom podobno poskušal pregnati vsaj nekaj predsodkov in nerazumevanja o temi, ki, žal, preglavic ne dela le starostni skupini, za katero bi lahko upali, da jih bo tako ali tako prerasla.
Pravzaprav naj se na začetku za trenutek ustavim prav pri starostnih skupinah. Ne gre vam zameriti, če ob kar nekaj mladih obrazih, ki jim je v javnosti dano mesto resnih sogovornikov, zmotno menite, da je tudi nerazumevanje privatizacije bolj v domeni mladine. Da si naivni mladi sami kopljemo jamo z demoniziranjem privatizacije in tujih naložb ter pozivi po dodatni regulaciji trga dela in kar je še teh cvetk, ki jih – nemalokrat tudi kot predstavniki drugih mladih – ti mladi obrazi vzklikajo v kamere. A tak vtis ni posledica reprezentativnega dojemanja stališč mlade populacije, temveč posledica precej večje promocije tistih mladih, ki takšna stališča zagovarjajo.
Pomislite – koliko zagovornikov konkurenčnega tržnega gospodarstva, ki bi sodili nekako v mojo generacijo, najdete v javnem prostoru? In koliko bolj in manj zagrizenih socialistov? Razmerje je vsekakor močno na strani zadnjih. Po drugi strani pred kratkim objavljen Slovenski utrip kaže celo, da je med mladimi naklonjenost privatizaciji precej večja kot med starejšimi. »Glede na starost se z večino gospodarstva v zasebni lasti najbolj strinjajo mladi (78,7 odstotka), najmanj pa starejši (60,5 odstotka),« pravi poročilo raziskave. Nadaljevanje procesov privatizacije državnih podjetij pa sicer podpira 56,5 odstotka opredeljenih anketirancev na vzorcu 905 vprašanih.
Ankete vedno vzamem z zrnom soli, a menim, da je vseeno razumno trditi, da je vtis o prepričanjih povprečne mladine v javnem prostoru predstavljen zelo nesorazmerno. Mladina se tako bolj slabo poistoveti s svojimi »predstavniki« in morda tudi to daje del odgovora na vprašanje, zakaj je med mladimi toliko politične pasivnosti. Ker imamo težavo sploh najti koga, ki bi zastopal naša stališča. A to je razprava za drugič – tokrat sem vas želel le opozoriti, naj vas javna podoba ne zavede, da bi nerazumevanje privatizacije pripisali predvsem mladim, resnica je namreč prej nasprotna.
Že v odgovoru Luki Mescu sem opozoril na nenavaden okvir razprave o privatizaciji v Sloveniji. Jasen prikaz tega okvira smo lahko videli v zadnji oddaji Tarča na RTV, kjer so nam ponudili na videz uravnoteženo razpravo o privatizaciji. Goran Lukič in Luka Mesec sta ostro nasprotovala vsakršni privatizaciji. Bojan Dobovšek ni deloval toliko zagret za nov socialistični družbeni red, a je bil do privatizacije prav tako zelo kritičen. Nekdanji gospodarski minister in zdajšnji državni sekretar Metod Dragonja je zagovarjal nadaljevanje začetih postopkov, a bolj po sili razmer, češ da nam evropska komisija in proračunske realnosti pač, žal, ne dajejo veliko izbire. Predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga Matej Pirc je dal vtis, da mu je bolj ali manj vseeno, saj je njegova naloga, da izvaja strategijo, kakršnakoli že je. K razpravi pa so povabili še Jerneja Vrtovca, ki se je edini trudil zagovarjati privatizacijo kot potrebno in dobro, ne le kot neko nujno zlo. Razmerje »uravnoteženega« omizja se torej na naši nacionalki bere: pet proti ena. No, Pirca lahko odštejemo kot vsebinsko neopredeljenega in rečemo štiri proti ena.
A okvir, na katerega želim opozoriti, se ne nanaša toliko na to, kdo so javno izpostavljeni razpravljavci, ampak na to, kako teče razprava. Na to, komu je naloženo dokazno breme. Če zagovarjate poseg v posameznikove svoboščine v obliki prisilnega sovlagateljstva in pripadajoče socializacije tveganja, ki sledita iz družbenega lastništva, potem pričakujem, da mi boste dokazali, zakaj je tak poseg potreben. Pričakujem, da mi boste pokazali, zakaj je ta dejavnost potrebna in zakaj je v nasprotju z drugimi storitvami ali produkti ni možno zagotoviti na trgu oziroma bi bilo njeno tržno zagotavljanje neprimerno manj optimalno. Ko boste to opravili, pa se lahko začnemo pogajati o tem, kaj je v konkretnem primeru večja težava – nezagotovitev oziroma neoptimalna zagotovitev tega izdelka ali storitve ali okrnitev svoboščin posameznikov, ki jo moramo sprejeti, da bi stvar rešili v okviru družbene lastnine.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
