R. Kocjančič, Reporter: Montirane tudi rehabilitacije obsojenih v dachauskih procesih

0

Ljuba Bavcona celo moti označevanje izvajalcev dachauskih procesov kot rabljev, češ da so rablji poklicni izvrševalci smrtnih kazni, izvajalci dachauskih procesov pa naj bi bili »s srcem in dušo predani idejam in ciljem, ki so jih šteli za odrešilne«. (Ljubo Bavcon, Strašna moč »velikih idej« in oblasti, Naši razgledi, 13. julija 1990, str. 383)

Simptomatično je, da je Bavcon pozornejši do izvajalcev dachauskih procesov, ki so bili »s srcem in dušo predani idejam in ciljem, ki so jih šteli za odrešilne«, kot do pravice preživelih zapornikov v Hitlerjevem taborišču do življenja kot temeljne človekove pravice. Kaže, da se doslej tudi ni utegnil opredeliti do Izjave Vlasta Kopača o bestialnem mučenju preiskovancev pod vodstvom majorja M. (str. 347–354) Predlagam mu, da prebere, kako so predavatelji in slušatelji na Akademiji Džerdžinskega pojmovali izraz »rabelj«v monografiji o Stalinu, v poglavju z naslovom Rabelj Berijev strup in Buharinov odmerek, ki je izšla pred dvema letoma tudi v slovenščini. (Simon Sebag- Montefiore, Stalin, CZ, Ljubljana, 2013, str. 207–209) V tej knjigi bi lahko prebral tudi Stalinovo navodilo, Mitja Ribičič ga je zelo dobro poznal, ki ga je dal zasliševalcem NKVD: »Zajahajte jetnika in mu ne skočite s hrbta, dokler ne prizna.« (str. 196)

Nećakova trditev, da brez zapisnikov o sejah Političnega aktiva Slovenije »ne bi bilo mogoče razumeti in ovrednotiti dogajanj v zvezi z obnovo postopkov«, je bila do partijske oblasti politično servilna, do žrtev dachauskih procesov pa izrazito nespoštljiva. Politični aktiv Slovenije je namreč že na prvi seji, 26. Marca 1969, brezčutno in odločno zavrnil številne pobude in pozive obsojencev ter njihovih sorodnikov za obnovo postopkov. Mitja Ribičič, eden od režiserjev dachauskih procesov, je celo »predlagal, da naj bi v sekretariatu za notranje zadeve poskušali ugotoviti, od kod izvirajo sedanji pritiski za rehabilitacijo oz. obnovo procesov«. (str. 377) Še posebej sem obnemel ob Ribičičevi izjavi, da »od oportunizma starih komunistov do izdajstva ni daleč«. (str. 377) Ob tem sem se spomnil na Mirka Koširja, predvojnega komunista in krajši čas tudi sekretarja PK KPJ za Slovenijo (1936–1937), po mnenju funkcionarjev KPJ »separatista«, ki je preživel Dachau in bil na dachauskih procesih obsojen na 20 let zapora, podlegel pa je, kot je zapisal Ludvik Mrzel, njegov sotrpin, udarcem v špalirju na Golem otoku. (Prim.: Ivan Kreft, Slovenski »trockisti«, Ljubljana, 1990, str. 63–66) V delu Božidarja Jezernika z naslovom Goli otok – Titov gulag, lahko preberemo tudi naslednjo ugotovitev: »Interniranci so skoraj soglasno menili, da je Goli otok presegel Dachau, Auschwitz, Buchenwald ali katero koli drugo izmed nemških koncentracijskih taborišč, znanih po krutosti.« (Božidar Jezernik, Goli otok – Titov gulag, Ljubljana: Modrijan, FF, 2013, str. 231) Po izjavi Jožeta Marčana, enega od obsojencev na dachauskih procesih, »je bil Dachau v primerjavi s tem, kar sem doživel tu, v Ljubljani, hotel«. (Jože Marčan, Od Dachaua do športne legende, Delo, De facto, št. 5, april, 2013, str. 79)

Obnovi postopkov so zlasti odločno nasprotovali Miha Marinko, Vida Tomšič, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc in Mitja Ribičič. Vida Tomšič se je obnovi postopkov uprla s tako razlago: »Na obnovo postopkov ne bi smeli pristati, ker bi to potegnilo za seboj obnovo vseh procesov. To bi pomenilo iti nazaj v oceno revolucije, da likvidira pr. Erlicha, Natlačena itd., tudi glede tistih, ki so padli glede suma izdajstva, ne pa na podlagi dokazov. Z obnovo procesov bi odprli plaz napadov na revolucijo.« (str. 373–374) Za Tomšičevo je bila zaščita nosilcev, izvajalcev in potomcev revolucije pomembnejša kot pravica dachauskih obsojencev, kot tudi drugih političnih obsojencev, tako do sodne in tudi politične in moralne rehabilitacije. Tokrat ne bom načenjal vprašanja, kdo je izdal Toneta Tomšiča okupatorski policiji. (Glej: Aleš Gabrič, Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, Zbirka Korenine, Ljubljana, 2000, str. 43–45)

Kot je razvidno iz njegovega molka, so bili Ljubu Bavconu, leto dni pred padcem berlinskega zidu, bližji monterji dachauskih procesov in njihovi politični potomci, ki so panično zavračali obnove postopkov iz strahu pred razkritjem njihove odgovornosti za procese, kot pravno varstvo pravice obsojencev do obnove postopkov.

Ob Nećakovi oznaki dachauskih procesov kot »tragičnih ekscesov« me je še posebej presunila pripoved Vladimirja Krivica: »Povsem nova stvar je bila zame, ko mi je Kranjčeva (Iva Kranjc, vdova usmrčenega Borisa Kranjca) dejala, da obsojenci dachauskega procesa niso bili justificirani takrat, kot je bilo objavljeno v časopisu, ampak šele dve ali tri leta kasneje. Groba ni mogla najti, osmrtnico pa je dobila šele kasneje in z drugim datumom. Še vedno si ni čisto na jasnem, ali je bil njen mož justificiran ali ne, groba še danes ni našla.« (str. 371) Čeprav je bil Krivic javni tožilec na glavnem procesu, čeprav ni bil navzoč ob usmrtitvi obsojencev, v času seje je bil tudi predsednik vrhovnega sodišča, ni niti z enim stavkom pozval navzočih, predvsem partijskih in udbovskih režiserjev teh procesov, da bi pojasnili usodo usmrčenih, med njimi tudi Borisa Kranjca. Na Krivičevo pripoved se ni odzval tudi noben drug udeleženec seje. Kot je sicer zapisal Branko Ziherl, avtor Promemorije, »je mogoče iz beležke Borisa Kraigherja sklepati, da so bili obsojenci ustreljeni 18. novembra 1950«. (str. 32)

Na drugi seji Političnega aktiva Slovenije, 24. aprila 1970, je bil osrednji govornik Edvard Kardelj, pri čemer je, »kot tovariš Tito«, odločno zavrnil uporabo obnove postopkov, ker bi s tem »nastalo tudi vprašanje odgovornosti politbiroja, partije in vseh nas za to, kar se je dogajalo«. (str. 513) Pri tem je že na začetku poudaril: »Nihče ne bo verjel, da so bili procesi samo stvar UDBE ali posameznih preiskovalcev; ves svet ve, da so bili ti procesi dejansko grajeni na politiki centralnega komiteja.« (str. 507) Svoje trditve je dopolnil z razlago: »Vršiti obnovo postopka pomeni obdolževati celo vrsto ljudi, začenši z zasliševalci v preiskovalnem postopku, do centralnega komiteja.« (str. 514) Kardelj je panično in paranoično ponavljal: »Če pride do kakršnekoli revizije procesov, mora priti na dan tudi vprašanje odgovornosti.« (str. 513) Pri tem dodajam še naslednje Bavconovo pojasnilo o Kardeljevem pojmovanju revizije: »V izogib nesporazumom je treba povedati, da je Kardelj s pojmom revizije procesov mislil na njihovo obnovo v pravnem pomenu besede, se pravi z vrnitvijo zadeve na začetek, na preverjanje v preiskavi vseh obtožbenih navedb, na izvedbo nove glavne obravnave itd., kar bi seveda na dnevni red lahko takrat še postavilo vprašanje politične pa tudi kazenske odgovornosti akterjev dachauskih procesov.« (str. 136)

Šele ko je Kardelj »slišal, da bi tožilec zahteval obnovo postopka, ki pa ga ne bi izvedli, ampak bi ga že v začetku ustavili in sodbe razveljavili«, je, po poprejšnjih razpravah tudi o drugih predlogih, podprl predlagane skonstruirane obnove postopkov. (str. 513) Kot nekakšen pravni ekspert je tudi predlagal, »da se proces formalno obnovi, na kar se ga z abolicijo prekine oz. ustavi in se na ta način ukine oz. briše posledice pravnega procesa. To bi bila obnova postopka brez postopka.« (str. 526) Po daljših in intenzivnih razpravah je Politični aktiv Slovenije sprejel predlog, ki ga je ob koncu razprav povzel Kardelj, »po katerem bo tožilec zahteval obnovo postopka, ki pa ga ne bi izvedli, ampak bi ga že v začetku ustavili in sodbe razveljavili«. (str. 528–529) V jeziku Staneta Dolanca je tako ta aktiv »prekinil razpravo v smislu celotnega postopka preverjanja, zasliševanj itd.«. (str. 524) Še jasnejši je bil Tone Kropušek, ki je izjavil, »da bi bil odločno proti obnovi postopka, če naj bi bil izveden z vso normalno proceduro, preiskavo itd.«. (str. 525) V Kardeljevem jeziku se je tako Politični aktiv Slovenije odločil za »obnovo postopka brez postopka«. Še posebno sporočilna je Kardeljeva sklepna ugotovitev, »po kateri ni toliko važno, če bodo sodniki prebirali ves ta material, važno je, da ne bo banda v takem postopku delala nam proces«. (str. 528) (Prim.: Viktor Blažič, Seme razdora, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 129–132) Predlog sta podprla tudi Mitja Ribičič in Vladimir Krivic, ki sta na prvi seji Političnega aktiva Slovenije, 26. marca 1969, izjavila, da »se je nemogoče postaviti na stališče, da so bili v dachauskem procesu vsi nedolžni, prav tako kot bi bila enostranska trditev, da je vsakdo, ki je prišel iz Dachaua, sumljiv«. (str. 371)

Tako kot Bavcon ni obsodil moskovskih kolaborantov za vzpostavitev povojnega komunističnega totalitarnega sistema, tako tudi ni obsodil političnih fabrikantov dachauskih in drugih procesov in režiserjev politično skonstruiranih rehabilitacij njihovih žrtev.

Več lahko preberete na strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.