R. Kocijančič, Reporter: Ljubo Bavcon – varuh izbrisa spomina na morilce taboriščnikov Dachaua

1

V preteklem letu je minilo 65 let, odkar je povojna komunistična oblast na zločinskih dachauskih procesih obsodila 26 nekdanjih zapornikov v Dachauu in Buchenwaldu, v udbovskem žargonu, predvsem kot »gestapovske agente«. Od tega deset na smrt, druge na visoke zaporne kazni, trije so zaradi mučenja naredili samomor. Letos se izteka 65 let od treh zadnjih procesov s šestimi obsojenimi; med vsemi obsojenci je bilo 16 komunistov, med njimi tudi trije španski borci.

Na žalost v naši politični in strokovni javnosti o teh procesih še vedno prevladuje mnenje prof. Ljuba Bavcona. Bavcon ni razkril geneze povojnega »komunističnega totalitarnega sistema«, kot ga označujeta taboriščnik Boris Pahor in partizan prof. France Bučar, tudi aktivist OF Janez Stanovnik, kot temeljnega izvora dachauskih procesov, v katerem je zamolčal politično skonstruirane sodne rehabilitacije obsojencev, v katerem tudi ni politično, pravno in moralno obsodil partijskih režiserjev, organizatorjev in izvajalcev teh procesov. (Dachauski procesi, Ljubljana, Komunist, 1990, str. 125–162) Bavcon je na podlagi svoje razlage dachauskih procesov tudi zasnoval in izoblikoval doktrino o zločinih brez zločincev. Ob Bavconovem videnju dachauskih procesov ne morem mimo sporočila Dragana Petrovca, ki je leta 2013 v uvodni besedi k Bavconovi knjigi Izzivi in odzivi zapisal, da »nas profesor Bavcon vodi že desetletja po tuji in tudi domači zgodovini, ki bi morala biti obvezna pot vsaj družboslovcem, škodila pa ne bi nikomur«. (Ljubo Bavcon, Izzivi in odzivi, drugi zvezek, Ljubljana, Uradni list, 2013, str. V)

Bavconova pot po »tuji in tudi domači zgodovini« je, v jeziku Lenina, ravna kot Nevski prospekt. Med hojo po njegovi poti bom navedel le tista dejstva in okoliščine, ki so posebej pomembni za razvojno, primerjalno in sistemsko obravnavo ter presojo njegove sklepne študije o dachauskih procesih. Preden preidem k neposredni obravnavi Bavconove študije kot tudi drugih njegovih del, bom predstavil njegov agitpropovski, lustracijski in partijski rodovnik.

Bavcon je vstopil v javnost po poklicnem delovanju kot funkcionar Ljudske mladine z imenovanjem za urednika notranje rubrike v Slovenskem poročevalcu v letu 1951, v katerem je politbiro partije na več sejah zahteval okrepitev vloge agitpropa in zaostritev partijskega nadzora nad tiskom ter odstranitev politično vprašljivih kadrov iz tiska. V dramatičnem letu 1952, v katerem so »neznanci« zažgali škofa Antona Vovka v Novem mestu in v katerem je Edvard Kardelj iz javnosti pregnal Edvarda Kocbeka kot »ničlo«, Boris Kraigher pa ugotovil, da»je stanje v našem novinarskem kadru eden od najnevarnejših pojavov«, je Bavcon v Slovenskem poročevalcu objavil svoj razvpiti uvodnik v agitpropovskem jeziku Razkrinkana peta kolona, v katerem je obsodil »protiljudski del duhovščine«. (Ljubo Bavcon, Razkrinkana peta kolona, Slovenski poročevalec, 31. maj 1952) Agitprop CK ZKS ga je za njegovo predanost partiji in Fronti nagradil tako, da ga je konec leta, v času obsodbe »narodnih izdajalcev« Jakoba Šolarja, zapornika v Dachauu in krščanskega socialista, na deset let, ter Janeza Fabjana, njegovega somišljenika, na šest let zapora, imenoval za člana uredništva Naših razgledov. Revijo je v začetku leta 1952 ustanovil Politbiro CK KPS za zagotovitev širšega vpliva partijske inteligence v javnosti. Poleg Bavcona so bili člani uredništva še Bojan Štih, nekdanji oficir Vosa in OZNE, Janko Pleterski, po vojni oznovski zasliševalec na ljubljanskem sodišču, Uroš Kraigher, brat Borisa Kraigherja, osrednjega režiserja dachauskih procesov, in Vlado Vodopivec, javni tožilec v času dachauskih procesov.

Ob Bavconovem imenovanju v uredništvo ne morem mimo njegove trditve, ki jo še posebej ponavlja v zadnjih letih, po kateri naj bi se vrnil iz internacije 20. julija 1945, medtem ko je iz Biografij in bibliografij Univerze v Ljubljani iz leta 1957 razvidno, da se je vrnil iz internacije že junija 1945. To slabi verodostojnost njegove razlage, da ni sodeloval v juniju pri odbiranju domobrancev v Šentvidu za njihov odvoz na morišča. (Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, Ljubljana, 1957, str. 137–138) Tedanja idejna in politična usmeritev Naših razgledov je še posebej razvidna iz dejstva, da je Vlado Vodopivec, ki ga je Politbiro CK KPS imenoval za urednika tega časopisa, sredi leta 1953 podprl politično zrežirane pozive, da uredništvo tednika Petkova panorama z do 80.000 bralci spremeni svojo kritično usmeritev do tedanje oblasti – ali da preneha izhajati. (Vlado Vodopivec, Naši razgledi, II, št. 16, 15. 8. 1953 str. 7–8) Partijski pregon urednikov Tedenske tribune in Pavlihe ter revije Nova obzorja v času ustanovitve Naših razgledov, kot tudi ukinitev številnih šolskih glasil, revije Beseda (1957) in Revije 57 (1958), bom predstavil ob drugi priložnosti. (Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija: 1953–1962, CZ, Ljubljana, 1995, str. 58–86)

Partijska oblast je v letu 1952 odstranila tudi več profesorjev z ljubljanske pravne fakultete, med njimi prof. Leonida Pitamica, ustvarjalca znamenitega dela Država (1927), in Albina Ogrisa, avtorja monografije Politične stranke (1925), ki ju je Bavcon v svojih razpravah o predvojni politični in pravni zgodovini izbrisal iz akademskega spomina. Nosilca partijske inkvizicije na Univerzi sta bila Boris Kraigher in Vladimir Krivic, javni tožilec LRS v času tedanjih procesov in tožilec na glavnem procesu. (Darinka Drnovšek, Zapisniki CK KPS/ZKS 1945–1954, Ljubljana 2000, str. 281–205; Roman Ferjančič, Lovro Šturm, Brezpravje, Nova revija, 1998, str. 131–143) V tretjem valu izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univerze, v letu 1958, po prvem valu v letu 1945 in drugem v letu 1952, ki je še posebno sporočilen po dramatični odstranitvi prof. Antona Slodnjaka, je kot tožilec v postopkih izključevanja učiteljev sodeloval, kot izredno prizadeto pripoveduje prof. Veljko Rus, tudi prof. Peter Kobe, povojni javni tožilec, ki je bil pozneje, tako kot Bavcon, tudi član raziskovalne skupine za pripravo analize o dachauskih procesih. (Več: Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univerze v Ljubljani, Objave, 2000, št. 6)

Že v letu 1973 je tudi Bavcon zavihal rokave in se pridružil partijskim varuhom »družbeno-politične primernosti« v visokem šolstvu. Konec septembra 1972, mesec dni pred odstranitvijo Staneta Kavčiča, je namreč Stane Dolanc, generalni sekretar ZKJ, zapovedal, da »moramo očistiti in reorganizirati pravosodje in šolstvo, da bosta spet dobila razredni značaj in postala orodje delavskega razreda«. (Borba, 21. septembra 1972) Na podlagi Dolančevega inštruktivnega govora je posebna partijska delovna skupina, v kateri je bil tudi Bavcon, pripravila Teze o idejnopolitičnih vprašanjih v visokem šolstvu, v katerih je zahtevala, da se v postopku »stroge izbire« visokošolskih učiteljev upošteva tudi »napredno družbeno angažiranost v stroki oziroma socialistično idejnopolitično aktivnost«, kar so morali »visokošolski zavodi« upoštevati pri odločanju o izbiri svojih učiteljev. (Idejnopolitična vprašanja visokega šolstva, Komunist, 6. aprila 1973) Igor Torkar, eden od obsojencev na dachauskih procesih in avtor slovitega dela Umiranje na obroke, se je pozneje takole opredelil do sestave in vloge omenjene partijske skupine: »Od teh bivših kulturno-znanstvenih ʻpolitkomisarjevʼ naj navedem le poklice štirih, ki so danes še vplivni: univerzitetni strokovnjak za kazensko pravo, fizik, bivši vodja Štefanovega inštituta, vodja vodilnega kadra Cankarjevega doma ter direktor in lastnik uspešnega obrtnega podjetja.« (Pogovor z Igorjem Torkarjem, Nova revija, 1997, št. 182, str. 79)

Bavcon je tudi molčal ob partijskem pregonu štirih profesorjev v letu 1975 na FSPN in ob odstranitvi prof. Franceta Bučarja leta 1978 s Pravne fakultete, ki jo je sam označil kot damnatio memoriae. Bavcon je zelo kritičen tudi do znanega inštituta Berufsverbot v Nemčiji, ki ga je tamkajšnja oblast uvedla kot eno od oblik varstva ustavnih pravic pred različnimi ekstremističnimi skupinami, hkrati pa, kot eden od njegovih avtorjev in varuhov, prikriva nekdanji Berufsverbot v Sloveniji kot eno od političnih oblik omejitve človekovih pravic, ki ga je še zlasti dramatično doživel in predstavil prof. Marko Kos. (Ljubo Bavcon, Izzivi in odzivi, Drugi zvezek, Ljubljana, 2013, str. 35; Marko Kos, Berufsverbot (ali izključitev) profesorja s Fakultete za strojništvo, Univerza v Ljubljani, Objave, 2000, št. 6, str. 68–69) Ustavno sodišče je v svoji obsežni obrazložitvi, v kateri se je opredelilo do uporabe družbenopolitične primernosti kot kriteriju pri kadrovanju v oblastnih skupnostih in v samoupravnih organizacijah, med drugim v visokem šolstvu, zapisalo: »Institut družbenopolitične primernosti je bil v prejšnjem totalitarnem sistemu ključen in nepogrešljiv instrument represije za ohranjanje monopolne politične partije.« (OdlUS IV, 54)

Ljubo Bavcon je bil tudi eden od članov uredniškega odbora Naših razgledov, ki je, po dogovoru s partijskimi oligarhi, 9. maja 1975 uslužno ponatisnil politično zlorabljeni Kocbekov intervju Pričevalec našega časa. Uredniški odbor je kot uvod k intervjuju namreč pripisal besedilo Gre za resnico, v katerem je povzel Ribičičeve in Šetinčeve napade, v jeziku in stilu povojnih javnih tožilcev, na Kocbeka zaradi njegovih stališč o Dolomitski izjavi in povojnih pomorih. Pod intervjujem pa je zoper Kocbeka objavil ovaduško pismo Toneta Fajfarja pod naslovom Namesto epiloga. Bavcon še danes molči o tem, da je uredniški odbor objavil intervju brez vednosti in privolitve Kocbeka, nekdanjega člana IO OF, da je Janez Zemljarič, šef Udbe, zasliševal in ustrahoval Kocbeka, da je tedanja partijska oblast prepovedala Borisu Pahorju, nekdanjemu taboriščniku in Kocbekovemu sodelavcu, vstop v Jugoslavijo, da je zaprla Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča, nekdanja partizana, kot Kocbekova podpornika. Prof. Tine Hribar je med nekdanjimi nalogodajalci povojnih umorov, o katerih Bavcon molči, kot zločinca prepoznal tudi Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. (Prim.: Ljubo Bavcon, Ali je geslo o spravi mišljeno zares ali samo prikriva prave cilje nekaterih njihovih uporabnikov?, Izzivi in odzivi, Drugi zvezek, Ljubljana, Urani list, 2013, str. 271–272; Tine Hribar, Ena je groza, Ljubljana, Študentska založba, 2010, str. 249)

Bavcon je tudi v učbeniku Kazensko pravo, ki ga je izdal leta 1978 v soavtorstvu s prof. Alenko Šelih, kot tudi v študiji Kazensko-pravno varstvo države v Sovjetski zvezi, ki jo je objavil dve leti pred padcem berlinskega zidu, zatajil Leninovo očetovstvo totalitarnega boljševiškega sistema in Stalinovo očetovstvo, v jeziku Zgodovine VKP(b), komunistično-boljševiškega sistema ter njuno očetovstvo slušateljev na Komunistični univerzi za narodne manjšine na zahodu in na Akademiji Džerdžinskega v Moskvi, med njimi Edvarda Kardelja, Matije Mačka in Zdenke Kidrič. Ti so se usposabljali, v jeziku Stalina, na »naši plačni listi« za izvedbo boljševiške revolucije in prevzem oblasti v Sloveniji. (Prim.: Ljubo Bavcon, Alenka Šelih, Kazensko pravo, 1978, str. 55–57; Ljubo Bavcon in drugi, Kazensko- pravno varstvo državne in družbene ureditve, Globus/Zagreb, 1987, str. 43–44)

Šele Matjaž Ambrož je Bavconovo eshatološko vizijo »leninskega obdobja« in oznako stalinizma kot nekakšnega »odklona« od boljševiškega sistema tako »posodobil«, da je med totalitarne sisteme v preteklem stoletju uvrstil boljševiško-stalinistični sistem v Sovjetski zvezi, nacionalsocialistični sistem v Nemčiji in fašistični sistem v Italiji. (Matjaž Ambrož, Totalitarni odklon v kriminalitetni politiki, v: Ljubo Bavcon in drugi, Kazensko pravo, šesta izdaja, Ljubljana, 2013, str. 82–83). Žal ni opustil Bavconove agitpropovske razlage Zakona o zaščiti države iz leta 1921, ki naj bi dokazoval obstoj avtoritarno-totalitarne narave tedanje Jugoslavije, čeprav je njena skupščina sprejela ta zakon šele po terorističnih napadih aktivistov KPJ na nosilce najvišjih državnih funkcij, med njimi na kralja Aleksandra Karađorđevića, predsednika vlade Nikolo Pašića ter notranjega ministra Milorada Draškovića, in čeprav je bil temeljni cilj KPJ, »da vzpostavi sovjetsko republiko v skladu z izkušnjami ruske revolucije«. (1. tč. Vukovarskega programa iz leta 1920)

Bavcon je prav tako zamolčal, da vidovdanska ustava po ureditvi človekovih pravic in svoboščin v bistvu ni zaostajala za drugimi tedanjimi demokratičnimi državami in da je, kljub vsem omejitvam, zagotavljala tudi določeno stopnjo parlamentarne demokracije, medtem ko se je KPJ navduševala za vzpostavitev sovjetske republike, ki je temeljila na leninski ustavi iz leta 1918, ki je povsem odpravila še tiste človekove pravice in svoboščine ter tisto stopnjo predstavniške demokracije, ki je obstajala pred oktobrsko revolucijo. (Prim.: Rosa Luxemburg, K ruski revoluciji, Izbrani spisi, CZ, Ljubljana, 1977, str. 773–774)

Tako kot so povojni partijski in udbovski nalogodajalci zmontirali dachauske in druge politične procese po načelu »Kadija tuži, kadija sudi!«, tako so tudi, skupaj s svojimi političnimi potomci, v raziskovalno skupino imenovali prof. Bavcona, prof. Kobeta in prof. Nećaka po njihovi partijski lojalnosti, kot tudi, kot njihova svetovalca, Francko Strmole Hlastec, partijsko poverjenico, in Rika Kolenca, nekdanjega kapetane Udbe, ki so s svojimi študijami, predvsem s potvorjenim prikazom obnove postopkov, potvorili tudi resnico o dachauskih procesih in onečastili njihove žrtve.

Bistvene značilnosti njihovih študij so: prvič, dememorizacija geneze in značaja komunističnega totalitarnega sistema, drugič, ilegalizacija politične, pravne in moralne odgovornosti partijskih režiserjev, organizatorjev in izvajalcev dachauskih procesov, in, tretjič, potvorjena predstavitev skonstruiranih rehabilitacij obsojencev na teh procesih.

Več lahko preberete na strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. To pa res ni lepo, da se takšen članek pojavi ravno za “Dan mladosti”!
    Saj vsi, ki smo živeli v tisti “čudoviti” socialistični Jugoslaviji vemo, da je bilo dejansko potrebno “počistiti” z vsemi, ki niso bili na partijski liniji.
    In če danes poslušamo po kakšnih ZZB-jevih veselicah, je bilo “čiščenja” kvečjemu premalo, ne pa preveč!!!
    Edina prava demokracija je “partijska” demokracija: “Ali si z nami ali pa te ni!”

Comments are closed.