Ob vsem znani zgodbi okoli Čudeža življenja sem zopet slišal kar nekaj pritožb na račun osrednjih tiskanih medijev: kako so zanič, kako so pristranski in kar je še takšnega …
Seveda se s temi mnenji strinjam, vendar jih bom skušal v tem prispevku preseči, saj tako ali tako že dolgo vemo, v kakšni močvari je naše novinarstvo in nas nov dokaz tega ne bi smel presenetiti.
To je vendar tako, kot da bi v močvirju našel šotne prsti, ličinke komarjev in gnijoča stebelca rastlin – skratka, pričakovano.
Škarje in platno v rokah nas samih
Zanimivo je, da je ravno za ta mesec papež Frančišek razglasil molitveni namen: “Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega etičnega čuta.”
Ali nas torej rimski škof poziva k pesimističnemu negodovanju nad slabim stanjem v naši domovini, kjer je očitno, da nobena molitev v ta namen ne bo preveč?
Ne, saj imamo možnost to stanje spremeniti! V času spletnih družbenih omrežij in nizkocenovnih medijskih projektov (kot je tudi Domovina.je) so škarje in platno pravzaprav v rokah vsakogar.
Vsak človek ima delček »novinarske« odgovornosti, saj lahko širi naprej tiste informacije, ki so kredibilne in tista mnenja, ki so vredna branja ter premisleka.
Viralna moč tehtne vsebine
Če sem za osrednje tiskane medije zapisal, da so podobni močvaram, pa lahko Facebook primerjam z gnojiščem na katerem lahko hitro zraste karkoli – od največjih traparij, do česa presenetljivo inteligentnega.
Sicer tudi na facebooku deluje Bourdieujev habitus, ki določa v katere sloje ljudi se lahko kakšna misel razširi in v katere ne, vendar je na spletu to precej manj predvidljivo, saj imamo »prijatelje« iz različnih socialnih krogov.
Omejenost misli se lahko razbije z vsakim deljenjem ali všečkom na družabnem omrežju, kar je zares nenavadna reč. Tehtna vsebina, predstavljena na argumentiran in zanimiv način ima potencial, da se kot virus razširi po spletnem ožilju in doseže več ljudi kot osrednji tiskani mediji v svojih najboljših časih.
Več lahko preberete na domovina.je.
