R. Jordan za Siol.net: “Slovenija je dobila evropsko agencijo, zdaj pa ne ve, kaj bi z njo”

Letos mineva pet let, odkar je v Ljubljani zaživela evropska agencija za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER). Agencija je bila sicer formalno ustanovljena leta 2009, njena naloga pa je usklajevanje nacionalnih energetskih regulatorjev in dopolnjevanje nalog, ki jih ti izvajajo.

Gre za edino evropsko agencijo, ki deluje v Sloveniji, od januarja letos njen upravni odbor vodi Romana Jordan – doktorica jedrske fizike, raziskovalka, dva mandata evropska poslanka Evropske ljudske stranke, do nedavnega članica izvršilnega odbora SDS. Kot pomočnica direktorja je zaposlena na Institutu Jožef Stefan.

Kaj je v Slovenijo prinesel ACER?
Evropska agencija za koordinacijo energetskih regulatorjev na evropskem energetskem trgu igra zelo pomembno vlogo. To ni evropski regulator, je pa tisti, ki usklajuje regulatorje in ima pregled nad evropskim trgom in nad dogajanjem v njem. Prav zdaj agencija uvaja postopke, s katerimi bo pregledovala trgovanje tako, da bo lahko zaznala kršitve in zlorabe notranjih informacij in jih posredovala nacionalnim regulatorjem.

Sloveniji je agencija zagotovo doprinesla k prepoznavnosti. Možgani evropske energetike so locirani v Sloveniji.

Znamo to izkoristiti?
Po mojem ne. Od ljudi, ki sooblikujejo evropsko energetsko politiko, sem že slišala mnenje, da se je Slovenija zelo trudila, da je dobila sedež te agencije, zdaj pa pravzaprav ne vemo, kaj bi z njo.

Moramo se zavesti, da je to ena izmed najpomembnejših evropskih agencij, da se evropski energetski trg integrira, da raste in se poglablja, da bo agencija pridobivala vedno več pristojnosti, da bodo torej njene potrebe večje.

Zato moramo paziti, da vse tisto, kar smo v pogodbi o ustanovitvi te agencije obljubili, tudi izpolnimo. Vsega še nismo in to zagotovo ni dobro. Poskrbeti moramo, da bo okolje, v katerem živijo ljudje, ki so zaposleni na agenciji, zanje spodbudno, da bodo radi prihajali k nam in tu tudi ostali.

Česa še nismo izpolnili?
Po mojih informacijah je najšibkejša točka evropska šola za otroke zaposlenih. Taka šola bo seveda lahko dostopna tudi drugim otrokom. Ko gre za otroke, smo vsi občutljivi. Otroci morajo imeti pogoje za izobraževanje, to je osnova. Glavna naloga Slovenije pri tem je, da poskrbi za ustrezen zakonodajni okvir in ne za financiranje šole.

Sicer pa je dobro, da je okolje sproščeno, odprto do tujcev, da si partnerji zaposlenih lahko najdejo službo, čeprav ne znajo slovenskega jezika.

Izredno pomembno je tudi to, da imamo čim boljše prometne povezave. Delo na agenciji ne pomeni samo dela zaposlenih v Ljubljani. Agencija vsak teden organizira številne sestanke za različna podpodročja, sem prihajajo ljudje iz vse Evrope in širše. Prav nič spodbudno zanje ni, če porabijo en ves dan, da pridejo v Ljubljano. Po mojih izkušnjah se ljudje na agenciji zelo trudijo, da čim več sestankov organizirajo v Ljubljani. Čeprav imajo nenehen pritisk, da bi jih organizirali raje v Bruslju, ker je lažje dostopen.

[…]

Slovenija je imela priložnost dobiti podpredsednico Evropske komisije, pristojno za energetiko. Kaj smo izgubili, ker nismo dobili tega mesta?
Pravzaprav mislim, da to mesto ni bilo prihranjeno za Slovenijo, ampak za točno določeno osebo. Mislim, da smo takrat to narobe interpretirali. To napako velikokrat delamo. Upam, da smo se iz tega primera naučili, da če se želimo kot skupnost čim bolje umestiti v različne mreže in odločitvene tokove, moramo predvsem na prvo mesto postaviti skupne cilje – pred svoje osebne.

Če kdo pri nas pride na kakšno mesto, pride bolj zaradi svoje lastne promocije, ne pa zato, ker bi vsi skupaj v Sloveniji rekli: tole je naš interes, tu je naše prednostno področje, potrudimo se, da bomo nekega človeka dobili na določeno mesto. Temu bi rekla državniška odločitev in potem seveda delo za skupno dobro. V tem smislu Slovenija ni kaj veliko izgubila, ker veliko niti imela ni.

Po drugi strani pa moramo priznati, da je promet tudi zelo pomembno področje, še zlasti zato, ker se je Slovenija odločila za izgradnjo drugega tira. Seveda pa moramo vedeti, da so komisarji izbrani v posameznih državah članicah in potrjeni na evropski ravni, a ne smejo zastopati določene države. Delovati morajo v evropskem smislu.

Pogovarjala se je Urška Makovec, več lahko preberete na siol.net.