R. Dolinar, Pogledi: Kaj naj bi bil spomenik žrtvam vseh vojn?

3

Lani izvedeni natečaj za postavitev Spomenika žrtvam vseh vojn je še pred zaključkom naletel na kar nekaj pomislekov. Večina prvih ugovorov je urbanističnih ali zgodovinsko-ideoloških, odzivi v tednih po objavljenih rezultatih in dvotedenski razstavi, odmaknjeni na rob Ljubljane, pa se nanašajo predvsem na izbiro prvonagrajene ideje. Ta vsebuje betonsko ploščad z dvema stebroma pravokotnih tlorisov različnih debelin, poravnanih z višino sosednje Kazine. Avtorji zapišejo, da sta stebra »v svoji abstraktni obliki metafora in aluzija enotnosti v dvojnosti«. Kaj pa javnost? Nekateri so mnenja, da betonska stebra z istim temeljem na betonskem podstavku ne povesta nič, drugim projekt vzbuja tesnobo, celo grozo. To je ubesedila pobudnica ideje o spomeniku Spomenka Hribar: »Ta spomenik odlično odraža današnji čas globoke razklanosti naroda.« Tako Spomenik žrtvam vseh vojn že danes vse bolj deluje kot vsiljeni dar, ki ga nihče ne rabi. Zakaj je tako in kje se je pravzaprav zataknilo?

Preden poiščemo odgovore, velja pozdraviti namen slovenske države, da v središču svojega glavnega mesta postavi tak spomenik. Naloga, ki si jo zadaja država, pomeni izziv, kako biti spoštljiv do tistih, ki nimajo (več) glasu, ne odvezuje pa od prioritetnega dejanja, to je nujnosti pokopa mrtvih. Pozdraviti gre tudi devetintrideset skupin arhitektov in umetnikov, udeležencev natečaja. Ti so verjetno dokaz vere v umetnost, ki naj bi bila še zmožna vzgajati posameznika in spreminjati družbo, četudi ta stoji na robu brezna nerazčiščene zgodovine, sesutih odnosov in zamegljene prihodnosti. Ker se spomenik žrtvam tiče tudi vseh živih, ker se dotika današnjih prepadov med nami in tako stopa na področje ozdravljanja ran, je ob trku med izbrano idejo in kritično javnostjo nemogoče zamahniti z roko. Vse razprave jasno kažejo, da se problematičnost izbire spomenika nahaja v jedru samem. Odgovorov na vprašanje, zakaj je tako, je več.

Težave z razpisom in sestavo komisije

Pomanjkljivo pripravljena je bila že razpisna naloga: v ničemer se ne ukvarja ne z bistvom tovrstnega spomenika ne s pomenom spomina za narod, se pa razpis osredotoča na arhitekturno-urbanistične ter funkcionalne smernice protokola državnih slovesnosti. Žal se je ravno v tem podrobneje razdelanem delu naloge zgodila osnovna napaka: potem ko razpis od natečajnikov pričakuje tudi in vendarle zgolj anketne rešitve urejanja okolice, žirija šele pozneje med svojim delom določi »odprtost spomeniškega kompleksa na obe strani« kot maksimo oziroma odločilni faktor izbiranja in izločanja. Ta kriterij naj bi služil morebitnemu prihodnjemu urejanju degradirane okolice, ki je danes v zasebni lasti in za kar država danes nima denarja. Posledično se je polovica natečajnih udeležencev tako ali drugače oddaljila od omenjenega kriterija. Ker pa naj bi bil osrednji spomenik sredi glavnega mesta vreden najboljšega, kar premore skupnost, državni natečaj nikakor ne more izzveneti kot preizkus študentov arhitekture.

S podobno logiko je organizator natečaja za izbiro projekta sestavil komisijo. Njeni člani so bili strokovnjaki s kompetencami za arhitekturo in urbanizem. Ostalih vidikov komisija ne pokrije. Tako v žiriji za državni Spomenik žrtvam vseh vojn ni bilo nikogar od humanistov, ne predstavnika SAZU ali PEN niti drugih uglednih članov družbe: če ti niso potrebni pri načrtovanju nove občinske stavbe ali otroškega vrtca, mar velja enako za državni spomenik, posvečen spominu žrtev vseh vojn?

Eno ključnih vprašanj, ki ga je razpisna naloga prav tako izpustila, je vsebinsko. Kaj naj bi spomenik sui generis sploh bil? Primarni namen spomenika žrtvam je spoštljiv spomin, ki se v posamezniku vzbudi ob pogledu nanj. Ker spomenik vsem žrtvam ni spomenik neznanemu junaku, ta ne vsebuje podtonov moči, herojstva ali zmage, ampak opominja zgolj na tragičen čas. Spomenik umrlim v vojnah vzbuja sočutje do šibkega življenja in nemočne žrtve. Empatiji opazovalca sledi misel, da česa podobnega ne bi nikoli več želel ponoviti. Še več, obiskovalca spodbuja k odločitvi za obrambo življenja. Tako spomenik vsem žrtvam že v svoji ontološki naravi nosi elementa sprave in sožitja. Dober spomenik žrtvam je torej kraj razmisleka o življenju in minevanju, razdejanju in trpljenju. Je mesto samorefleksije in premišljevanja o tem, kdo sem jaz in kdo je moj drugi. Predvsem pa je spomenik žrtvam prostor miru in tišine.

Nedvoumnost in inkluzivnost

Za dober spomenik velja, da navkljub večplastni umetniški izraznosti ustvarjalca in subjektivnemu okusu opazovalca ostaja jasno nedvoumen. Za spomenik, ki je posvečen žrtvam, velja to še toliko bolj. Spomenik vsem žrtvam, ki v povprečnem obiskovalcu pušča kakršenkoli dvom o svoji inkluzivnosti, ni spomenik vsem. Če spomenik vsem mrtvim v mnogih Slovencih vzbuja pa čeprav samo slutnjo narodove razdeljenosti, potem tak spomenik ne bo pomagal k pomiritvi. Še manj k sožitju ali spravi.

Medtem ko za umetniška dela sicer velja, da jih je mogoče brati z različnih gledišč, avtorji izbranega projekta kličejo k pozitivnemu branju lastnega dela. Za umetniška dela velja, da ta, pred vsem ostalim, tudi pred dojetjem razuma, učinkujejo skozi čutno zaznavo in doživetje. V primeru, da ustvarjalec sam vnaprej odmerja dovoljena branja lastnega dela, s tem svoje delo osiromaši že v samem jedru. Zreducira ga na objekt uporabnosti oziroma neuporabnosti. Torej, ker je govorica umetnosti po svoji naravi odprta različnim doživljanjem in posledično različnim interpretacijam, bi bil tovrsten pristop jasen namig, da si je ustvarjalec zadal nalogo, ki ji ni kos.

Navkljub učinkovanju umetniškega dela na več nivojih je spomenik žrtvam lahko samo spomenik žrtvam in ne more biti nič drugega. Spomenik vsem umrlim, ki naj bi v sebi nujno nosil elemente brezčasnosti, in modna fleksibilnost nimata nobene zveze. Spomenik, ki je zasnovan tako, da ga lahko vidiš ali pa tudi ne vidiš, ni spomenik žrtvam, ampak je element, ki lahko služi temu ali onemu, oziroma nosi potenco funkcionalnega kosa urbane opreme. Objekt, ki je nemara zasnovan kot dober nastavek urbanističnega razvoja, še zdaleč ne zadostuje za Spomenik žrtvam vseh vojn.

Več lahko preberete v Pogledih.


3 KOMENTARJI

  1. Žalostinka v Grahovem
    Žalostno je , da se še v 21. stoletju tako enoumno piše o bridki medvojni slovenski zgodovini in pobitih. Niti besede o revoluciji ne napiše v svojem pismu Marko Apih iz Ljubljane, v Delu 11. aprila. Povsem je menda jasno, da smo po diktatu in indoktrinaciji komunistov »Revolucijo« in enoumni režim desetletja slavili v Ljubljani na Trgu revolucije , ki je bila očitno glavni dosežek NOB. Niti toliko elementarnega poštenja ni, da je obče dognano, sprejeto in znano, da tisti, ki začne z revolucionarnim delovanjem, nasiljem, česar cilj je odstranitev vseh proti revolucionarjev, drugače mislečih, le ti imajo le pravico, da se borijo za življenje, žal pod tudi okupatorjevim okriljem. »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast.« Tako letos piše zdravnik prof. dr. Matjaž Zwitter. In še pravi:« Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.»Kar ugotavlja tudi zgodovinska znanost. Kako je potem lahko in mogoče, g. M. Apih, oklicati tudi tam padlega in zgorelega 22 letnega slovenskega pesnika domobranca, Franceta Balantiča, za indoktriniranega taktičnega kolaboranta?

  2. pozdraviti namen slovenske države, da v središču svojega glavnega mesta postavi tak spomenik.
    ===================
    Lepo vas prosim. Že naziv “žrtvam vseh vojn” je prazen, ali pa nadut, če hočete. Kdo smo mi, da postavljamo spomenik kar žrtvam kar vseh vojn?
    In ravno to, ta spomenik želi prikriti da žrtve še niso pokopane. Spomenik sam implicira pokop žrtev. Tako da postavitev tega spomenika predstavlja skrajno provokacijo prokomunistične oblasti pri nas. Pravi cinizem.

  3. Pogledi oz. razmišljanje o smislu spomenika vsem žrtvam vojn je zelo potrebno in koristno, še zlasti ob resnični ugotovitvi Zdravka, da je namera postavitve tega spomenika skrajna provokacija prokomunistične oblasti pri nas, ki uveljavlja kontinuiteto komunistične revolucije za samostojno Slovenijo.
    Mislim, da mora biti ta zadeva izvedena pietetno in etično do žrtev revolucije med okupacijo in po koncu vojne. Vse druge žrtve imajo že dovolj spomenikov.
    Pri tem bi se bilo dobro vzgledovati po Izraelskem spomeniku žrtvam holokausta v Jeruzalemu na Yad Vashemu.V tem smislu bi bilo priporočljivo, da se spomenik žrtvam revolucije na Teharjah dogradi v spomenik-opomnik, ki bi z študijskim prostorom omogočal temeljit razmislek o zlu, ki se je spočel v narodu in se naj nebi nikoli več ponovil.
    Akademik arh. Marko Mušič, ki je ta spomenik zasnoval, bi ga lahko izoblikoval v tak pietetni in vzgojni opomnik, ki bi bil narodu v čast, nedolžnim žrtvam pa zadoščenje in obžalovanje.

Comments are closed.