»Pa dobro, zima je, mar ne? Nismo otok na ekvatorju, ne Florida. Hvala za opozorila+ukrepe, a “psihiranje” medijev presega meje normalnosti.«
Jelko Kacin, twitter, 5.2. 2015
Slovenci se po novem bojimo februarskega snega. V upravičenost strahu so nas vsaj hoteli prepričati vremenoslovci, DARS-ovci, šolniki, predvsem pa mediji s svojo kolektivno psihozo, v kateri je »snežni metež stoletja« za nekaj dni okupiral prime time vseh najpomembnejših informativnih oddaj.
Ves teden je minil v znamenju iskanja. Najprej so novinarji iskali razloge za preplah, nato so iskali sneg, ki ga ni hotelo biti, na koncu pa so iskali krivce za napak predvideno snežno katakizmo. Predvidljivo so jih našli v vremenarjih, upravljalcih cest in še kom, kakšnih poglobljenih premislekov o (ne)smiselnosti lastnega postopanja, v katerem so ure najbolj gledanih terminov namenili splošni ljudski histerizaciji pred nenavadnim zimskim pojavom, imenovanim sneg, pa ni bilo zaslediti.
Vlogo medijev pri ustvarjanju zgodbe o snežni apokalipsi bi bilo škoda kar spregledati, saj gre za še en nazoren primer simptomatičnega poneumljanja slovenske družbe, h kateremu prav sedma sila zadnje čase prispeva nezanemarljivo velik delež.
»Metež stoletja«, »Strahovlada, klofute in kričanje v šmarskem vrtcu«, »Izživljali so se nad sošolcem iz Bosne«, »Seksualni škandal v mariborski srednji šoli«, »Bavčar bi se rad ognil zaporu, a mu ne bo uspelo« je izbor na prvi pogled različnih naslovnih zgodb zadnjih nekaj mesecev, ki imajo v resnici marsikaj skupnega.
Potencirana histerizacija obravnave bolj ali manj vsakdanjih dogodkov namreč postaja prevladujoč vzorec medijskega infotainmenta, kjer namesto kritično-distančnega iskanja resnice prevladuje moralistično-katastrofični senzacionalizem z namenom čustvenega afektiranja občinstva.
Pri čustveno vpletenem gledalcu namreč trezna razumska presoja pade in zgodba ga posrka vase – iz mimobežnega brezbrižneža se prelevi v akterja, strastnega branitelja svojega vrednotnega sveta v boju med dobrim in zlim. S tem zapade v odvisnost od zgodbe in njenega razpleta ter postane ujetnik opinion makerjev iz medijskih ozadij. Spremljati jo enostavno mora danes, jutri in pojutrišnjem, dokler glavni negativec ni ustrezno kaznovan. Nanj s prstom pokažejo mediji in tako brezprizivno zapečatijo njegovo usodo. Brez krivca namreč dobra zgodba ne obstaja.
Razsoden bralec/gledalec bo v »metežu stoletja« prepoznal vsakdanji zimski pojav, v »vrtčevski strahovladi« javno obračunavanje v interesnem spopadu znotraj kolektiva, »izživljanju nad bosanskim sošolcem« vsakodnevne ravse mladih petelinčkov, v »šolskem seksualnem škandalu« ne preredko kabinetno prakso in v »Bavčarjevem izogibanju zaporu« resno strokovno zdravniško diagnozo. Novice bo obravnaval z vsem dolžnim spoštovanjem, a s potrebnim dvomom in kritično distanco do edine zveličavne resnice.
Več lahko preberete na blogu Kam greš?!.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
