Prvi polčas soočenj na osrednjih televizijah na obrazih politikov že izrisuje duševna agregatna stanja akterjev v bolj ali manj zavidljivih položajih. Stari mački samozavestno branijo že pridobljene pozicije, dobro situirani novinci se lovijo v prikupni negotovosti, tisti s podporo v promilih z živčnimi izpadi težko prikrite agresivnosti skušajo doseči nemogoče, nekaterih so ekrani tako polni, da si v prime time lahko privoščijo bojkot z odhodom iz studia in praznim sedežem, za katerega bi spregledani ubijali … podkovani gledalec bi po njihovih nastopih bržkone uganil vsaj približni vrstni red podpore, brez pogleda na javnomnenjske lestvice.
Mavrica psiholoških stanj volilnih kandidatov je še posebej prišla do izraza v soočenjih »ena na ena«, ki jih je z dobro premišljeno preračunljivostjo pripravila komercialna TV. Povezali so pare s potencialno skupno točko konflikta in to v živo uspešno podpihovali s predpripravljenimi voditeljskimi in dokumentarnimi vložki.
Idealna za tovrstni show je bila že prva kombinacija: Alenka Bratušek proti Miru Cerarju. V hudi stiski zaradi obetajočega se političnega izbrisa je Bratuškova z asistenco televizijcev nič kaj damsko naskočila presenečenega političnega freshmana in ob ignoranci, nerazgledanosti, samohvali, besedni ter intelektualni omejenosti na javni seznam svojih lastnosti dodala še primitivizem in pomanjkanje smisla za politični teater. Napad je bil namreč očitno pripravljen v naprej z asistenco režiserjev šova; a Bratuškova ga je odigrala tako neprepričljivo in nerodno, da je ubogi Miro izpadel kot kakšen nedolžen šolarček, na katerega se spravi neotesano frustrirano ženšče.
Na podlagi skrivaj posnetega pogovora med njim in Janšo so mu namreč želeli obesiti lakajstvo zaprtemu opozicijskemu vodji; antagonizem do katerega je glavna in edina točka programa Zavezništva AB. Trenutek je bil pravi, saj TV soočenja dejansko odločajo marsikaj, a ideologi Zaresa so zaradi Alenkine nesposobnosti gladko pognali glavnega aduta.
Sicer pa gre komaj verjeti, da so tako izkušeni politični strategi dejansko verjeli, da lahko svoj povratek na sceno formalizirajo preko nekoga, za katerega se z Marsa vidi, da je politično mrtvo kljuse. Morda so se preveč zanašali na medijski vpliv, a ta z zatonom moči osrednjih časnikov ni več to, kar je nekoč bil. Trojanski poskus velikega come-backa se bo za Zares končal približno na odstotkih volilne sramote izpred nekaj let.
Z duhom zaprtega Janeza Janše se je v naslednjem dvoboju soočil perspektivni politik sorodne NSi Matej Tonin. Ob metafizični prisotnosti opozicijskega alfa samca mu je morebiti bilo še težje, kot da bi mu zrl v obraz, a tega pred kamerami ni pokazal. Samozavesten, retorično spreten nastop s poudarki na ključnih strankinih strateških izhodiščih je še enkrat pokazal, da gre za nadarjenega politika, katerega meteorski vzpon lahko preprečijo pregovorni politični zavezniki, kar bolj ali manj odkrito že poskušajo.
Nasploh sta se obe zmerni pomladni stranki zaradi vneme zaslepljenih Janševih nasprotnikov, da ga za rešetke spravijo za vsako ceno, znašli v kočljivi situaciji. Kot je bilo za pričakovati, so strategi SDS proces proti strankinemu predsedniku obrnili v svoj prid. Dlje kot bo Janša zaprt, bolj bodo pridobivali, predvsem na račun čustveno afektiranih volivcev NSi in SLS.
Več lahko preberete na blogu Kam greš?!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
