»V tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas. Mnoga naša podjetja so dobra, ker je prišlo do sodelovanja s fakultetami, znanstveniki. Z razprodajo teh podjetij bo vse to šlo v franže. Tega ne smemo dopustiti, če ne želimo postati še večja kolonija, kot smo.«
Dušan Semolič, predsednik ZSSS, 10. 11. 2014
»Javno mnenje kreirajo sindikati. Ne glede na to katero vlado bomo dobili, bo to še naprej vodil predsednik ZSSS Dušan Semolič,«
Ivo Boscarol za Finance, 24. 4. 2011
Kadarkoli se v Sloveniji na mizo vrne prodaja državnega lastništva v podjetjih, se med najgorečnejšimi braniki pred tovrstnim ravnanjem znajdejo največje sindikalne centrale. Semolič, Štrukelj in ostali gromovniki glasno svarijo pred hudobnimi tujci, ki bodo pokupili državno srebrnino in Slovenijo spremenili v kolonijo tujih velesil. Kot na mnogih drugih področjih, kjer s svojimi blokadami skrbijo za ohranjanje statusa quo, jim uspeva tudi pri privatizaciji. Vsaka vlada slej kot prej kloni pod njihovim pritiskom in posledično država po triindvajsetih letih samostojnosti še vedno ohranja lastniške deleže v 481 podjetjih.
Ob tej učinkovitosti sindikalne demonstracije moči se je vredno vprašati dvoje: od kod sindikatom oblast, s katero že leta minirajo vsakršne družbene spremembe, čeprav se v Sloveniji zaradi tega evidentno živi vse slabše, v konkretnem primeru pa se zastavlja vprašanje, po kakšni logiki je nasprotovanje privatizaciji sploh njihova agenda?
Začenši pri slednjemu je za razumevanje absurdnosti tovrstne sindikalne aktivnosti potrebna seznanitev z naslednjimi statističnimi resnicami, ki so bile nazorno navedene v novembrski oddaji Tarča o privatizaciji.
V Sloveniji pod tujim lastništvom delujejo 4 % vseh podjetij, ki ustvarijo kar 25 % vsega dobička. Tujci delavce tudi bolje plačujejo od domačih lastnikov – zaposleni »pod tujcem« v povprečju vsak mesec domov prinesejo 170 evrov več, kot dobijo njihovi kolegi od domačega gospodarja. Deset naključno izbranih podjetij, ki so v zadnjih 10 letih prešla iz domačih v tuje roke, je v tem času plačalo 2× več prispevkov za socialno varnost in kar 4× več drugih davkov kot poprej. Neplačevanje socialnih prispevkov delavcem si privoščijo predvsem podjetja v domači lasti, medtem ko so tujci do tovrstnih praks izredno zadržani in se med neplačniki praviloma ne pojavljajo.
Ob zavedanju, da je sindikalni raison d’être prav v zastopanju interesov delavstva, bi bilo glede na zgornja dejstva edino logično sindikate videti med najodločnejšimi zagovorniki tujega lastništva podjetij ter privatizacije, če se že čutijo poklicane akterje v tej zadevi. Realno gledano pa je vprašanje lastniške sestave podjetij v njihovi domeni toliko, kot bi bilo s strani lastnikov postavljanje sindikalnega vodstva v njihovi gospodarski družbi.
V deformiranem razumevanju vlog in pristojnosti je to zgolj eden izmed mnogih primerov iz vsakdanje družbeno-politične prakse, v kateri imajo sindikalni vodje odločilno besedo, čeprav se jih tematika po logiki stvari prav nič ne tiče. A Slovenci imajo njihov angažma v mnogih tovrstnih zadevah za popolnoma samoumeven.
Več lahko preberete na blogu Kam greš?!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
