R. Čakš: Dragi Slovenci, Joseph A. Mussomeli ima vas rad

3

“Prelahko vam je bilo. Kaj, deset ljudi je umrlo v vaši vojni za neodvisnost. Menim, da takrat, ko ljudje skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj borijo, imajo več občutka za narodno identiteto.”

Veleposlanik ZDA v Sloveniji, 16. januar 2014

Joseph A. Mussomeli je tiste vrste človek, ki jih ljudje bodisi ljubijo, bodisi sovražijo. Zanje je značilna močna karizma in izrazna neposrednost, morda lastnosti, ki bolj pritečejo političnim liderjem kot diplomatskim figuram, vsaj po naši predstavi je tako.

In res, medtem ko večina drugih veleposlanikov, tudi bivših ameriških, na vprašanja o Sloveniji in Slovencih oddrdra tisto zlajnano o prelepi deželi in krasnih ljudeh, Mussomeli raje odgovori na vprašanje. Medtem ko prvi uživajo v danostih dežele miru in blaginje ter si mislijo svoje, Mussomeli domačine te nepomembne, na svetovnem zemljevidu komajda opazne države jugovzhodne Evrope, jemlje iskreno resno. Ni zgolj mimobežni opazovalec s karierno srečo opravljanja poklica v tako neproblematičnem kotičku sveta, ampak nekdo, ki si nakopičene frustracije in zablode prebivalcev alpskega raja resnično jemlje k srcu. Nekateri so mu zato hvaležni, drugi ga sovražijo iz dna srca.

Situacijo z Mussomelijevimi pogosto bolečimi izjavami lahko primerjamo z debeluško, ki se pri sebi v vseh pogledih zaveda svojih telesnih hib, morda pa nekoliko manj frustracij, ki izvirajo iz tega. A ko ji prijatelj na vprašanje, »sem debela?« brez leporečenja nastavi ogledalo, ga užaljeno ozmerja, češ da žali njena čustva in ogroža njun partnerski odnos.

Ko tako ameriški veleposlanik na vprašanje o kandidaturi Danila Türka za generalnega sekretarja OZN pove, da človek nima resnih možnosti zaradi nekaterih napak v času svojega predsednikovanja, kar je izgubljena priložnost za Slovenijo, ni povedal nič takšnega, česar ne ve večina ozaveščenih Slovencev z diplomatskim zborom na čelu, ostalim pa je zgolj odprl oči za mednarodnopolitično realnost.

To, da Türk Slovence razdvaja in ne povezuje, je jasno vsakemu slepcu v državi, saj je navsezadnje zato pogorel na predsedniških volitvah. Izjave o drugorazrednosti genocidnih tem pa imajo nasploh v mednarodnih odnosih precej večjo težo, kot smo nanje občutljivi Slovenci, ko gre za našo lastno preteklost. Morda pa nam Mussomeli zgolj želi dobronamerno povedati, da še imamo čas za boljšega kandidata?!

Skratka, če bi slednje ambasadorju lahko spregledali, ali mu celo šteli v dobro, se na videz omalovažujoče opredeljevanje do osamosvojitvene vojne med dobrimi prijatelji zares ne zdi primerno. Kljub temu pa je buren odziv nekaterih organizacij, institucij in posameznikov zanimiv predvsem v kontekstu privzgajanega odnosa do osamosvojitve na splošno.

Zavedanje zgodovinskosti trenutka v katerem živi generacija, ki je uresničila tisočletni narodov sen o samostojni in neodvisni državi Slovencev, je namreč praktično nikakršno. Države ne spoštujemo, o njej govorimo slabo in jo goljufamo kjerkoli moremo, državni prazniki so zgolj priložnost za podaljšan morsko/smučarski dopust, kaj šele, da bi izobesili zastavo, raje ponosno mahamo s kakšno iz drugih časov.

A za vse to ni kriv narod, temveč njegovi voditelji, ki so v minulih letih znali poskrbeti, da se patriotizem, domoljubje in domovinske vrednote smatrajo kot nekaj preživetega, da se v šoli z zgodovino osamosvojitve opravi v uri ali dveh in da se ob pomembnih praznikih nenehno poudarja, da je samostojnost Slovenije pravzaprav domena nekega drugega časa in neke druge vojne.

Več lahko preberete na blogu Roka Čakša, urednika Drugega sveta.

3 KOMENTARJI

  1. Veleposlanik je povedal bistveno resnico, da ima marsikdo v Sloveniji razvrednoten pogled na sedanjost, preteklost in prihodnost.

    Na razvrednoteni torej civilizacijsko nevrednostni usmeritvi, pa ne more graditi ne posameznik, ne narod.

    Veleposlaniku smo lahko hvaležni za njegovo iskreno željo, da je čas, da se zavemo vrednot, na katere prisegajo in jih živijo uspešni in domoljudbni narodi.

  2. Vzeto v celoti, vidim tudi tole izjavo g. Mussomelia, kot dobronamerno. Celo tisti del, ki se nanaša na spoštovanje dosežene osamosvojitve in števila žrtev, jemljem kot zgolj manj posrečeno izbrano poved, ki pravi, da ljudje vedno bolj cenimo pridobitve z več vloženega napora in žrtvovanja, od tistih, ki jih dobimo po lažji poti.

    Podlo se mi zdi predvsem to, da se komunisti spotikajo v nerodno izraženo dobronamernost, ko pa srenja “e vivva il comunismo” omalovažuje pomen osamosvajanja in za osamosvojitev žrtvovanih človeških življenj, takrat pa to ni moteče.
    Prav nič jih ne motijo žrtve povojnega komunističnega nasilja, ki jih je bilo na deset-tisoče, in še danes zakrknjeno branijo pravico do groba vsem tem, ki so jih takrat na najbolj krut način pomorili.

    Vsi tisti, ki so se ob osamosvojitveni vojni skrivali po kleteh raznih stolpnic, ali zbežali v tujino in osamosvojitvi nasprotovali, uživajo danes dobro plačane evropske službe in vodijo državo, ki je niso nikoli spoštovali. Višek njihovega cinizma pa je sodno preganjanje pomembnih osamosvojiteljev na montiranih sodnih procesih.

  3. Se strijam z napisanim in z mnenjem obeh komentatorjev ! Res je malo ” grobo ” povedal in prav gotovo ni imel namena žaliti .
    Imeli smo srečo takrat , da je bilo vse tako dobro organizirano …….od pogumnih Slovencev , ki so si upali vzeti orožje v roke ………od zapore vojašnic……..do sijajno organiziranih tiskovnih konferenc ! In sreča , da je bilo v vojašnicah toliko fantov iz drugih republik !
    Pa , da ne bi mislili , da je bil g. M. zaradi teh izjav klican na zagovor . Predvsem jih je zmotila izjava o g. Türku !
    Ko bi bili vsi veleposlaniki v Sloveniji taki …….

Comments are closed.