V času osamosvojitvene vojne za Slovenijo sem bil star 12 let – premalo, da bi v njej aktivno sodeloval in dovolj, da sem občutil, kaj je to vojna in strah za življenje. K živemu spominu je najbolj pripomoglo srečanje s helikopterjem Jugoslovanske ljudske armade na štiri oči ter pogled na raketiranje bližnjega oddajnika na Boču, lepo vidnega skozi okno moje sobe.
K tem izkustvom se vračamo kasneje.
Pred vrati srebrnega jubileja prelomni časi za slovenski narod dobivajo vse več medijske pozornosti. Vendar ne na način, ki ob velikih zgodovinskih trenutkih in veličastnih zmagah pritečejo narodom, ki dajo nekaj nase. Ti se jih spominjajo s ponosom in častjo ter neizmerno hvaležnostjo do tistih, ki so prevzeli nase breme zgodovinske odgovornosti.
Te dni je v ospredju javne pozornosti poskus pregona zaslužnih osamosvojiteljev zaradi sestrelitve helikopterja JLA nad Rožno dolino. Tega je namreč pilotiral Slovenec, ki mu je bilo post mortem priznano sodelovanje z domoljubno stranjo.
A javni diskurz ob tem primeru in ob nedavni opustitvi pregona mesarja po Gornji Radgoni, polkovnika Popova, nakazuje ambicijo, ki prerašča zgolj blatenje ugleda ključnih ljudi osamosvojitve. Na zatožni klopi se je znašla osamosvojitvena vojna kot taka, s ciljem minimizirati njen pomen na »oborožen spopad manjših razsežnosti«, spomin na katerega bi v narodovi zgodovini sčasoma zbledel.
Čemu je temu tako in kakšnim ciljem ti nameni služijo, pustimo za čas bližje prazniku. Tokrat se osredotočimo na vprašanje, vsiljeno od tistih, ki tik pred praznično obletnico pod vprašaj postavljajo naravo vojne za Slovenijo in s tem izpodbijajo upravičenost sestrelitve helikopterja armade, ki je na samostojno in neodvisno državo izvajala agresijo.
Je med 27. junijem in 7. julijem 1991 v Sloveniji sploh potekala vojna?
Moj namen se ni ubadati z definicijami vojne od Clausewitza naprej ali filigranskim proučevanjem okoliščin, ki so privedle do sestrelitve. Te dileme so na načelni ravni razčiščene: Slovenija je bila na dan sestrelitve helikopterja (27. 6.) v vojnem stanju z Jugoslavijo in uničenje vojaške tehnike agresorske države je v skladu z mednarodnim vojnim pravom.
Jasen sončen poznojunijski dan je bil ravno pravšnji za, pri 12-letnem mulcu, osovraženo opravilo: škropljenje v vinogradu. »Okrog nas divja vojna, mi pa se ukvarjamo s peronosporo,« sem komajda verjel tej neumnosti, ko je oče naznanil, da bo treba »špricat«. A še predstavljal si nisem , da bo domači vinograd kraj najbližjega osebnega izkustva vojne v mojem dosedanjem življenju.
Poškropila sva komajda dve vrsti, ko je hrup motorke nenadoma preglasilo stopnjujoče se gromenje. Tik nad krošnjami bližnjega gozda se je prikazal zelen vojaški helikopter in se napotil naravnost proti nama. Kasneje sem ta zvok iz neposredne bližine poslušal še mnogokrat in vedno znova je v meni zbudil spoštovanje; a ne na način kot tistega dne. Takrat je začetno straho-spoštovanje preraslo v straho-nespoštovanje do končnega stadija straho-sovražnosti.
Skupen imenovalec vseh duševnih stanj, ko se je stroj v oglušujočem ropotu bližal na petnajstmetrski višini, je bil strah – tisti prvinski strah za življenje, ki hromi ude in potiska želodec daleč nekam proti tlom … Že nekaj dni so po televiziji kazali kri in žrtve med civilisti iz nam bližnjih krajev in ta helikopter ni bil nič drugačen od tistih s televizije; le presneto bolj resničen je deloval tam nekaj metrov nad mojo glavo.
Z očetom sva zmogla počepniti ob leseno uto in nemočno opazovala prelet. Za trenutek sem ugledal pilota, pogledajočega v najino smer, a ni skrenil z začrtane poti. Spustil se je v bližnjo dolinico in ropot se je oddaljeval ter sčasoma povsem potihnil. Zavladala je popolna tišina.
Je to za vas vojna?
Če me danes kot odraslega človeka obramboslovne stroke vprašate, ali se je v Sloveniji leta 1991 zgodila vojna, vam lahko pritrdim tako iz teoretičnega znanja kot iz praktičnega izkustva.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
