»Neodvisni novinar Erik Valenčič«, kot se je podpisal pod svojo Bajko o mišji strahovladi na RTV, je lep primer velikega slovenskega nesporazuma o tem, kaj mediji so in kaj bi morali biti.
Izguba službe je nedvomno človeška preizkušnja, ki je ne privoščiš nikomur in nič ni nenavadno, da kdo ob tem čuti potrebo svojo nesrečo deliti s svetom. Zagotovo je to dobrodošlo bolj kot sproščanje frustracij s kalašnikovko po osovraženem uredništvu.
Zato vroče glave in hitrih prstov Eriku nikakor ni zameriti, kar bi morali v obzir vzeti tudi tisti, ki jih nič kaj nežno ne poboža v svojem javnem pismu.
Nikakor pa po zdravi pameti ne gre razumeti medijev, ki iz osebne drame enega človeka delajo zgodbo za naslovnice. A kratka zgodovina našega medijskega prostora je polna tovrstnega (p)odporniškega aktivizma, strumnega postavljanja v bran »novinarski svobodi in neodvisnosti«, karkoli že naj bi to pomenilo.
Slednje priča, da ne gre za nek naključni nesporazum, ampak vzorec, služeč dobro premišljenemu namenu.
Smrt fašizmu, svoboda neodvisnosti!
Za vehementnimi besedami se skriva spretna manipulacija, ki jo je levo-nazorska medijska in politična srenja v podzavest povprečnega Slovenca vsilila tako učinkovito, da je vsak upor enak boju z mlini na veter, torej že vnaprej obsojen na propad (vključno s tem pisanjem).
Zato imamo v Sloveniji »neodvisne novinarje«, pogumne borce kot Erik Valenčič in njegovi, s strani nadrejenih zatirani kolegi, ki se svobodno in pokončno upirajo politizaciji svojega poklica.
In potem imamo one druge, ki razmišljajo drugače od neodvisnih braniteljev svobodnega sveta. To so zatiralci človeškega uma in duha, prodane duše nesprejemljive ideologije, pred katero je potrebno ubraniti Slovenijo, Evropo, Bližnji vzhod, Azijo, celoten svet.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
