R. Čakš, blog: Zadnji ples na potapljajoči se ladji

0

Minuli teden je na domači politični sceni minil presenetljivo mirno. Brez par dramatskih vložkov Karla Erjavca v zvezi z nepremičninskim davkom bi človek pomislil, da so naši politiki predčasno odpotovali na krompirjeve počitnice. Morda bi za državo to celo bilo najbolje, a sumljiva bonaca nas ne sme zavesti. Izkušeni pomorščaki vedo povedati, da najbolj mirnemu zatišju sledi najmočnejši vihar. Na naluknjani slovenski barkači bi nas zato moralo pošteno skrbeti.

Ko smo že pri pomorskih primerjavah, aktualna slovenska situacija še najbolj spominja na scene s Titanika kakšno uro po tem, ko je zadel ob ledeno goro. Medtem ko orkester neumorno igra allegro vivace in se potniki v prvem razredu kaj dosti ne pustijo motiti pri večerji, tiste v podpalubju že zaliva voda. Dvomljivce posadka neumorno prepričuje, da je stanje pod nadzorom in da bo ladja kmalu brez zunanje pomoči plula naprej v Ameriko. Za vsak primer pa naj si vendarle nadenejo rešilne jopiče. A usoda onih spodaj je že zapečatena; vrata so zaklenjena, rešilni čolni so namenjeni izbrancem. Ostale potnike vseh razredov združuje dejstvo, da so ujetniki iste ladje in da bo ta neizbežno potonila ne glede na to, kaj pravi in počne kapitan s posadko. Realisti, zavedajoč se situacije, imajo vsaj priložnost pripraviti se na najhujše, utopistom pa bo voda udarila naravnost v obraz za neizogibno globoko streznitev.

Pravljicam Alenke Bratušek o sposobnosti samoreševanja, zabeljenih z znanstveno-fantastičnimi izjavami o znakih okrevanja gospodarstva verjamejo le še najbolj naivni, zagotovo pa jim ne verjame vlada sama. A povedati ljudem resnico v obraz je težko, predvsem pa za oblast nevarno. Slednje je navsezadnje izkusil bivši premier Janša, ko ni zmogel iz svoje kože pri brutalno-realističnem prikazovanju resnične resničnosti.

Naj se še tako slepimo, se JJ ni motil in samo vprašanje časa je, kdaj nas bo dohitelo soočenje z realnostjo. Takrat bo za prvega izmed bratuškizmov, izrečenega na CNN : »Vi dont nid moni, vi nid tajm«, izstavljen dolg račun s pripisom »time is money«.

V oglušujočem političnem zatišju se teren mehča za soočenje z neizbežnim. Strategija temelji na preizkušeni metodi preusmerjanja pozornosti od krivcev za prihajajočo katastrofo. V medijih je opaziti navidezno nedolžna oglašanja proti EU in njenim institucijam, ki postopoma preraščajo v odkriti evroskepticizem in kazanje s prstom na zunanjega sovražnika – mednarodne finančne institucije kot tiste, ki nam zategujejo zanko. Resda pri teh ne gre za kakšna humanitarna združenja, a cilj hujskačev je srd ljudskih množic odvrniti od domačih krivcev h grešnem kozlu v podobi grabežljivega tujca s srbečimi prsti po slovenski imovini.

Resnica je seveda nekoliko drugačna. V bankrot države nas niso spravili hudobni tuji imperialisti, ampak ljudje naše krvi, ki jih vsak dan srečujemo na ulici. Ti so le smetana moralno-etičnega družbenega razkroja, rezultat katerega je izrazito negativna selekcija pri vzpenjanju na ključne družbeno-politično-ekonomske funkcije. Ustvarili smo sistem, v katerem ne prosperirajo pošteni, etični, moralni ampak tisti, ki te vrednote v imenu družbene definicije uspeha teptajo, brišejo z obličja zemlje, po kateri stopajo.

Problem Slovenije je sistemski in zato nerešljiv s parcialnimi pristopi. Obstajata le dve celostni rešitvi; bodisi narodova prevzgoja, kar je realno-časovno neuresničljiva iluzija, bodisi postavitev pravil od zunaj s strogim stalnim nadzorom nad njihovim spoštovanjem. In prav slednje čaka Slovenijo. Bo hudo, a na dolgi rok odrešujoče.

Več: blog Drugi svet