Janez Janša gre ponovno v zapor. To je po odločitvi drugostopenjskega sodišča neizpodbitno dejstvo; vse drugo v kontekstu afere Patria je velika megla manipulacij, spinov in zavajanj v političnem spopadu dvajsetletja, katerega končni izid je s trenutkom pravnomočne obsodbe negotov kot še nikoli.
Odpiranje šampanjcev večnih Janševih nasprotnikov je preuranjeno podcenjevanje prvovrstnega političnega stratega, ki ima še kako prav v trditvi, da s to obsodbo Slovenska demokratska stranka postaja še močnejša. Pohod SDS-a na oblast na predčasnih volitvah 2014 vodi skozi jetniško celico opozicijskega prvaka. Učinkovitejše oglaševalske kampanje od »Resničnostnega šova Dob 2014« niso sposobne sproducirati tudi najprestižnejše marketinške agencije in zanjo bi Janša, kot je dejal na novinarski konferenci, v zapor šel še dvakrat.
Po vseh teh letih vztrajati v trditvi, da Patria ni politični proces par exellence je veliko sprenevedanje ali popolno nerazumevanje realpolitike po slovensko. Pri tem ni toliko pomembno, ali je pri prodaji oklepnikov Janša dejansko sprejel obljubo nagrade za Stranko ali ne; mnogi pred njim niso sprejeli zgolj obljube, ampak precej bolj otipljive koristi, in to zase. Tako pač potekajo posli med »big playerji«, ki pa kot afere pridejo na dan le, ko je potrebno »namočiti« koga, ki ni spoštoval nepisanih pravil igre ali pa se je komu preveč »zameril«, pri čemer ne gre za ideologijo, ampak izključno za denar. Želite vedeti, kdo je namočil Janšo? Dovolj je preverba največjih osmoljencev v slovenskem poslu z oklepnimi transporterji 4×4.
S političnega parketa torej ni absolutno nujno umakniti opozicijskega liderja, ki se ukvarja z rdečimi zvezdami, komunisti, UDBO, domobranci in kar je še teh arhaizmov za zavajanje preprostega ljudstva. Likvidirati je treba politika s premierskim dometom, ki posle z enormnim denarnim tokom daje nekomu drugemu kot klanu tistih, ki jim neodtuljiva pravica do njih pripada že desetletja.
Potem ko smo razčistili motive iz ozadja, se posvetimo še tehniki političnega spopada.
Levica Janšo lovi na »spoštovanju vladavine prava« kot pregovornega temelja demokratične družbe, kar naj bi Slovenija kot članica razvitega sveta vendarle bila. »Odločitve sodišč je treba spoštovati,« pravijo, pri tem pa s skrbno kadrovsko selekcijo skrbijo, da so te nesporno takšne, da jih lahko »spoštujejo« tudi sami.
Če bi jim res toliko šlo za ugled in pregovorno neodvisnost pravosodne veje oblasti, na ključna mesta v sodstvu in tožilstvu ne bi postavljali ljudi z znanimi političnimi pedigreji in izkaznicami, katere povrhu vsega bremeni še domnevna vpletenost v sumljiva, s človekovimi pravicami skregana dejanja. Mar v pravosodnem sistemu ni na stotine sposobnih, etično in politično neobremenjenih kadrov, ki bi s svojo pojavo in avtoriteto sodstvu in tožilstvu dali pečat strokovnosti, nepristranskosti in politične neodvisnosti?!?
Več lahko preberete na blogu Kam greš?!
