R. Čakš, blog: Slovenija na poti okrevanja?

Mar vemo, kaj je s tem bolnikom sploh narobe?!

Geografsko osveščeni ljudje s kančkom domišljije o Sloveniji radi rečejo, da na zemljevidu zgleda kot kokoš. Splošno razgledani Slovenci zdrave pameti in z občutkom za realnost pa, da v vihri poslavljajoče se svetovne gospodarske krize naša domovina deluje kot kokoš brez glave.

V trenutku nuje po učinkovitem kriznem menedžmentu se je izkazalo, da v Sloveniji dandanes malokdo razume, kaj se nam dogaja, še manj pa, kaj sploh kot država hočemo. Vključno s tistimi, ki bi po naravi stvari to védenje morali imeti.

Ob vsej brezglavi improvizaciji, ki dokazano nima nobenega učinka (vsaj ne pozitivnega), smo pozabili postaviti diagnozo. Kaj je s tem bolnikom sploh narobe? Mar je zgolj rahlo prehlajen, ima gripo, angino, pljučnico, nemara tumor na možganih? In potem se čudimo, zakaj zdravila ne pomagajo.

Ni potrebno biti strašen gospodarski genij za razumevanje širšega koncepta problemov, katerih talka je Slovenija. Korak bližje rešitvi bi bili ob zavedanju, da ti presegajo zgolj ekonomsko logiko.

Prvi problem je v tem, da Slovenija ni samo v gospodarski krizi, ampak tudi v krizi identitete in vrednot.

Zanikanje, sramovanje lastnega jaza, kulturnih korenin, tradicije in identitete nikakor ne prispeva h krepitvi narodove zavesti kot potrebnega skupnega imenovalca za izhod iz sedanje situacije. Nasprotno, noge spodreže zdravemu vrednotnemu sistemu kot konsenzu občega dobrega za družbeni napredek in razvoj.

Slovenci pri tem glasno kažemo na priročne grešne kozle. Politiki, bankirji, tajkuni kradejo vsepovprek, radi bentimo s kančkom moralistične zavisti. A resnica je, da so vsi ti »eden izmed nas«, smetana najsposobnejših po definiciji uspeha, kakršno s tihim konsenzom sprejemamo in vsakodnevno živimo za fasado čistunskih moralističnih floskul, s katerimi si lajšamo vest in dvigujemo samopodobo.

Plačevati na roko, viseti na socialnih transferjih, tajiti dohodke ali zanikati partnersko zvezo za višje otroške doklade in brezplačen vrtec; tovrstne akrobacije niso domena občutenj ponižanja in sramu , ampak čislane vrednote tistih, ki »se znajdejo«. Za razliko od »neumnih«, ki se držijo pravil, ne skrivajo dohodkov in se poročijo navkljub dražjemu plačilu vrtca in ukinitvi otroškega dodatka.

Brez sprenevedanja, v tem skorumpiranem sistemu se večinoma odlično znajdemo; na nivoju, ki ga pač dosegamo. Odnesti sto milijonov iz banke ali flomaster iz službe; kakšna je v principu razlika?!?

Goljufanje države je vrednota, ki smo jo pod tujim gospodarjem razvijali tisočletje, tovrstno miselnost pa nadgradili v socializmu, ko ni bil greh vzeti, ker je tako ali tako vse skupno, torej »naše«. A žal smo te navade prenesli tudi v samostojnost, kjer po isti logiki goljufamo sami sebe.

A brez pretiranega moralizma in licemerja, narodu v zagovor je treba zapisati, da smo v tovrsten »znajdi se« pristop pravzaprav prisiljeni. Slednje je posledica naslednjih dveh problemov, ki tlačita našo domovino vse bolj na začelje zavezništva evropskih narodov.

Pod pretvezo ohranjanja socialne države, solidarnosti, materialne enakosti in drugih arhaizmov socialistične miselnosti so odgovorni razmere v državi pripeljali tako daleč, da se v Sloveniji enostavno ne splača več delati. Finančno ugodneje kot hoditi v službo in zaslužiti denimo 700 evrov je obsedeti na zavodu za zaposlovanje ter »vleči« subvencije, podpore, socialne pomoči in druge »pridobitve« socialne države. Ob občasnem popoldanskem »fušu« ob koncu meseca v denarnici ostane vsaj toliko kot ob oddelanem povprečnem šihtu.

Več lahko preberete na blogu Kam greš?!