R. Čakš, blog: Politika za klateže in filozofe

9

S pikrim pozdravom »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.« je v slovo pomahal še en predčasno odhajajoči gospodarski minister, katerega dediščina se bo verjetno po tem stavku pomnila bolj kot po njegovih delih. Obenj so se obregnili mnogi, a za (ne)posrečeno stavčno formo se skriva bistvo zablod prakticiranja demokracije po slovensko.

Odkar jo formalno imamo, so njeni temeljni postulati pod neprestanim kvazi moralističnim udarom medijev in drugih dežurnih pridigarjev o tem, kakšna že bi demokracija morala biti. V dobrih dvajsetih letih smo uspeli v sončni prah zmleti ugled parlamenta, poslancev, političnih strank, pomena volitev, skratka demokratičnega procesa per se. Ob iskanju iveri v očesu naših političnih predstavnikov je bruno v naših očesih omogočalo prikritim lobijem in interesom nenadzorovano plenjenje imovine ustvarjenega narodovega bogastva.

Preden v možganskih celicah pregorijo opozorilne luči pred domnevnim opravičevanjem tistih, katerim smo tako prikladno naložili krivdo za vse slabo v tej državi, ni odveč še enkrat poudariti, da so politiki ogledalo ljudstva, politična kultura pa refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Dejansko so krivi zgolj tega, da delujejo na način, kot njihovi volivci od njih pričakujejo. V nasprotnem primeru bi se s scene kaj hitro poslovili, kar je navsezadnje nekatere že doletelo.

S tem, ko prime time najbolj gledanih informativnih oddaj in mastne naslovnice časopisov zapravljamo za čistunsko nažiganje o sporni podjetniški žilici resornih ministrov in tem kdo Janši plačuje položnice za komunalo, smo od dejanskega problema oddaljeni kot Martin Strel od olimpijske zmage na 100m kravel. In če je trojka KPK dejansko odstopila zaradi »protesta, ker se v politiki nič ne spremeni«, potem hvalabogu, saj so svoj čas in davkoplačevalski denar zapravljali za napačne namene.

Posledici dolgoletnega pogroma nad instituti demokracije in njihovimi akterji sta predvsem dve. Najprej, danes je sposobne, delovne in uspešne ljudi v politiko praktično nemogoče dobiti. Veliko raje ostajajo v uglednih službah na visokih plačah, kot da bodo svoj strokovni ugled postavili na pranger hujskaškega pljuvanja za pol nižji denar in negotovo karierno prihodnost. Paradoksalna posledica tega je, da so tako želeni »novi obrazi« v glavnem tretjerazredni oportunisti, ki se jim kako drugače ni uspelo prebiti iz anonimnosti in povzpeti na družbeni lestvici. Ob njih se Pukšič, Veber, Jerovšek in Potrata zdijo kot zlati zborček dinozavrov iz najbolj cvetočega obdobja podalpskega parlamentarizma. Stepišnik se v poslovilnem govoru ni motil; politika je vse bolj rezervirana za filozofe in klateže.

Več: blog Kam greš?!


9 KOMENTARJI

  1. Da smo uspeli v sončni prah zmleti ugled parlamenta, poslancev, političnih strank,… se lahko zahvalimo dejstvu, da kot prvo ne razumemo pomena države. Ker nam država nič ne pomeni, z lahkoto uničimo vse kar jo gradi.

  2. Zanimivo razmišljanje.

    Vsekakor Slovenija rabi učinkovite organizatorje gospodarskih procesov na ravni države ne le podjetij.

    Kljub temu pa mislim, da Stepišnik ni imel teh odlik sicer bi jih z organizacijskimi prijemi na ravni države dokazal.

    Sedanji politiki v glavnem razlagajo, da mora vlada ustvariti dobre pogoje za delovanje gospodarstva in mislijo, da so to že izpolnili, če so sprejeli določene predpise in pospešili pridobivanje evropskih sredstev.

    Prav malo pa je konkretnih organizacijskih prijemov, ki niso v nasprotju s zasebno pobudo in delovanjem trga.

    Poglejmo le nekaj banalnih primerov:

    – vsem je znano, da v trgovinah ne moreš kupiti kunčjega, kozjega, ovčjega in še kakšnega mesa, ker ni ustreznih klavnic in vzpostavljene odkupne mreže
    – podobno velja za živilske izdelke iz kmetij
    – trgovine JUSK in še kakšne druge, ki so locirane v naši državi, prodajajo v tujini izdelane lesene, tekstilne in druge ročne izdelke, kar obvladajo tudi naši izdelovalci, vendar država ni zagotovila, da bi vsaj 10% takšnih in podobnih izdelkov izdelovali za te trgovine naši ljudje in s tem služili potreben dohodek za razvoj

    Pri takšnih in podobnih organizacijskih akcijah na drugih področjih, bi morala sodelovati ali biti gonilna sila določena ministrstva, ker vidimo, da se na terenu ničesar ne dogaja.

  3. Seveda bi morale biti v takšne in podobne aktivnosti vključene tudi gospodarske zbornice in združenja.

    Presekati bi morali stanje, ki je. da smo slabi organizatorji in trgovci, ko je treba nekaj vzpostavljati učinkovite gospodarske in druge sisteme na nivoju države. Včasih pa tudi na nižjih nivojih.

  4. Gre za to, da so v razvitih državah ti sistemi vzpostavljeni in da učinkovito delujejo.

    Med drugim tudi izobraževalni, ki je povsem odvisen in usklajen z gospodarskim, ki jamči zaposlitev mlademu človeku.

    Zakaj se ne pošlje ustrezne kadre na praktično seznanitev z ustroji in delovanjem teh sistemov, da bi jih lahko z lahkoto uvedli pri nas.?!

  5. Še Srbi so zelo pragmatični, saj so najeli slavnega evropskega finančnika Kana, da jim pomaga pri konsolidaciji državnih financ.

  6. Zanimivo je, da drobnica ne zahteva dragih vlaganj in veterinarskih storitev kot govedoreja.

    Zakaj se z njeno množično proizvodnjo ne zadovolji potrošnike, izvoz in zdravo življenje.

    zakaj se na ta način na enostaven način zagotovijo delovna mesta.

    Podobno velja za izdelke, ki bi jih bilo možno prodajati v velikih trgovskih družbah.

    Potrebno je le organizirati, da sistem v proizvodnem in trgovskem smislu zaživi, pri čemer bi svoje dodali tudi proizvajalci s svojo ustvarjalnostjo.

    Akcija!

  7. Ni res, da je dovolj, če se sprejme le nek predpis, ki olajša proizvodne pogoje.

    Potrebno je izvesti veliko konkretnih ukrepov za animacijo in organiziranostjo proizvajalcev, trgovcev, potrošnikov….

  8. Delo in dohodek povsod čakata.

    Potrebna je le domiselnost in ustvarjalnost.

    Delo je najboljši vzgojitelj in varuh posameznika in skupnosti.

  9. Nekateri politiki še kar naprej govorijo o sanjskih ciljih kot leta 1991, namesto, da bi govorili in si zastavili stvarne cilje.

    Stvarni cilji so gibalo razvoja, ne sanjski.

    Stvarni cilji so uresničljivi, ne sanjski.

    Stvarnost, dosegljivost, uresničljivost ciljev lahko vedno preizkusimo iz življenjskih izkušenj doma, zlasti pa v tujini.

    In se ne bomo tolkli po glavi, da se nismo odločili prav.

Comments are closed.