R. Čakš, blog: Politika za klateže in filozofe

S pikrim pozdravom »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.« je v slovo pomahal še en predčasno odhajajoči gospodarski minister, katerega dediščina se bo verjetno po tem stavku pomnila bolj kot po njegovih delih. Obenj so se obregnili mnogi, a za (ne)posrečeno stavčno formo se skriva bistvo zablod prakticiranja demokracije po slovensko.

Odkar jo formalno imamo, so njeni temeljni postulati pod neprestanim kvazi moralističnim udarom medijev in drugih dežurnih pridigarjev o tem, kakšna že bi demokracija morala biti. V dobrih dvajsetih letih smo uspeli v sončni prah zmleti ugled parlamenta, poslancev, političnih strank, pomena volitev, skratka demokratičnega procesa per se. Ob iskanju iveri v očesu naših političnih predstavnikov je bruno v naših očesih omogočalo prikritim lobijem in interesom nenadzorovano plenjenje imovine ustvarjenega narodovega bogastva.

Preden v možganskih celicah pregorijo opozorilne luči pred domnevnim opravičevanjem tistih, katerim smo tako prikladno naložili krivdo za vse slabo v tej državi, ni odveč še enkrat poudariti, da so politiki ogledalo ljudstva, politična kultura pa refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Dejansko so krivi zgolj tega, da delujejo na način, kot njihovi volivci od njih pričakujejo. V nasprotnem primeru bi se s scene kaj hitro poslovili, kar je navsezadnje nekatere že doletelo.

S tem, ko prime time najbolj gledanih informativnih oddaj in mastne naslovnice časopisov zapravljamo za čistunsko nažiganje o sporni podjetniški žilici resornih ministrov in tem kdo Janši plačuje položnice za komunalo, smo od dejanskega problema oddaljeni kot Martin Strel od olimpijske zmage na 100m kravel. In če je trojka KPK dejansko odstopila zaradi »protesta, ker se v politiki nič ne spremeni«, potem hvalabogu, saj so svoj čas in davkoplačevalski denar zapravljali za napačne namene.

Posledici dolgoletnega pogroma nad instituti demokracije in njihovimi akterji sta predvsem dve. Najprej, danes je sposobne, delovne in uspešne ljudi v politiko praktično nemogoče dobiti. Veliko raje ostajajo v uglednih službah na visokih plačah, kot da bodo svoj strokovni ugled postavili na pranger hujskaškega pljuvanja za pol nižji denar in negotovo karierno prihodnost. Paradoksalna posledica tega je, da so tako želeni »novi obrazi« v glavnem tretjerazredni oportunisti, ki se jim kako drugače ni uspelo prebiti iz anonimnosti in povzpeti na družbeni lestvici. Ob njih se Pukšič, Veber, Jerovšek in Potrata zdijo kot zlati zborček dinozavrov iz najbolj cvetočega obdobja podalpskega parlamentarizma. Stepišnik se v poslovilnem govoru ni motil; politika je vse bolj rezervirana za filozofe in klateže.

Več: blog Kam greš?!