R. Čakš, blog: Ozadje političnega spopada na desnici

27
197

»Nekaj je treba priznati. Ko na desnici frči perje, frči big time,« je s kančkom zlobne privoščljivosti politični crash med SDS in NSi na twitterju komentiral eden izmed levo nazorskih kolumnistov in težko bi oporekali vsebinski točnosti njegove slikovite primere.

Navsezadnje so nad nič kaj prijazno dinamiko med dosedanjima trdnima zaveznikoma dodobra zmedeni tudi pomladni volivci. Kaj se vendar dogaja? Kako je mogoče, da Janša odločitve Nove Slovenije označuje za sramotne, da Reporter ter drugi desni mediji dosedanje politične zaveznike neprizanesljivo diskreditirajo z metodami, kakršne sicer uporabljajo za večne komunistične sovrage na levici?!

Bi se NSi kot stranka intelektualne konservativne-katoliške baze res prodala kučanovcem, kot jim sedaj podtikajo v SDS?! Bi zakon, ki bi dejansko zapiral udbovske arhive res podprli dediči tistih, ki jih je prejšnji režim najbolj preganjal, agresivno rušili pa oni, ki so se tiste čase sončili v udobnih partijskih službah, ob prevratu pa skesanih obrazov pravočasno zamenjali stran?!

To so dileme, ki ta trenutek medejo dobro tretjino slovenskega volilnega telesa.

Za razumevanje dejanskega dogajanja med strankami desnega političnega pola je v zgodbah, kot je zadnja o arhivih, potrebno poiskati motive vpletenih strani, nato pa jih postaviti v širši kontekst.

Da zaradi pretirane zazrtosti v drevo ne bi spregledali gozda, se onkraj motivov v podrobnosti arhivske problematike ne bomo spuščali. Bistvo je v 140 znakih najbolje zadel dr. Žiga Turk s tvitom: »Kot ima prav @NovaSlovenija, je zdaj več arhivskega gradiva teoretično odprtega. Kot ima prav @strankaSDS, pa je odprtost veliko bolj ovirana.« Ovira je v tehničnem smislu pri pregledu občutljivih osebnih podatkov žrtev (in ne udbašev, kot insinuirajo nekateri), ki jih je potrebno zavarovati pred curljanjem v javnost. Dokumentacije je pač ogromno.

Prav v zaščiti intime žrtev bi lahko bil glavni motiv NSi kot stranke preganjanih, ob zavedanju, da bodo ti dokumenti raziskovalcem še vedno dostopni, vendar z zamikom največ 60 dni. Slednje seveda ni všeč raziskovalcem, ki bi občutljive dokumente želeli zdaj, takoj in na najenostavnejši način, kar pojasni motiv nasprotovanja zakonu Omerze in drugih, ki kopljejo po arhivih. Politična prikladnost tematike za načrtno gojenje ideološko-kulturnega boja, iz katerega svojo politično moč črpa SDS, pa razjasni motivacijska obzorja najmočnejšega playerja v spopadu med zavezniki.

Postavitev zgodbe v kontekst razkriva mnogo širše razsežnosti prerazporejanja politične moči v tem usodnem družbeno-političnem trenutku za slovensko desnico. Človek bi še verjel v minljivo slučajnost pričujoče politične dinamike, če ne bi bila tako očitno predvidljiva in napovedana že pred meseci.

Obširneje sem o tem pisal v tekstu Nova Slovenija, moja dežela, na kratko pa gre za spopad za izvorno volilno telo konservativne demo-krščanske opcije, ki jo je ta zaradi naivne-nespretnosti v preteklosti izgubila na račun politično izkušenejših »zaveznikov«. Slednji si iz pragmatičnih razlogov tradicionalni konservativni stranki želijo točno tam kjer sta danes; tik nad robom parlamentarnega praga. Preko svoje stranke namreč posedujejo večino njune volilne baze, ki pa ne presega 35% celotnega volilnega telesa. Že jasna matematika pove, da je tu prostora le za enega dominantnega akterja.

Mladi izobraženci v NSi so životarjenja na obrobju naveličali in se s podporo predsednice podali v politični spopad za izgubljene volivce. Spretno so izkoristili načrtni obrat SDS v ideološko-kulturno tematiko preteklosti in se z usmeritvijo v reševanje problemov sedanjosti javnomnenjsko okrepili do te mere, da je pokroviteljskega velikega brata pošteno zaskrbelo. Sledili so disciplinski ukrepi in diskreditacije preko medijskih izpostav, ki bodo trajali, dokler samovolja predrznega oprode ne bo dokončno zlomljena.

Primer zakona o arhivih je ena redkih napak, ki so si jo strategi nove politike NSi do sedaj privoščili. S partnerjem so namreč vse do zadnjega sodelovali pri dopolnjevanju vladnega zakona in mu prav preveč krščansko zaupali, da bo na tej ladji ostal do konca. A izkušeni politični mački so tik pred pristanom izskočili ter zaveznike pustili na suhem, nato pa jim nož v hrbet zarili z referendumsko zahtevo.

Nova Slovenija je tako postavljena v lose-lose situacijo, kjer je bila iz varnega zavetja ukvarjanja s problemi sedanjosti uspešno zvabljena na čistino ideološke preteklosti, kjer tradicionalno izgublja, ne glede na to s katere strani piha veter. Situacija absurda je svoj vrhunec dosegla v Odmevih, kjer je predsednica krščanske stranke branila vladni zakon o udbovskih arhivih proti človeku s pedigrejem strokovnjaka, raziskovalca in odličnega poznavalca arhivske problematike. Če bodo referendumski podpisi dejansko zbrani, bodo arhivi vroča (in za NSi boleča) tema pred evropskimi volitvami, kar že hude glavobole povzroča Lojzetu Peterletu, ki je preventivno v svoji stari egoistični navadi dvignil glas proti lastni stranki.

Ob spretnem manevru za v učbenike politične taktike ne čudi težko prikrito zadovoljstvo vodilnih arhitektov zgodbe, ki se po družabnih omrežjih naivnim demo-kristjanom pokroviteljsko posmehujejo, preko svojih medijev pa jih na očeh volilne baze mrcvarijo do onemoglosti.

Dr. Vinku Gorenaku je denimo v trenutku samozadovoljnosti ušel iskren stavek, katerega posmehljivi podton so katoliki sicer vajeni slišati iz ust kakšnih starih partijcev: »No no lagati je greh dragi mladci, nismo bili proti… brž k spovedi in priznati greh, pa po hostijo,« jih je na twitterju pokroviteljsko podučil o pristnih krščanskih vrednotah.

In kaj ob vsem tem pravi levica? Hvaležna za politični mir se neprizanesljivo muza.

Vir: blog Roka Čakša, urednika blogerskega časopisa Drugi svet.

twitter_sds_nsi

 


27 KOMENTARJI

  1. Zmeden sem. Ne vem kaj naj napišem.

    Cilj tvornega sodelovanja levice in desnice v Sloveniji je vsekakor plemenit in hvale vreden.

    Vendar kakšne spravne korake ponuja levica, če jih istočasno stori desnica?

  2. Nekaj malih korakov je že bilo: spravna sveta maša na Sveti gori, opravičilo Stanovnika.

    Pogrešajo pa se bolj vidni spravni koraki sedanje politične garniture.

    • Hm, jaz se pa spomnim še Kučana 1990 v Rogu. Pa kasneje Pahora in Tuerka.
      Ne spomnim se pa kakega škofa, ki bi bil na kakem NOB pomniku in kaj sorodnega dahnil? Na Sveti gori je bil, kot vemo, en “nižji uradnik”, ki je deloval na lastno pest.

  3. NSi je v zadnjem letu začela povdarjati, da hoče postati največja opozicijska stranka, da hoče stopiti iz sence SDS-a. S tem je dejansko potrdila, da trpi majvrednostni kompleks. Tako kot od ljudmi, ki trpijo koplekse ni moč kaj prida pričakovati , tako je tudi s strankami. Tu gre za izrazito pomanjkanje politične vizije, če bi stanka imela dober program in vizijo, ne bi imela kompleksov. Namesto, da bi NSi gradila svojo politično identiteto išče svojo prepoznavnost, všečnost. Človek ima občutek, da stalno mešetarijo.

    • Kaj pa išče SDS? Zakaj je njej potrebno toliko ciničnega zgražanja? Čemu mora biti Reporter trobilo vredno partijskega časopisa Borba?
      Se strinjam predvsem z enim poudarkom, da je Janša sit majhnih strank, ker ga silijo v sodelovanje in dogovarjanje in mu “kao” otežujejo posel… Razlike med SDS in N.Si niso od včeraj, razlike so bile že prej, samo se z njimi nihče ni ukvarjal, in v eni vladi, kjer imaš zraven še Desus, postanejo te razlike brezpredmetne… Ko pa si v opoziciji in je na enkrat gneča tudi v opoziciji, tri “desne” stranke na kupu, potem je predvsem pomembno, da tista vodilna ohrani pozornost, ker v opoziciji je čisto vseeno, ali maš 15 ali 5 poslancev, v bistvu razen članstva v odborih, niti nimaš kakšne posebne veljave. Zato mislim, da je predvsem SDS tista, ki išče pozornost na še bolj radikalen način, kot je to počela doslej.

  4. V Rogu je bil na spravni slovesnosti najvišji cerkveni dostojanstvenik dr. Šuštar, nadškof s svojo ekipo.

    Stanovnik je spravni korak storil, ko se je politično upokojil.

    Pater Knavs pa je mladenič. Tudi z levice bi se moral pojaviti mladenič, ki bi storil podobne spravne koarke kot Knavs.

  5. Logično je, da spravni koraki vključujejo civilizacijske standarde, ki se zahtevajo v odnosu do mrtvih in dospoštovanja osebnega dostojanstva in človekovih pravic v sedanjem času.

  6. Zanimiv pogled na spor s parimi argumenti.
    Gledal sem intervju z Milko in Igorjem. In Milka mi ni bila prepričljiva. Takrat bi morala odpreti vse karte in povedati vse: kdo ji je svetoval, kako so bili z SDS do konca usklajeni, kako je SDS nasprotovala odprtju vsega v arhivih ter kako sta ji Gorenak in Janša zarila nož v hrbet. Videlo se ji je, da je močno ogorčena. Toda zakaj se je lotevala tako cenenih manevrov kot je žled in smrt električarja, ki bi vsakemu otroku povedali, da laže.

    Podpiram NSI, da odpira bolj gospodarske teme in da močno hodi svojo pot. Konec koncev so SKD, SLS in SDS sokrive, da imamo še vedno socializem v Sloveniji.

    • Saj ravno to mi je zanimivo, da se gre NSi bosti z SDS ravno tam, kjer izgublja, slavijo pa levaki.

      Če bi se posvečala gospodarskim temam in ga ne bi srala s tem, kar počne sedaj, bi lahko hitro postala vodilna na desnici.

      Tako pa, nam ne preostane drugega kot SDS.

  7. “Lovite Paža, Paž je živ!”

    Resnice se pač ne da skriti, tudi z betonskimi pregradami in požigi dokumentov ne, vedno kdo preživi! To nam je povedal že Dominik Smole z Antigono.

  8. Najbolj prav dam g.Žigi Turku …….., da je ta odprtost bolj ovirana….
    Že to , da levica tako vztrajno in vedno znova odpira to temo kaže , da ima SDS prav.
    Ja , pa naj bodo dostopni ! Kakšne ” osebne ” skrivnosti pa naj bi vplivale , da neki zgodovinar ne bi imel dostopa do arhiva ?
    1.Bolezen ? Dajte no !
    2.Da je bil nekdo petkrat poročen ? Ja , saj kaj takega je danes skoraj pohvalno …..moderno …če mi kaj ” ne paše ” , pa grem !
    3. S kom si se družil ? Ja, človek mora svoje korake prej premisliti , preden jih naredi .
    4. Pristaš koga si bil ?……Bla…bla….bla..
    Samo sprenevedanje ljudi , ki jih veliko poslušamo v parlamentu in nam je jasno , kam pes taco moli .

  9. Za moj okus preveč ciničen prispevek. Monolog, v katerem vse logično “štima” od A do Ž, če ravno polovica premis velja, druga polovica pa ne.
    Mislim, da ne gre toliko za naivnost N.Si in izkušenost SDS. N.Si ima po mojem mnenju en bistven problem, rada bi namreč pristopila končno k reševanju čisto konkretnih problemov, ker je bila v dveh vladah z SDS precej razočarana in obe vladi nimata kaj prida pokazati, tega se N.Si bistveno bolj zaveda kot SDS. Sodelovanje N.Si v vladah SDS ni bilo tako samoumevno, kot to prikazujejo mediji, sploh tista prva vlada 2004-2008 je bila katastrofa za N.Si. Problem pa nastane, ker je treba v plitični igri, preden pristopiš k reševanju konkretnih problemov, očistiti prostor in si zagotovi visokost na političnimi temami. nekako v tem stilu, prodajalcev megle je več, treba je gledat, da jo tudi kdo kupi. In v tem kontekstu je bila N.Si do zdaj precej neprepričljiva in v senci SDS. Samoumevno je bilo, da N.Si glasuje tako kot SDS. A N.Si ima tudi drugačne izkušnje z SDS, da je bilo nekaj zmenjeno tako (v odborih in drugod), potem pa je na koncu v finišu naredila SDS vedno po svoje. Zadnji takšen primer je tudi tista znamenita resolucija EPP o procesiranju Janši, ki jo je dejansko spisala SDS (ki to seveda zanika!!!), osnutek je šel tudi “kao” v pregled N.Si, ki je s Peterletom na čelu dala kar nekaj pripomb, potem pride objava resolucije in resolucija je čistopis resolucija SDS… Zgodovina takšnih prigod je dolga. Zato sem odločno na strani N.Si, da se mora to nehat. V tem trenutku to mogoče ni ravno lepo obdobje za N.Si in njene člane, ker smo s strani SDS na veliko popluvani, ampak že čez nekaj mesecev bo izgledala situacija čisto drugačna… Politični prostor se v tem trenutku zelo spreminja… Tisti, ki je naiven, sta bolj Janša in SDS, saj stavita na stare konje, mogoče že z nekoliko več izkušnjami v tajkunskih igrah pridobivanja političnih koristi z hlinjenjem napačnih dejstev in izigravanjem, ampak obdobje tajkunizacije Slovenije se zaključuje…

    • Zelo dobro povedano…..toliko svnjarije kot je bilo polite na NSI na portalu Reporterja…..grozljivka.SDS ima večji problem kot NSI-ne prilezejo čez 29,brez SLS in NSI pa nimajo nobenega partnerja

    • A zdaj je pa kar resolucija EPP, od SDS. Je že jasno, da nisi noben NSijevec, ampak navaden komunajzer, ki si želi razdor na desni.

  10. Zadeva je zelo preprosta – mlada vodstvena ekipa NSi pod vodstvom Novakove in Tonina se je dokončno naveličala vsiljenega, zadušljivega patronata SDS in njenega vsemogočnega Führerja, ki je moralno, pravno in politično skrajno sporna oseba.

    Saj je bil že skrajni čas. Nsi ima vse možnosti, da se razvije v normalno konservativno stranko, posebej še, če se bo združila s SLS, s katero imata ogromno skupnega. SDS pa je pač ekstremistična, paranoidna stranka, ki sodi v politično izolacijo. V njej kar mrgoli nekdanjih zagrizenih partijcev in čudnih tipov vseh vrst.

    • Nsi v tej sestavi ni sposobna narediti ničesar pomembnega v slovenski politiki. Novakova se okroža s častihlepnimi mladci, ki ji v zameno, da ji konkurenco v obliki recimo Hojsa ali Kuclerjeve nevtralizirajo, pusti proste roke pri rabotah za osebne koristi, tako politične kakor druge. Peteleta zanima samo Peterle in mandat v EP.
      Šlepanje na RKC in nekritične vernike, ki so res večinska volilna baza Nsi, lahko v nekaj tednih preneha, če se pojavi na tem polu nova stranka, recimo, da jo ustanovi Jože Možina (verjetno mu to ravno ne diši).
      Vprašanje je , kdo bolj potebuje koga, Nsi SDS ali obratno. Jaz menim, da je rešitev nekje v tretjem (seveda ne SLS, ta je vaška LDS).

  11. Ozadje političnega spopada na desnici

    Ah, zadeva je jasna: JJ čisti na desnico od znotraj, da se je ne bo pojavil nek Pučnik ali pa Kramberger.

  12. SDS s krščanstvom nima nič. Nsi, ki naj bi bila krščanska stranka pa je nesposobna in vodilne skrbi le politični obstanek zaradi lastnih koristi, to je dobro plačanih služb.
    SLS je vaški LDS. Zanimivo je nekdo napisal na forumu, da so SDS desni SD.
    Hudo je lahko za državo, ko nekateri mislijo, da so najboljši in nezamenljivi.
    Na desni ni Kučana, ki bi ukazal umik neuspešnih ali diskriminiranih voditeljev in ustanovitev nove ali novih strank z novimi ljudmi. Sliši se nedemokratično a tako stvar deluje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite