V modo prihajajo državniki novega kova. Ne takšni, kot bi si jih želele njihove politične stranke s stričevskimi ozadji vred, ampak oni, po kakršnih hrepeni od prepirov, hujskaštva in delitev prenasičena tiha večina. Ta mišic ne razkazuje s trošenjem sovraštva in nestrpnosti na ulicah in spletu, ampak državnika novega kova na praznik demokracije raje izvoli za predsednika Republike.
Decembrska demonstracija dvotretjinske politične volje po prekinitvi nenehnega histeričnega ideološkega boja in politični normalizaciji v skupno dobro vseh državljanov daje upanje, da bo Slovenija enkrat vendarle postala normalna, sodobna evropska država. A še prej se obeta dokončen spopad s hegemoni skrajne politične levice in desnice, ki svojo legitimnost za vodenje države utemeljujejo na kulturnem boju. Za zdaj uspešno; na zadnjih parlamentarnih volitvah so dosegli prvo in drugo mesto. Ponovitev uspeha bi bila za Slovenijo katastrofalna.
O ujetosti v domače ideološke zdrahe, zaradi katerih nas v konkurenčnem mednarodnem okolju po levi in desni prehitevajo nekdaj najbolj shirane ex socialistične države, sem pisal že mnogokrat. Borut Pahor je dokazal, da smešenju, pljuvanju, zaničevanju in metanju polen pod noge iz lastnih vrst navkljub Slovenija premore zdrav potencial levice (zahodno)evropskega kova. A normalizacija levice je soodvisna od ureditve razmer na desni, saj moč obeh radikalizmov temelji na medsebojnem antagonizmu. Povedano drugače; obstoj enega omogoča preživetje drugega in obratno.
Za normalizacijo družbeno-političnih razmer v Sloveniji bo nekaj podobnega, kot je na levici uspelo Borutu Pahorju, potrebno izvesti tudi na desnem političnem polu. Opazno je namreč, da je dominantna stranka zamudila priložnost pomika v smer zdravih, modernih političnih konceptov, ampak v pokongresnem obdobju celo radikalizira svoja stališča v sprejemanju in krepitvi večnega patološkega spopada s silami komunistične kontinuitete, zbrane pod rdečo zvezdo.
To sicer ne pomeni, da je slednja le neobstoječi mit, fama v glavah ultra-desničarjev, kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah. Frontalni spopad jo zgolj legitimira, promovira, dela popularnejšo in močnejšo kod kdajkoli prej.
Če hočemo Sloveniji dobro, bo tej noriji slej kot prej potrebno narediti konec.
Nekatere spremembe v politični strategiji kažejo, da se te nesmiselne in za domovino škodljive igre več ne gre Nova Slovenija, stranka, ki so jo (upravičeno) označevali kot podložni satelit njenega Velikega brata. Katoliški intelektualno-politični potencial se je nekje na poti od osamosvojitvenih let do danes utopil v opciji, ki izvorno ne izhaja iz tradicionalnih evropskih vrednot krščanskega etosa, nekoč poosebljenega v zgodovinski Slovenski ljudski stranki.
Ta močni del volilnega telesa je ob razprtijah med katoliškimi brati izkoristila izvorno social-demokratska stranka, ki se je izrinjena iz deformiranega levega ideološkega bazena zajedla v tradicionalno konservativno desno volilno telo in ga iz svojega objema ni izpustila do danes. Zdaj ga spretno goji s prefinjenimi nastopi v krščanskih medijih, obiskih maš, katoliških srečanjih in intelektualnih debatah ter uporabo izrazoslovja, v katerem ne primanjkuje sklicevanja na Boga in Domovino. Poskuse izvorne krščanske opcije, da se izvije iz partnerskega prijema in svobodno zaživi po svoje, pa kot pokroviteljski večji in pametnejši brat strogo disciplinira s primitivnimi diskreditacijskimi metodami v medijskih izpostavah in spletnih komentarjih.
Na čelu prebujenja sodobne krščanske demokracije se pojavlja mlad in perspektiven politik z ambicijo postati državnik novega kova po zgledu pionirja na levi, aktualnega predsednika Republike. Tem je skupno izhodišče, da politični nasprotnik ni sovrag, katerega je potrebno po vsej sili uničiti, ampak legitimni politični tekmec, katerega soobstoj je nujen za demokracijo kot tako, saj ta ne obstaja brez legitimne možnosti izbire. In kar je še pomembnejše, kljub različnim pogledom in nazorom jih združuje zavest po delu v skupno dobro domovine, Evrope, razvitega sveta, kateremu Slovenija pripada.
Več: blog Drugega sveta
