R. Čakš, blog: Nova Slovenija, moja dežela

13
362

V modo prihajajo državniki novega kova. Ne takšni, kot bi si jih želele njihove politične stranke s stričevskimi ozadji vred, ampak oni, po kakršnih hrepeni od prepirov, hujskaštva in delitev prenasičena tiha večina. Ta mišic ne razkazuje s trošenjem sovraštva in nestrpnosti na ulicah in spletu, ampak državnika novega kova na praznik demokracije raje izvoli za predsednika Republike.

Decembrska demonstracija dvotretjinske politične volje po prekinitvi nenehnega histeričnega ideološkega boja in politični normalizaciji v skupno dobro vseh državljanov daje upanje, da bo Slovenija enkrat vendarle postala normalna, sodobna evropska država. A še prej se obeta dokončen spopad s hegemoni skrajne politične levice in desnice, ki svojo legitimnost za vodenje države utemeljujejo na kulturnem boju. Za zdaj uspešno; na zadnjih parlamentarnih volitvah so dosegli prvo in drugo mesto. Ponovitev uspeha bi bila za Slovenijo katastrofalna.

O ujetosti v domače ideološke zdrahe, zaradi katerih nas v konkurenčnem mednarodnem okolju po levi in desni prehitevajo nekdaj najbolj shirane ex socialistične države, sem pisal že mnogokrat. Borut Pahor je dokazal, da smešenju, pljuvanju, zaničevanju in metanju polen pod noge iz lastnih vrst navkljub Slovenija premore zdrav potencial levice (zahodno)evropskega kova. A normalizacija levice je soodvisna od ureditve razmer na desni, saj moč obeh radikalizmov temelji na medsebojnem antagonizmu. Povedano drugače; obstoj enega omogoča preživetje drugega in obratno.

Za normalizacijo družbeno-političnih razmer v Sloveniji bo nekaj podobnega, kot je na levici uspelo Borutu Pahorju, potrebno izvesti tudi na desnem političnem polu. Opazno je namreč, da je dominantna stranka zamudila priložnost pomika v smer zdravih, modernih političnih konceptov, ampak v pokongresnem obdobju celo radikalizira svoja stališča v sprejemanju in krepitvi večnega patološkega spopada s silami komunistične kontinuitete, zbrane pod rdečo zvezdo.

To sicer ne pomeni, da je slednja le neobstoječi mit, fama v glavah ultra-desničarjev, kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah. Frontalni spopad jo zgolj legitimira, promovira, dela popularnejšo in močnejšo kod kdajkoli prej.

Če hočemo Sloveniji dobro, bo tej noriji slej kot prej potrebno narediti konec.

Nekatere spremembe v politični strategiji kažejo, da se te nesmiselne in za domovino škodljive igre več ne gre Nova Slovenija, stranka, ki so jo (upravičeno) označevali kot podložni satelit njenega Velikega brata. Katoliški intelektualno-politični potencial se je nekje na poti od osamosvojitvenih let do danes utopil v opciji, ki izvorno ne izhaja iz tradicionalnih evropskih vrednot krščanskega etosa, nekoč poosebljenega v zgodovinski Slovenski ljudski stranki.

Ta močni del volilnega telesa je ob razprtijah med katoliškimi brati izkoristila izvorno social-demokratska stranka, ki se je izrinjena iz deformiranega levega ideološkega bazena zajedla v tradicionalno konservativno desno volilno telo in ga iz svojega objema ni izpustila do danes. Zdaj ga spretno goji s prefinjenimi nastopi v krščanskih medijih, obiskih maš, katoliških srečanjih in intelektualnih debatah ter uporabo izrazoslovja, v katerem ne primanjkuje sklicevanja na Boga in Domovino. Poskuse izvorne krščanske opcije, da se izvije iz partnerskega prijema in svobodno zaživi po svoje, pa kot pokroviteljski večji in pametnejši brat strogo disciplinira s primitivnimi diskreditacijskimi metodami v medijskih izpostavah in spletnih komentarjih.

Na čelu prebujenja sodobne krščanske demokracije se pojavlja mlad in perspektiven politik z ambicijo postati državnik novega kova po zgledu pionirja na levi, aktualnega predsednika Republike. Tem je skupno izhodišče, da politični nasprotnik ni sovrag, katerega je potrebno po vsej sili uničiti, ampak legitimni politični tekmec, katerega soobstoj je nujen za demokracijo kot tako, saj ta ne obstaja brez legitimne možnosti izbire. In kar je še pomembnejše, kljub različnim pogledom in nazorom jih združuje zavest po delu v skupno dobro domovine, Evrope, razvitega sveta, kateremu Slovenija pripada.

Več: blog Drugega sveta

13 KOMENTARJI

  1. g. Čakš, popolnoma vas razumem, da želite peti hvalnico točno določeni osebi, ki nenehno omenja ”Boga in domovino”, deluje umirjweno, obenem pa- kar je najbolj perveerzno- obiskuje različne kupleraje in se tam druži s tistimi, ki so od dotičnih mest glavne zvezde.
    veste, nekemu normalnemu človeku, ki veruje v Boga in ljubi domovino, to dvoje enostavno NE GRE SKUPAJ.

    saj vem, da nikogar ne zanima, kaj zamerim slvoenski desnici, ki je V VELIKI MERI SAMA KRIVA, da smo pristali na dnu?
    Krivo je prav takšno obnašanje, ki ga vi hvalite!
    Njihovo lezenje v rit, ki je zamenjalo pokončnost, poštenost, iskrenost in odkritost.
    meni se ljudje, ki omenjajo dopoldan ”boga in domovino”, popoldan pa se družijo z z zgoraj omenjenimi – milo rečeno- gnusijo.

    Niti pod razno si NE PREDSTAVLJAM, da bi oseba s takšnimi karakternimi lastnostmi lahko kdaj stala na čelu desnice!

    menim tudi, da bi se morali takšni slinavci kot je dotični, in vsi ostali, ki se čutijo ”desničarji”, zbrati skupaj, se pričeti pogovarjati, pa ne o tem, kdo je lepši in bolj pameten, ne!
    Pogovarjati bi se morali o tem, kaj bi lahko SKUPAJ naredili za – če hočete- ”boga in za domovino”.

    • Problem je v glavnem v tem, da vsi mislijo, da bi se morali spremeniti drugi in se priključiti njihovim pogledom, kaj je dobro za “boga in domovino”. Nono, poskušajte si predstavljati, da vi za skupno dobro spremenite svoja stališča in se priključite tem, o katerih pišete. Oni imajo namreč o vas podobno mnenje kot vi o njih.

    • Nono, o kom pišete? Živim na periferiji in nisem seznanjen s trivialnimi dogajanji v metropoli.

  2. Nono, preberite si še nadaljevanje komentarja na Drugi svet blog strani. Tam se najde odgovor tudi za takšne, kot ste vi.

  3. Ko te začnejo hvaliti rdeči, katerih temelji so v laži in korupciji veš, da te prepoznavajo v teh istih vrednotah, a ne Čakš. Predvidevam, da si v opevani osebi spoznal sebe in dogodek ko si nekoč zatajil svoje.

  4. Vendar ima gospod Čakš marsikaj prav. Če bi bilores tisto pravo, kar omenja predhodni komentator, bi Slovenija cvetela, pa je ravno nasprotno. In stagnacija Slovenije se je zgodila ravno v zadnjih letih, ko so se pojavili ideološki in drugi spori, ki so zameglili in ohromili ustvarjalno vitalnost naroda.

    Naravnost otročje in neumno je, da se stalno gremo nestrpne drame: partizani- domobranci in komunisti in nekomunisti, ko pa je možno na civiliziran in moder način vse probleme reševati strpno. To še zlasti velja za kristjane.

    To je podobno kot v prepirljivih družinah, kjer ni miru in ni napredka, ampak pekel.

    Če eden ni strpen, pa naj bo drugi. naj pokaže, da se da odnose razreševati na kulturen in ustvarjalen način ne pa primitiven, razdiralen način.

    Ker obstoji svoboda mišljenja je nesmiselno pričakovati, da bodo vsi razmišljalli podobno kot mi.

    Bilo bi tudi preveč monotono. Sicer pa tudi mi nimamo vedno vse prav. Zato moramo poslušati in upoštevati tudi druge. To je značilnost skupnega življenja, sicer moramo iti v samostan. Pa še tam nismo sami.

    Objektivne življenjske okoliščine vplivajo na to, da imajo ljudje različne poglede na življenje.

    Ko iščemo skupne rešitve, pa jih lahko dokaj hitro najdemo, če je potrebna stopnja zaupanja. To zaupanje pa si moramo vztrajno graditi. Tudi z druženjem in medsebojnim spoznavanjem, ne pa izolacijo.

    Iz sovražnikov napravimo prijatelje v tem smislu, da priznavamo drug drugemu osebno dostojanstvo in spoštovanje, kar je podlaga za ustvarjalno sodelovanje, ne pa za primitivne prepire in…

  5. Kako se naj duhovno prenovijo tisti, ki po naše razmišljajo in ravnajo napačno, če se z njim ne družimo in ne pogovarjamo?!

    Kako naj s takšnim ustvarjalno sodelujemo kot nam to veleva ustava in zdrava pamet o normalnem funkcioniranju slovenske skupnosti?!

  6. Neprepričljiv članek. G. Čakš, ljudje niso utrujeni od prepirov, ampak od interpretacij prepirov, ki jih slovenski javnosti vsiljujejo dominantni mediji. V tem je pomembna, odločilna razlika.

    Mediji so ob botrovanju stricev iz ozadja ustvarili vse afere, v katere so kot v kakšnem filmskem scenariju vpletle Janeza Janšo. Zakaj njega? Saj vem, da bom s tem odgovorom patetičen, toda vseeno: Zato, ker jim je v boju za monopole (najpopularnejši izraz za gospodarski kriminal) edeni dejansko nevaren.

    Moje voprašanje vam: Kaj je Janši dokazano? Mi lahko predočite kak dokaz?

    Janši spremljam od začetka: Krasi ga doslednost. Njegovi cilji so kristalno jasni (čisti): izhod iz komunizma (v katerem smo še) in demokratizacija družbe, uspešno gospodarstvo, revizija pohabljene slovenske zgodovine, prenovljeni učni načrti, evropskost Slovenije, krepitev ljubezni do Slovenije …

    V vsem tem obdobju pri njem nisem začutil nobenega sprevrženega cilja.

    Če pa visoke cilje mešate s političnim delovanjem, ki ima samo po sebi svoje dnevne značilnosti, odkaterih praksa zahteva hitre odločitve, ki so za nasprotnike in včasih tudi za politične sopotnike in istomišljenike pač neprijtni, ter če Janševo dosledno in pronicljivo branjenje pred najbolj gnusnimi napadi ‘norega orkestra’ mešate s pokvarjenimi ocenami njegovih sovražnikov, da je Janša pravzaprav napadalec, potem si lahko privoščite tako površne sestavke.

    Po dobrih dveh desetletjih uradne demokracije bi bil res že skrajni čas, da zrela oseba ne naseda več manipulacijam o ‘gradnji mostov’. Politični boj (za resnico) je neizprosen. Neizprosnost je pojem, ki osmišlja ta boj, saj je pokvarjena komunistična zalega gluha za vse blažje oblike političnega boja.

  7. Zanimivo, vsak ima po svoje prav.

    vendar ćim živiš v skupnosti, se moraš zbliževati in prilagajati. vsak približno do polovice poti.

    Podobno je v vsaki partnerski zvezi, družinski kot tudi državni.

    Partnerji nikakor ne smejo med seboj voditi nekekšen politični ali kulturni boj. Čim imajo takšno skrajno izhodišče, se ve, da bodo večni prepiri, nič zbliževanj, nobenega razumevanja…

    Izhodišče je treba menjati in v glavah menjati boj za duhovno partnersko delovanje v korist skupnega dobrega in naših zanamcev.

    Boj, na katerega se nekateri sklicujejo, pomeni skrajni, nečloveški in preživeli egoizem, ki je skregan s civilizacijslikimi vrednotami in zdravo pametjo.

  8. Način pristopa do partnerja je ključ rešitve za vsak problem.

    Če partnerja najprej napadeš, očrniš, oblatiš, sprovociraš, je logično, da problem ne bo sporazumno rešen, ampak še bolj napihnjen, rešitev pa še bolj oddaljena.

    Zakaj je nekaterim to všeč? Prav gotovo ne želijo, da bi se problem rešil, druge razlage logične ni.

    In da živimo iz prepirov za prepire.

    Ne gre za to, da bi se bilo treba odreči plemenitim ciljem. Ne .

    Gre le za to, da naj bodo pristopi psihološko pozitivni, da zagotavljajo ustvarjalno sodelovanje pri rešitvi skupnega problema in kvalitetne rešitve, ki imajo skupno ali vsaj v veliki meri večinsko podporo.

  9. Janša in Zver sta politični zgubi /še prej je bil Pučnik.NSI in SLS sta se odločili,da temu zgub aštvu ne bosta sledili

    • … SLS je dolga leta harala po DARS-u. Žlahtna desnica po želji komunistične udbomafije.
      NSi in še posebej Pučnik ne spadata sem zraven.

      Podobnika, Zagožen, But, Žerjav, Bogovič, to so prave politične zgube.

      Citat:
      “Nekdanji vodja jugoslovanske Udbe Silvo Gorenc, ki je član SD in Stanovnikove borčevske organizacije ter podpornik Franca Bogoviča, zločinov Udbe ni nikoli obžaloval.

      … je našel »prijatelja« med pomladniki. To je sedanji predsednik SLS Franc Bogovič, s katerim sta bila leta 1994 skupaj izvoljena v občinski svet. Od takrat naj bi sodelovala, to je leta 1998 na županskih volitvah v Krškem pripeljalo do »čudne« koalicije. V drugem krogu volitev za župana se je Bogovič pomeril s takratnim županom SKD Danilom Siterjem, zmago pa mu je zagotovila lokalna SD s Silvom Gorencem na čelu, ki je tudi predsednik Pokrajinskega sveta ZB za vrednote NOB Posavja.

      Bogovič je bil župan do leta 2011, v svojih govorih ob občinskih praznikih pa je pogosto omenil prav nekdanjega župana Krškega Gorenca. Zato ni malo tistih, ki celo menijo, da je prav on njegov mentor. To je razvidno tudi iz stališča Bogoviča, ki sicer obžaluje povojne poboje in krivice, ki žal niso dočakali sodnega epiloga, da pa Slovenija ne sme biti ujetnik tega dela zgodovine.”

      VEČ V TISKANI IZDAJI Reporteja

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite