… Delova anketa o RKC: “Cerkev, vrni denar!
V totalitarnih sistemih je za obvladovanje oblasti potrebno držati roko nad petimi sistemi: policijo, vojsko, gospodarstvom, civilno družbo in mediji. V demokraciji je dovolj, da imaš pod okriljem medije.
V razvitih demokracijah so ti zavezani resnici; v naši tranzicijsko deformirani verziji demokracije pa so zavezani ideologiji, v imenu katere bijejo kulturni boj z masovno manipulacijo, vsiljevanjem lastne interpretacije družbene realnosti. S častnimi izjemami seveda.
To dejstvo je ob prebiranju slovenskim medijev vedno potrebno imeti pred očmi. Pomembna je kritična distanca do objavljenega in ne nasedanje na prvo žogo; članek je potrebno postaviti v širši kontekst in si nato zastaviti ključno vprašanje: komu ali čemi njegova tendenca služi/koristi/škodi. Odgovor je bistven za razumevanje tako celotne zgodbe, kot njenih posameznih poglavij.
Kako poteka tovrstna medijska manipulacija sem pred časom demonstriral na primeru poročanja o protestih v Sloveniji. Učbeniški primer, ki bi ga bilo škoda spregledati, pa sem zasledil te dni.
Časnik Delo, ki ima sicer težave z verodostojnostjo zaradi medijskega samomora izpred leta dni, je v ponedeljek objavil anketo o odnosu Slovencev do Katoliške Cerkve in finančnega škandala Mariborske nadškofije (MN) (oziroma po njihovem celotne slovenske RKC).
Postavitev zgodbe v kontekst priča o medijskem spopadu za interpretacijo odstavitve obeh nadškofov. Medtem ko desni spin doktorji izvajajo “damage controll” s preusmerjanjem pozornosti izven sebe (kar v svojih blogerskih zapisih podrobno analizira dr. Boris Vezjak), medijski ideologi druge strani ne želijo zamuditi priložnosti, da čim bolj potolčejo ideološkega sovraga.
Poglejmo, kako to počnejo.
Anketa v Delu se začne s serijo vprašanj: kakšen ugled ima slovenska RKC v slovenski javnosti? Zakaj je Vatikan ukrepal? Je ukrep Vatikana upravičen? bo odstop nadškofov prispeval k večjemu ugedu RKC?
Uvodna vprašanja so namenjena vzpostavljanju vezi zaupanja med anketarjem in anketirancem ter utrjevanju splošnih stališč in konceptov, denimo posploševanja, da je govora o RKC na Slovenskem in ne recimo o Mariborski nadškofiji in podjetjih v njeni posredni lasti.
Problematika je s spretnim spinom anketirancu in bralcem nezavedno posplošena na celotno slovensko Cerkev, čeprav je poznavalcem jasno, da pet od šestih slovenskih škofij z njo nima ravno veliko. A če bi problem ostal lokaliziran le na MN, ne bi prinašal želene negativne konotacije na celotno RKC (podoben spin se recimo uporablja pri vprašanju domobranstva).
In nato ključni vprašanji:
Nova vsiljena predpostavka je, da gre za dolgove celotne Katoliške Cerkve na Slovenskem. Pomembnost te za ideološke manipulatorje je vidna v vprašanju ali bo RKC sposobna vrniti dolgove.
S ponotranjenjem miselnosti, da gre za dolgove slovenske RKC, spin doktorji nevtralizirajo poskus moralnega očiščenja, ki ga je Cerkev želela doseči z žrtvovanjem svojih vodilnih mož. Poanta je, da priznanje krivde in kesanje nista dovolj, ampak da mora Cerkev vrniti denar, za katerega seveda vedo, da ga nima in da za izgubo, razen delno Mariborske nadškofije, ni pravno-formalno odgovorna. Na podlagi nikoli uresničene “vrnitve denarja” bodo Cerkev kot moralno instanco v šahu držali v prihodnje. Kadarkoli bo kateri od cerkvenih voditeljev javno povzdignil glas, se bo odgovor nosilcev medijske moči glasil: Cerkev, vrni denar! Zvito in učinkovito.
Več: blog Drugi svet
