… in diktature selektivne strpnosti
…
»Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,« je v mandatu prve Janševe vlade odmeval krik na pomoč 571 svobodnih in neodvisnih novinarjev, ki so svoje ime zastavili v bran vrednot svojega ceha in osebne integritete. Praksa izvajanja oblasti danes, v drugem Janševem mandatu, priča o še brutalnejših posegih v medijsko avtonomijo in v strokovnost ter neodvisnost novinarskega dela. Navajamo nekaj najočitnejših primerov, ki so simptom sistematičnega zatiranja medijske svobode ter pričajo o političnem prevzemu nadzora nad javno sfero po vzorcu neofašističnih praks.
Ob nastopu nove oblasti je novinar tednika Mladina v državnem zboru prestregel e-mail ki dokazuje prakso načrtnih kadrovskih čistk Janševe vlade v ministrstvih in drugih vladnih uradih. V njem ministru za obrambo Jožetu Tanku znani Janšev operativec Krkovič našteva strokovne in neodvisne ljudi v obrambnih strukturah ministrstva, ki jih je potrebno zamenjati s politično kompatibilnimi kadri. Predlagana čistka sega vse do načelnika generalštaba Slovenske vojske. Ob objavi spornega kadrovanja je oblast novinarja odstranila z mesta opravljanja njegovega dela ter mu prepovedala vstop v državni zbor, obrambni minister pa je proti njemu sprožil sodne postopke.
Politkomisarski refleks ministra za obrambo se je manifestiral tudi pri ideološkem šikaniranju vojaškega duhovnika, ki je ob obletnici Dražgoške bitke daroval mašo za padle partizane, na slovesnosti po maši pa je bil prisoten v vojaški uniformi Slovenske vojske. Minister je dejanje označil kot nesprejemljiv poklon komunistični revoluciji in rdeči zvezi, proti vojaškemu duhovniku pa sprožil interni disciplinski postopek. Zaradi medijske cenzure nedopustno ministrovo ravnanje v javnosti ni doseglo odmeva, kot bi si ga po svoji totalitarni naravi zaslužilo.
Manifestacija moči avtoritarne Janševe vladavine je doletela ugledne javnomnenjske voditelje, ki so si drznili javno nasprotovati nesprejemljivim metodam desničarske oblasti. V dneh po odmevni javni tribuni v Cankarjevem domu je policija na zaslišanje privedla publicista Vlada Miheljaka, profesorja dr. Darka Štrajna, zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca in pisatelja Vena Tauferja z obtožbo neprimernega kritičnega izražanja do institucij demokracije in pravne države. Tovrstne grožnje z namenom utišanja intelektualcev spominjajo na ravnanje fašistične oblasti na Primorskem med obema vojnama in v času okupacije.
Vladajoča politika se je preko svojih medijskih izpostav lotila tudi družin političnih nasprotnikov. Prorežimski tednik je objavil fotografijo prvaka opozicije dr. Igorja Lukšiča z ženo in štirimi otroki na slovesnosti ob dnevu OF v Stožicah ob fotografiji družine nacističnega zločinca Josepha Goebbelsa, ki je ob porazu nacional-socializma zastrupil svoje otroke. Prizadeta družina Lukšič se je po sodno varstvo obrnila na sodišče, ki je presodilo, da je takšna objava zaradi javne narave Lukšičeve politične funkcije sprejemljiva. Odločitev sodnice po mnenju mnogih priča o uzurpaciji sodstva za namene primitivne diskvalifikacije političnih nasprotnikov.
Politični pritiski so odnesli tudi številne ugledne novinarje, komentatorje in urednike, ki so slovensko družbeno realnost prikazovali neodvisno od interpretacij vladajoče politike. Uradno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in predrage produkcije je bila kljub visoki gledanosti na nacionalni televiziji ukinjena oddaja Studio City, voditelj Marcel Štefančič in urednik Bojan Krajnc pa sta ostala brez pogodbe o delu. S paradržavnega spletnega portala je bil odstranjen kolumnist Blaž Zgaga, zaradi kritičnih besed na račun vladnih ekonomistov pa se je z gospodarskega dnevnika moral posloviti ugledni komentator dr. Jože Mencinger.
Avtoritarna logika Janševe vladavine posega tudi v druge pore državnega aparata, v gospodarstvo in celo v izobraževanje in civilno družbo. Ob nastopu funkcije je novi premier s parlamentarnega govorniškega odra uradnike na višjih položajih v državni upravi, imenovane v obdobju minule vlade, pozval k prostovoljnemu odstopu, sicer bodo zamenjani s strani nove oblasti. Notranji minister Gorenak je nemudoma preklical imenovanje dveh načelnikov upravnih enot, ki nista bila po godu vladi, superminister Turk pa je z izgovorom, da »želi sodelavce po lastnem izboru« z mesta glasnika digitalnih tehnologij odstranil neodvisnega strokovnjaka Zemante Aleša Špetiča in na njegovo mesto imenoval spletnega komunikatorja Jerneja Pavlina. Proti bivšemu ministru je vlada sprožila tožbo zaradi podeljevanja visokošolskih koncesij. Po zamenjavi oblasti je vodenje največje slovenske univerze prevzel dr. Dimitrij Rupel, dekan ekonomske fakultete je postal dr. Bernard Brščič, v direktorski stolček Luke Koper pa se je povzpel Franc Pukšič.
Ob naštetih »dosežkih« v samo osmih mesecih vladavine desne koalicije se novinarji 571 ponovno sprašujemo, kakšno sporočilo državljanom Evropske unije daje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode.
**************************************************************
Imate občutek, da je v zgornjem tekstu nekaj hudo prav in hkrati zelo narobe? Ne motite se. Hudo problematičen je predstavljen koncept izvajanja oblasti. Zelo narobe pa je, da kritičen odnos do dejanj vladajoče politike obstaja le v vzporednem vesolju, kjer Sloveniji še vedno vlada desna koalicija.
Za smiselno ujemanje realnosti vzporednih vesolj je dovolj, da zamenjate imena. Namesto Janše, Tanka, Miheljaka, Štefančiča … na odgovarjajoča mesta vstavite Bratuškovo, Jakiča, Štuheca, Slaka in ostale. Dobili boste Slovenijo danes, v razcvetu svobode in demokracije pod vladavino leve koalicije.
Pripis uredništva: Uvod oziroma celoten članek Roka Čakša si preberite na blogerskem časopisu Drugi svet, na blogu Kam greš
