Odkar se je čez noč pojavila na političnem prizorišču, so s stranko Pozitivna Slovenija in ljudmi, ki so se vanjo natepli, sami križi in težave. Kot smo ugotavljali že prejšnjič, je njihov skupni imenovalec v tem, da ne razumejo ničesar. Ali pa vsaj vsi drugi mislimo, da ne razumejo in se nekako čutimo poklicane, da jim stvari venomer razlagamo in dopovedujemo, kako bi morali ravnati.
Pri tem prednjačijo osrednji mediji, za katere se zdi, da je ukvarjanje s tem, kaj naj bi Pozitivna Slovenija bila in kako se naj bi njeni člani na političnem parketu obnašali, glavna prime time agenda zadnjih dveh let in pol. Najprej so Jankovića tri mesece prepričevali, da naj vstopi v državno politiko in premaga Janšo. Po nezanemarljivem doprinosu k volilni zmagi so se čutili poklicane za pomoč pri sestavljanju koalicije. Tako hitro kot so ga vzljubili, so ga po zakockanem premierskem stolčku, ki je na oblast ponesel osovraženega JJ, odpisali ter na piedestal postavili novo izbranko, anonimno Alenko Bratušek. Po njeni izvolitvi so se dva meseca ukvarjali z G. G. Mišićem, nato z Borisom Štefanecem, sedaj pa nas že teden dni z naslovnic in ekranov posiljujejo s prepričevanjem volilnih upravičencev PS, naj Jankovića ne izvolijo za predsednika njihove stranke.
Od kod takšen občutek poklicanosti za vmešavanje v to, kako naj se odločajo pregovorno avtonomni člani pregovorno samostojne in suverene politične grupacije?!? Od kdaj je v demokratičnem sistemu ocenjevanje (ne)primernosti kandidatov za predsednike političnih strank domena uredniško-novinarskih kolektivov in ne strankinega članstva in volivcev, ki ji (ali pa ne) namenijo svoj glas?!? Ste kdaj denimo gledali TV Dnevnik, v katerem bi dan za dnem prvih dvajset minut programa članstvo Slovenske nacionalne stranke prepričevali, naj za svojega predsednika ne izvoli Zmaga Jelinčiča, češ da gre za politično neprimernega kandidata?!?
Vsa ta kolobocija absurda, ki PS spremlja vse od njene ustanovitve, je posledica prvinskega nesporazuma glede tega, kdo je za politični uspeh te instant stranke sploh zaslužen. Kot sem svoj čas že pisal, je o svoji ključni vlogi za njen triumf iskreno prepričan Zoran Janković. Strici iz magistrata se temu le smejijo, a zadnje čase smo na TV lahko videli, da je ob Zokijevem trmoglavljenju njihov nasmeh vse bolj grenak. Do smeha že lep čas ni mnenjskim voditeljem mainstream medijev, ki si intimno prav tako pripenjajo medalje za prevratniški vzpon leve vlade na oblast. In vsak ima po svoje prav. Nas ob vsem tem ta zmešnjava sploh lahko še čudi? Mnogo babic, kilavo dete, pravijo.
»Kaj pa politična stabilnost v državi, mar ta ne legitimira tovrstnega zunanjega vplivanja na notranje odločitve političnih strank?!« boste argumentirali. Morda, a zgolj v državah, kjer se demokracija začne in konča z zapisom te besede v njihovem imenu.
Več lahko preberete na blogu Kam greš?!
