R. Čakš, blog: Alenka Bratušek in njena marsovska socialna država

5

»Vsi skupaj smo veseli, da nam bo s proračunom uspelo ohraniti raven socialne države,« je Alenka Bratušek pospremila predlog državnega proračuna za prihodnje leto. V isti sapi je napovedala pol milijarde evrov dodatnih davčnih bremen, katerih v državnega prašička verjetno ne bodo vplačali Marsovci. Ti navsezadnje ne uporabljajo naših (avto)cest, ne živijo v dvonadstropnih stanovanjskih hišah in socialističnih blokih, ne obdelujejo slovenskih polj, travnikov in gozdov, ne igrajo tri krat tri ter ne kupujejo špecerije v Tušu in Mercatorju. Morda sicer kdo meni drugače, a na splošno velja, da se Marsovcem raven socialne države res ne bo znižala. S Slovenci je žal nekoliko drugače.

Politika je umetnost možnega, kar ustreza definiciji, da ob liziki, ki jo državljanu vtakneš v usta, temu neopazno izmakneš denarnico z dvesto evri. Nekaj podobnega se te dni trudi narediti predsednica vlade in kot kaže ji bo tudi uspelo. Bomo pač še kakšno leto več živeli v svetu megle in zatiskanja oči. A realnost nas bo slej kot prej udarila direktno v čelo.

Vladno koalicijo gre pohvaliti za spoznanje, da življenje na kredit enostavno ni več mogoče, pa čeprav so to lekcijo morali osvojiti v Bruslju. Zameriti pa jim gre, da na račun ujčkanja lastne volilne baze nadaljujejo z logiko stiskanja tistih, ki v tej državi edini še proizvajajo dodano vrednost.

Ob tem iz čiste politične preračunljivosti in pomanjkanja občutka za državno dobro ohranjajo nedotaknjen javni sektor, pokojninsko blagajno, socialne transferje tistim, ki se jim »ne splača« delati za 600 evrov plače, z novimi davčnimi bremeni pa bodo nesorazmerno bolj obremenili prebivalce na podeželju, kot v mestih. Ve se pač, da slovensko »levico« nadpovprečno volijo družboslovno izobraženi kadri, zaposleni v javnem sektorju, stanujoči v mestih in s »tapravim« družinskim poreklom, ki dediju in babici kapne dodaten sold iz malhe borčevskih pokojninskih bombončkov.

Iz Predloga proračuna 2014 in celotne politike Bratuškove vlade veje duh socialistične miselnosti, katere ujetnica je vsa država. Po tej je kapitalu kot razrednemu sovražniku potrebno zategniti uzde vsakič, ko mu po oceni politkomisarjev za enake možnosti gre bodisi predobro, ali njihovim preslabo. Pod parolo, da “ko ni, je treba vzeti bogatašem”, se z dajatvami dodatno obremenjuje podjetnike, obrtnike in (večje) kmete, skratka tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost in s tem ustrezajo marksistični definiciji buržoazije.

Tako namesto, da bi s strukturnimi ukrepi ljudi spodbujali k inovativnemu delu ter jih motivirali z možnostjo dobrega zaslužka, tovrstno iniciativo zatirajo z davščinami, dajatvami in birokratskimi ovirami napihnjenega državnega aparata. S tem resda dosegajo tako želeno družbeno enakost. Slovenci smo vse bolj enaki v revščini, namesto v blaginji kvalitete življenja.

Več: blog Drugi svet


5 KOMENTARJI

  1. Kako socialisti oziroma komunisti oziroma neokomunisti ali kako se že sedaj imenujejo, je že dolgo znano in tudi njihovi “uspehi”.

    Bolj na mestu je pogovor, zakaj neki jih ljudje neprestano volijo?

Comments are closed.