R. Božič, Radio Ognjišče: SKP Quo Vadis?

3
299

Skupna evropska kmetijska politika je bila po drugi svetovni vojni uvedena z zelo jasnim namenom zagotavljanja doma, torej na evropskih tleh, pridelanih ustreznih količin hrane dobre kakovosti, po čimbolj ugodnih cenah za prebivalstvo, da slednje ne bi nikoli več trpelo pomanjkanja in lakote. Od začetka pa do današnjih dni je ta politika nihala med dvema skrajnostma. Bili smo priče obdobjem, ko se je kmete s plačili spodbujalo, da bi pridelovali več določenih pridelkov in tako z domačo pridelavo zadostili povpraševanju, že v naslednjem koraku pa smo običajno bili priče nasprotnim mehanizmom, ko se je zaradi prevelike pridelave in posledično viškov, slednjo začelo omejevati.

Kot eden najbolj spornih ukrepov na področju omejevanja pridelave v spominu še vedno ostaja v pred prejšnjem obdobju finančno izdatno podprta obvezna praha, ki pa je po kratkem obdobju eksperimentiranja potihoma izginila iz nabora ukrepov Skupne evropske kmetijske politike. Zadnje tedne pa je največ govora o drugem ukrepu, ki je načeloma naši državi prinašal koristi in sicer reguliranju količin v Evropi pridelanega mleka z mehanizmom mlečnih kvot.

Tudi temu mehanizmu so zdaj šteti dnevi. Pridelovalci mleka bodo od aprila naprej, ko bodo kvote ukinjene, soočeni s krutim dejstvom trga. Preživel bo tisti, ki bo lahko pridelano mleko ponudil ceneje. Jasno je, da bodo ravninske države, ki svojo mlečno zgodbo gradijo na predvsem intenzivni njivski pridelavi krme, v neprimerno boljšem položaju od hribovitih držav, kjer prireja mleka temelji na izkoriščanju travnikov. Kljub zahtevam po pravičnosti, se prav na tem področju trg izkaže za konkretno nepravičnega, postavlja pa se tudi vprašanje socialne odgovornosti. In če je zadružništvo v nekaterih alpskih državah uspelo z dobro premišljenimi ukrepi v minulih letih povezati pridelovalce in kupce, ter tako ustvariti močne vezi, ki bodo tudi to spremembo vzdržale in posledično ohranile pridelavo ter s tem tudi obdelano krajino, pa slednjega žal ne moremo trditi za Slovenijo.

Kaj se bo pri nas zgodilo je težko napovedati. Zaradi celoletne vseevropske zamude z reformo in ob zapletih s potrditvijo slovenske ureditve ukrepov t.i. II. stebra, namreč ni slovenske kmetije, ki bi ob prehodu v novo leto 2015 znala izračunati, kaj ji bo ta reforma, ki se s 1. januarjem že začne izvajati, dejansko prinesla.

Če pa vzamemo v zakup še dve dejstvi, ki vedno bolj omejujeta Skupno evropsko kmetijsko politiko in sicer zahtevo t.i. davkoplačevalcev, da se iz obdobja v obdobje sredstva namenjena kmetijstvu manjšajo, in drugo, da kmetijstvo postaja vse bolj »zeleno«, pa je pred kmeti izjemno težko obdobje.

Sredstev iz naslova Skupne kmetijske politike bo iz leta v leto manj, predvsem okoljske zahteve pa bodo mnogim kmetijam še dodatno omejevale in dražile pridelavo, ki je že zdaj hudo pod evropskimi normami konkurenčnosti.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Naše kmetijstvo propada zaradi proletarizacije kmeta. Če imaš 6 krav, težko rečeš da si govedorejec. Če imaš par hektarjev zemlje si najbrž težko kmet. Pa čeprav imaš vse stroje in vse sam obdelaš.
    Naša ideja o družinskih kmetijah je ideja o vrtičkarstvu. Ideja o proletarizaciji kmeta je uničila naše kmetijstvo. Do dna. Kaj sedaj?
    Žal, nimam pojma. Naj Kučan pove, kako naprej. Vse so komunisti “reformirali”, v resnici pa deformirali. Deželo bi morali zavrteti nazaj za 70 let.

    • Tudi pred 70 leti je imela Slovenija veliko malih kmetij. Družinskih kmetij. Delno je prav nasprotno od tega, kar praviš, komunisti so spočetka spodbujali kolhozništvo in velika državna posestva. Sicer sem o tem že pisal, da slovenski kmet ne more enakovredno tekmovat na globalnem trgu že zaradi geografskih, geoloških in meteoroloških pogojev.

      Ker kmet vrši celo vrsto vitalnih funkcij za našo krajino in njeno poseljenost in tudi za domačega potrošnika, je prav, da Slovenija vztraja pri politiki subvencij kmetijstvu. Kot Avstrija, kot Švica – skratka ni treba tople vode izumljat.

      Z avtorjem članka sem pa istih misli. Seveda ta avtor ni recimo iz Financ, ampak R Ognjišče.

      • Potem pa ne veš kaj kako je to bilo. Bili so kar lepo veleposestniki, ki so imeli pol vasi v lasti s hišami vred. In je imel po 4 kravice pri enem, 6 pri drugem itd. Noben od teh malih kmetov ni bil kar lastnik ampak je delal, kot najemnik v bistvu, in s tem prislužil sebi in družini streho nad glavo in kruh. Danes bi pa vsak rad bil direktor.
        To nima veze s kolhozništvom, tako da ne vem, a res to ne ločiš. Socialistično zadružništvo, kolhozništvo, državna posestva so kmetijstvo uničili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite