Skupna evropska kmetijska politika je bila po drugi svetovni vojni uvedena z zelo jasnim namenom zagotavljanja doma, torej na evropskih tleh, pridelanih ustreznih količin hrane dobre kakovosti, po čimbolj ugodnih cenah za prebivalstvo, da slednje ne bi nikoli več trpelo pomanjkanja in lakote. Od začetka pa do današnjih dni je ta politika nihala med dvema skrajnostma. Bili smo priče obdobjem, ko se je kmete s plačili spodbujalo, da bi pridelovali več določenih pridelkov in tako z domačo pridelavo zadostili povpraševanju, že v naslednjem koraku pa smo običajno bili priče nasprotnim mehanizmom, ko se je zaradi prevelike pridelave in posledično viškov, slednjo začelo omejevati.
Kot eden najbolj spornih ukrepov na področju omejevanja pridelave v spominu še vedno ostaja v pred prejšnjem obdobju finančno izdatno podprta obvezna praha, ki pa je po kratkem obdobju eksperimentiranja potihoma izginila iz nabora ukrepov Skupne evropske kmetijske politike. Zadnje tedne pa je največ govora o drugem ukrepu, ki je načeloma naši državi prinašal koristi in sicer reguliranju količin v Evropi pridelanega mleka z mehanizmom mlečnih kvot.
Tudi temu mehanizmu so zdaj šteti dnevi. Pridelovalci mleka bodo od aprila naprej, ko bodo kvote ukinjene, soočeni s krutim dejstvom trga. Preživel bo tisti, ki bo lahko pridelano mleko ponudil ceneje. Jasno je, da bodo ravninske države, ki svojo mlečno zgodbo gradijo na predvsem intenzivni njivski pridelavi krme, v neprimerno boljšem položaju od hribovitih držav, kjer prireja mleka temelji na izkoriščanju travnikov. Kljub zahtevam po pravičnosti, se prav na tem področju trg izkaže za konkretno nepravičnega, postavlja pa se tudi vprašanje socialne odgovornosti. In če je zadružništvo v nekaterih alpskih državah uspelo z dobro premišljenimi ukrepi v minulih letih povezati pridelovalce in kupce, ter tako ustvariti močne vezi, ki bodo tudi to spremembo vzdržale in posledično ohranile pridelavo ter s tem tudi obdelano krajino, pa slednjega žal ne moremo trditi za Slovenijo.
Kaj se bo pri nas zgodilo je težko napovedati. Zaradi celoletne vseevropske zamude z reformo in ob zapletih s potrditvijo slovenske ureditve ukrepov t.i. II. stebra, namreč ni slovenske kmetije, ki bi ob prehodu v novo leto 2015 znala izračunati, kaj ji bo ta reforma, ki se s 1. januarjem že začne izvajati, dejansko prinesla.
Če pa vzamemo v zakup še dve dejstvi, ki vedno bolj omejujeta Skupno evropsko kmetijsko politiko in sicer zahtevo t.i. davkoplačevalcev, da se iz obdobja v obdobje sredstva namenjena kmetijstvu manjšajo, in drugo, da kmetijstvo postaja vse bolj »zeleno«, pa je pred kmeti izjemno težko obdobje.
Sredstev iz naslova Skupne kmetijske politike bo iz leta v leto manj, predvsem okoljske zahteve pa bodo mnogim kmetijam še dodatno omejevale in dražile pridelavo, ki je že zdaj hudo pod evropskimi normami konkurenčnosti.
Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
