Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus Dei v Sloveniji, ki je prav tako Španec. Rafael Arias Villalta je njegovo ime in je odličen sogovornik tudi zato, ker je bil nekoč novinar in nam je lahko zelo izčrpno pojasnil mite, metazgodbe in legende kot tudi medijske manipulacije in literarne fikcije okoli organizacije Opus Dei. Seveda pa smo govorili še o marsičem drugem.
Družba ima takšno podobo, kakršno ima družina, pravi Rafael Arias, filozof, pravnik, teolog in novinar, ki se je v nekem trenutku svojega življenja odločil, da vstopi v Opus Dei. Pogovarjala sva se o javni podobi Opus Dei, položaju kristjanov po svetu, v Španiji in Sloveniji, papežu Frančišku, odnosih med islamom in krščanstvom, celibatu ter izzivih politike in humanizma na Zahodu. “Ne smemo misliti, da je politična oblika zahodnih družb dosegla popolnost”, razmišlja sogovornik. “Ne moremo je imeti za posnetek neba, kot so trdili nekateri v preteklem stoletju, vendar pa so zahodni sistemi, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, kot je na primer pomanjkanje podpore materinstvu, še najmanj slabi od vsega, kar smo do sedaj videli.”
Gospod Arias, zakaj Opus Dei med številnimi ljudmi, celo katoličani sproža toliko nelagodja, govoric, včasih celo strahov? Koga ali česa se bojijo?
Opus Dei se je v svojem kratkem življenju soočil s pojavom dveh nasprotujočih si podob. Prva ga predstavlja kot apostolsko realnost, ki je pripomogla k širjenju krščanskega življenja sredi sveta in ki je aktivna na nekaterih ključnih področjih, pomembnih za razvoj in napredek družbe, še posebej na področju kulture in izobraževanja. Druga ga opisuje kot konservativno organizacijo, ki teži k pridobitvi oblasti. V povezavi s to drugo podobo se je okoli Opus Dei oblikovala cela vrsta mitov, popačenj resničnosti, ki so ustvarili kompleksno kolektivno podobo o njem. Izvor teh mitov seže v trideseta in štirideseta leta 20. stoletja in jih gre pripisati nekaterim redovnikom in španski politični stranki Falange Española.
Leta 1940 so nekateri redovniki, pristojni za marijanske kongregacije, v Escriváju (Jose Josemaría Escrivá, ustanovitelj Opus Dei, op. uredn.) videli tekmeca in naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ga diskreditirali ter ga obtožili kot krivoverca in prostozidarja. To obrekovanje se je širilo in privedlo do nekoliko smešnih situacij.
Na primer?
Leta 1935 so nekega dne lastnika nepremičnine, v kateri je bil urejen prvi študentski dom pod vodstvom Opus Dei, vprašali: “Kako to, da oddajate stanovanja Opus Dei, ki je v rokah prostozidarjev?” “Kaj takega!” je odvrnil lastnik, “nisem vedel, da prostozidarji vsak dan tako pobožno molijo rožni venec.” Leta 1941 so na Sodišču za zatiranje prostozidarstva – ustanova, ki jo je ustanovil Franco – vložili ovadbo, v kateri so obtožili sv. Jožefmarijo in Opus Dei prostozidarstva. Ovadba je bila zavržena: predsednik sodišča je izjavil, da člani Opus Dei ne morejo biti prostozidarji, če živijo zdržno življenje.
Falangisti oziroma kasneje frankisti so torej preganjali Opus Dei?
Da, leta 1942 so nekateri člani Falange ovadili ustanovitelja Opus Dei, češ da je protifalangist in sovražnik vstaje, ki je omogočila utrditev frankizma. Na začetku štiridesetih let je bil torej ustanovitelj Opus Dei obtožen, da je krivoverec, prostozidar in izdajalec domovine. Ta zgodovinska dejstva označujejo začetek kampanije proti Opus Dei in predstavljajo izvor metazgodbe z močnimi ideološkimi sestavinami, ki se vleče v sedanjost in se izraža v zelo različnih oblikah.
Kaj točno mislite z izrazom “metazgodba”?
Pojem metazgodbe se je začel oblikovati na področju humanističnih ved in družbenih znanosti od 60. let prejšnjega stoletja naprej. Zgodovinarji so definirali metazgodbe kot globalne pripovedi o preteklosti, ki so sposobne konceptualno preobraziti najkompleksnejše realnosti in jih spremeniti v preproste sisteme znanj, dostopne širši javnosti. Metazgodbe navadno temeljijo na nekaterih bolj ali manj natančno določenih dejstvih ali na bolj ali manj neposrednih pričevanjih glede nekaterih dogodkov, ki se prenašajo od ust do ust. Ta dejstva na novo interpretirajo razumniki in jih ovijejo v izpopolnjeno znanstveno podlago. Končno jih prevzamejo pisatelji in novinarji ter jih preoblikujejo v pripovedi, ki postanejo znane kot metazgodbe, in ki jih zmorejo dojeti in privzeti vsi pripadniki družbe, neodvisno od njihove stopnje izobrazbe.
Kakšen je danes po vašem družbeni status Opus Dei?
Opus Dei cerkvena organizacija, ki uživa ugled povsod, kjer deluje. To spoštovanje si je pridobivala vse od svoje ustanovitve leta 1928 in se je razširila tako v cerkvenem kot tudi v civilnem okolju. V svoji zgodovini je bila deležna izrazov spoštovanja in hvale iz različnih krajev, od različnih ideologij, veroizpovedi in verskih prepričanj. Papež je Opus Dei povišal v osebno prelaturo Katoliške cerkve 28. novembra 1982.
Se pa je ob tem ves čas pojavljala tudi tista druga, senčna stran te organizacije, kajne?
Vzporedno s to splošno priznano pozitivno podobo se je razvijala tudi manj ugodna podoba, ki je zaradi širokega odziva – v mislih imam knjigo in film Dana Browna – v določenih trenutkih občutno vplivala na družbo. Vsakemu, ki vsaj malo pozna zgodovinska dejstva, se mora zdeti pomenljivo to navzkrižje med golimi dejstvi in njihovo poustvarjeno podobo.
Je literarna in celo filmska fikcija res toliko pripomogla k teh manj ugodni podobi?
Naj omenim samo en primer iz te knjige: osrednja osebnost romana Da Vincijeva šifra je Marija Magdalena, Jezusova žena, ki je ohranila Jezusov kraljevski rod, s tem ko je rodila njegovega sina! Sionski priorat ljubosumno čuva skrivni kraj Marijine grobnice in je zadolžen, da varuje Jezusovo rodbino, ki se je nadaljevala vse do danes! Sprašujem se, ali je kje kdo, ki jemlje resno te ideje?
Očitno se dejansko najdejo takšne osebe.
Res je, kar gre delno pripisati načinu, kako je Brown napisal svojo zgodbo. Ko začne nekdo brati Da Vincijevo šifro, je prva beseda, ki jo prebere, “DEJSTVA” – napisana odebeljeno in z velikimi tiskanimi črkami. Malo zatem Brown zapiše: “Vsi opisi ilustracij, arhitekture, dokumentov in tajnih ritualov v tem romanu so točni.” In zavzeti bralec, ki o tem področju ne ve nič ali ni za to usposobljen, bo vzel Brownovo trditev za suho zlato in bo verjel v resničnost morilskega meniha Opus Dei. V resnici v Opus Dei ni menihov, kar pa sploh ni važno; ljudje, ki ne vedo nič o Opus Dei, bodo pač mislili, da so.
Nekoč ste bili novinar, kajne?
Da in v časih, ko sem sam delal kot novinar, si pogosto lahko slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih (smeh). Po izobrazbi sem diplomirani novinar in pravnik. Svojo prvo službo sem opravljal pri časopisih v Galiciji in v severozahodnem delu Španije. Vendar pa sem delal dvanajst ur na dan in plača je bila tako nizka, da sem se odločil spremeniti poklic, čeprav sem v sebi nosil “strup” komunikacije. Tako sem opustil novinarski poklic in postal državni uradnik. V šali rečem, da se je moje življenje popolnoma obrnilo: pri časopisu sem delal dvanajst ur na dan in zaslužil, recimo, za pet ur. Ko sem postal uradnik, sem delal šest ur na dan in zaslužil za 25 ur.
Kaj ste počeli v koži javnega uslužbenca?
Kot španski državni uradnik sem dolga leta zasedal vodstvene položaje v organizaciji, ki je skrbela za pomorščake. V Španiji je na stotisoče oseb, ki delajo na morju ali v poklicih, ki so s tem povezani. Moja naloga je bila dvigati kvaliteto življenja mornarjev trgovske mornarice in ribičev, tako priobalnega ribolova kot ribolova na odprtem morju. Državna organizacija, za katero sem delal, je gradila stanovanja, bolnišnice, šole in knjižnice, organizirala strokovno izpopolnjevanje za izboljšanje strokovne usposobljenosti ribičev in njihovih otrok itd. Močno so se mi vtisnila v spomin tista leta službe za pomorščake. Naša organizacija je, skupaj z Norveško, ki je prav tako ribiška velesila, v Evropi na področju socialne podpore pomorščakom opravljala pionirsko delo. V tistih letih sem se veliko naučil od teh ljudi, ki opravljajo tako težko delo. V mislih imam predvsem može z ladij, ki so delali na morjih severne Evrope. Šli so lovit tudi sredi zime in morali kljubovati večmetrskim valovom in hudemu mrazu.
Kaj je vplivalo na to, da ste se odločili za vstop v Opus Dei? Kdaj se je to zgodilo?
Za vstop v Opus Dei sem zaprosil leta 1967, ko sem bil star 21 let in sem zaključeval študij na Osrednji univerzi v Madridu. Dotlej sem bil kot mnogi mladi v Španiji tistega časa. Moj čas so napolnjevali študij, šport (dnevno sem treniral plavanje) in dekleta. Potem pa me je študijski kolega s pravne fakultete povabil na predavanje o mednarodnem pravu, ki me je v tistem času najbolj zanimalo, v centru Opus Dei. Tamkajšnje vzdušje mi je bilo všeč in zato sem se začel udeleževati profesionalnih in kulturnih dejavnosti. Sčasoma mi je postal všeč življenjski stil, ki sem ga srečal tam; močan vtis so name naredili slušatelji, ki niso bili obsedeni s spolnostjo, ki so bili zelo dobri študentje in zelo razgledani. Kolegi, ki so bili v Opus Dei, so mi predlagali iskanje svetosti v vsakdanjem življenju, to pomeni služiti Bogu in drugim sredi običajnega življenja v svetu.
Pogovarja se je Dejan Steinbuch, več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
