Kam greš, slovenska katoliška cerkev, je vprašanje, ki se mi je zastavilo na prvo postno nedeljo. V mašnem nagovoru je bilo rečeno, da je papež Benedikt XVI. za mesec oktober 2012 razglasil začetek leta vere, natanko 50 let po drugem vatikanskem koncilu.
Od drugega vatikanskega cerkvenega zbora do narodne sinode
Katoliška cerkev na slovenskem je del vesoljne Cerkve s stolico v Vatikanu, ki predstavlja posebno (mestno) državo. Drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je bil ekumenske narave, saj je združil vse krščanske Cerkve, pomeni za mnoge renesanso Cerkve. Uveljavila se je celo delitev na pred in pokoncilsko Cerkev. Za slednjo pravijo, da je odprla svoja vrata sodobnemu svetu. Vendar bi »zunanji opazovalec« lahko dejal, da je sodobni svet ponorel in da se je iztirila celo Cerkev!?
Slovenska Cerkev po koncilu ni delovala v demokratičnem sistemu, vendar je poleg zunanjih razlogov za njeno slabše prenavljanje potrebno iskati razloge tudi v njej sami. Sinoda oz. plenarni zbor Cerkve na Slovenskem se je zgodil (šele) med letoma 1997-2002. Bolj kot o samem dogodku, bi se morali po 10 letih vprašati, kakšni so rezultati po-sinodalnega dogajanja? Nekateri poznavalci pravijo, da so sklepi sinode ostali bolj ali manj v predalih. Tudi poosamosvojitveno obdobje dokazuje, da se je cerkvena struktura preveč ukvarjala sama s sabo oz. da se je stvari, ki niso v njenem primarnem poslanstvu, lotevala skrajno neprevidno in naivno. To potrjujejo trenutne razmere v slovenski kot tudi svetovni Cerkvi, ki s svojimi gospodarskimi in pedofilskimi aferami samo še poglabljajo antipatijo do nje. V Sloveniji je ta antipatija dodatno zamaskirana pod krinko »nevtralne« sekularizacije in ločitve Cerkve od države, dejansko pa se pogosto to, kar ni javno-državno, demonizira.
Antiklerikalizem in anticerkvenost današnjega časa
Pastirsko pismo slovenskih škofov za letošnji postni čas je ugriznilo v kislo jabolko »ljubezni in pravičnosti«. V prvem delu pisma so bile na kratko omenjene napake v Cerkvi, in sicer: »Ob tem nam je še posebej žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije in se za to znova iskreno opravičujemo«. Ali lahko to razumemo zgolj kot vljudnostno opravičilo, ali bi lahko upravičeno pričakovali več? Človek, ki se želi iskreno postiti, mora najprej priznati svojo grešnost. Slovenska Cerkev je priznala svoje grehe, kar je pomembno, vendar premalo. Priznanju grehov mora nujno slediti obžalovanje, ki z dejanjem pokore vodi v spreobrnjenje. To ne pomeni edino žalosti in časa kislih obrazov, ampak posledično več življenja, pozitivne energije in kreposti znotraj naše Cerkve.
V današnji družbi je problematičen že sam izraz Cerkev, ki ni razumljen v celostnem pomenu besede, bodisi s strani medijev, politikov, nevernikov ter vernikov in celo posvečenih oseb. Če želimo skrbeti za svoje telo, moramo skrbeti za vse njegove ude. Cerkev sestavljajo namreč vsi krščeni, ki tvorijo občestvo. Kljub temu, da je drugi koncil usmeril napor v občestveno dimenzijo Cerkve, je danes razkorak med t.i. kleriki in laiki precejšen oz. še večji. Imamo dva paradoksa, na eni strani imamo mnoge ateiste in agnostike, ki pravijo, »spoštujem vernike, ne pa institucije«. Na drugi strani imamo mnoge vernike, ki zaradi zadrege ali sramu pogosto pravijo podobno kot prejšnji, torej, da vera in institucija nista enako oz. da obstaja ostra meja med kleriki in laiki. Zagotovo obstaja formalno-funkcionalna razmejitev med kleriki in laiki, kar je v veliki meri odraz tradicionalnosti predkoncilske Cerkve (sicer ne smo pozabiti tudi na socialistični sistem, ki je tako ali drugače povzročal versko-občestveno apatijo), vendar smo kot rečeno vsi krščeni udje Kristusovega telesa (gr. ekklesia). Pravi kristjan ne more in ne sme ignorirati t.i. Petrinske (institucionalne) dimenzije Cerkve. Smo v situaciji, ko se zdi služba oznanjevanja podrejena na račun napak v strukturah Cerkve in tudi zaradi družbeno-karitativne dejavnosti, ki je precej razširjena in vključuje veliko laikov. Različna poslanstva Cerkve bi morala biti v pravem razmerju, z upoštevanjem pomena primarne naloge, tj. živega oznanjevanja Kristusa. Prav tako se pripadniki Cerkve ne smemo skrivati le za karitativno dejavnostjo in zato pričakovati všečnost in zaželjenost.
Danes bi mnogi Cerkev kar izbrisali, vendar je mnogo tudi vernih oz. krščenih, ki jim je Cerkev tuja ali pa so nad njo razočarani. Zaradi terminološke »megle« leti kritika tudi na kritike same. »Kolektivni greh« Cerkve (npr. zamolčanje pedofilije) je za mnoge preveč, zato Cerkev ni legitimna. Kritičen pogled na Cerkev je nujen, vendar brez Cerkve ni vere. Napaka je tudi to, da od pripadnikov svetega reda in redovniških stanov pričakujemo idealnost. Tako so ravnale nekatere gnostične skupine (njihovi duhovniki so bili sveti in brezmadežni) v zgodnjem krščanstvu, ki so očitale Cerkvi, da se je odvrnila od Kristusa. Podobni vzorci so bili prisotni tudi kasneje, npr. v času razsvetljenstva, ko se je za boga postavilo »nezmotljivi razum«, danes pa se zaradi človeških strahov srečujemo s praznoverjem in novodobnimi religijami, ki so prepojene z osebnim iskanjem in abstrakcijo boga.
»Nazaj v Rim«
Ni odveč zaključek, da je Cerkev pred velikimi izzivi, duhovnikov je vedno manj, nogometni stadioni so bolj polni kot cerkve, zaupanje v cerkvene ustanove se manjša. Menim, da je Cerkev v medijskem in družbenem pregnanstvu. Ampak, ali je to sploh pravi problem? Cerkev je vendar sveta, pa ne zaradi njenih del samih, ampak zaradi Boga in njegovega sina. Jezus je rekel, da bo njegova Cerkev trdna in da jo peklenska vrata ne bodo premagala. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,18.20). »Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja« (1 Pt 2,12).
Ob tej priložnosti velja tako spomniti še na Petrov apokrifni spis, kjer prestrašeni apostol na begu iz Rima sreča Kristusa in ga vpraša: »Kam greš?«, ta mu odgovori, da gre v Rim na ponovno križanje. Vprašanje »kam greš?« se pojavlja tudi v Janezovem evangeliju, kjer Jezus ravno tako odgovarja Petru, da odhaja kamor on še ne more. To je osrednje dejanje krščanske vere – križanje, ki mu sledi vstajanje z večnim življenjem, zato je za sodobno Cerkev ključno vprašanje, ali zmore dovolj poguma in vere, ki ju je imel apostol Peter kljub svoji grešnosti (kot vemo, je bil sv. Peter v Rimu nato križan z glavo navzdol in tam tudi pokopan)? Če se želimo približati svetosti, se je potrebno vračati k (iz)viru, ne pa k abstraktnemu napredku, saj je ultimativni vzrok alfa in omega vsega. V praksi to pomeni, da mora Cerkev za doseganje izvira iti proti toku, čeprav je v tej smeri polno križev in skušnjav. To velja tako za klerike kot laike. Dejstvo, da gre človek k maši in se ne istoveti s Cerkvijo in mu je zanjo vseeno, je nelogično. Saj vendar molimo veroizpoved … »Verujem v Boga … v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega … v sveto katoliško Cerkev …«, medtem ko sv. Ciprijan dodaja »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater«.
Viri: Newadvent
Foto: Gregor Greif
