Quo vadis papa?

Eden izmed nas

Kdor podrobneje spremlja dogajanje po konklavu in izvolitvi Frančiška za 265. Petrovega naslednika, gotovo ne more mimo tega, da se ne bi posvetil tako nekaterim njegovim izjavam, kot tudi številnim detajlom, ki jih je prav tako mogoče opaziti. Naj začnem s slednjimi, saj je v teh sedanji papež res nekaj posebnega. Opazili smo:

  • papežev prevoz z avtobusom nazaj v dom sv. Marte
  • nenapovedan obisk prijatelja kardinala v bolnici Pija XI.
  • nenapisana pridiga pri maši s kardinali
  • ponošeni in zguljeni papeževi čevlji na srečanju z novinarji
  • blagoslov psa na srečanju z novinarji

Vse te podrobnosti potrjujejo, da je papež za enkrat ostal stari dobri kardinal Bergoglio, eden izmed nas. Po do sedaj slišanemu lahko podobno trdimo tudi za njegova sporočila, ki jih je namenil različnim skupinam ljudi.

Hoditi, graditi, izpovedovati

Papež Frančišek je že v svoji prvi pridigi, ki jo je brez vnaprej pripravljenega teksta namenil kardinalskemu zboru zbranem v Sikstinski kapeli, začrtal smer svojega pontifikata. Pravzaprav je to storil že dan prej na balkonu, ko je izrekel sledeče besede: Sedaj začenjamo to potovanje: škof in ljudstvo. Potovanje rimske Cerkve, ki v ljubezni načeluje vsem Cerkvam. Potovanje bratskosti, ljubezni in zaupanja med nami. V pridigi je vidik potovanja, ki ga opravlja celotna Cerkev, poglobil z vidikoma gradnje in izpovedovanja Cerkve. Na koncu je kot temeljno poudaril še vidik križa, brez katerega je početje Cerkve na ravni humanitarne organizacije, medtem ko so duhovniki, škofje, kardinali in celo papež zgolj njeni uradniki. Pričevanje za Kristusa je predvsem hoja za njim na križu. Po papeževem mnenju je le od tu mogoče misliti in dejansko izpeljati napredek Cerkve. Misli o poslanstvu Cerkve je poglobil naslednji dan, ko je kardinale še enkrat nagovoril, tokrat na avdienci. Tu se je navezal na misli svojega predhodnika Benedikta XVI, ki je poudarjal, kako je v resnici Kristus tisti ki v Svetem Duhu vodi Cerkev. Tudi njegov odstop je treba razumeti v tej luči, pravi Frančišek. Kdor se tega zaveda in je z vsem bitjem odprt za Duha, ima po papeževem prepričanju tudi pogum, da išče nove metode evangelizacije. Krščanska resnica je privlačna in prepričljiva, ker odgovarja na temeljno potrebo človekovega življenja, ko na prepričujoč način pričuje, da je Kristus edini Rešenik celega človeka in celotnega človeštva. S temi besedami je Frančišek opogumil kardinale, preden so se vrnili vsak na svoj konec sveta.

Sedmi sili

V nagovoru novinarjem je papež prav tako izpostavil centralno mesto Kristusa za Cerkev. To naj bi bila tudi prava hermenevtika za opisovanje dogajanja okoli izvolitve novega Petrovega naslednika. Kdor piše o Cerkvi, jo mora predvsem poznati, pa čeprav morda ni njen del in ne veruje v Kristusa. Zopet se pojavi motiv potovanja Cerkve na tem svetu. Kot skupni element vseh poklicev, torej tudi novinarskega je Frančišek poudaril trojico besed: Resnica, Dobrota, Lepota. Vsi smo na nek način poklicani, da pričujemo za njih in ne, da posredujemo sebe. Obenem je papež ravno novinarjem tudi prvič razložil razloge za izbiro svojega papeškega imena. Zgodbo je sedaj že dobro poznana in se navezuje na misel o revščini in miru. Frančišek Asiški je pričeval za ti dve resničnosti. Zato je na mestu klic: Kako si želim, da bi bila Cerkev revna in za revne! Na koncu je potrebno omeniti še blagoslov za novinarje, ki ga je papež opravil v tišini. Zakaj? Meni, da s tem spoštuje svobodo vesti posameznikov, ki niso katoliki in morda sploh ne verujejo. Gotovo še ena izmed pomembnih gest, ki prinašajo svežino.

Zgled usmiljenja

Na koncu si lahko postavimo preprosto vprašanje: kaj nam sporoča papež s svojimi prvimi nagovori? Mislim, da je pravi odgovor na to, da se je odločno odpravil naproti ljudem,  povsem preprostim vernikom. Za enkrat ni ne duha in sluha o visoki in mnogokrat pretežko razumljivi teologiji. Papež govori jedrnato in predvsem jasno vsakdanjo govorico,  tako kot bi govoril takrat, ko bi bil z nami na štiri oči. Zadnji primer je tudi nedeljski Angelus. Papež je imel napisan tekst, a spet je govoril prosto. Glavni poudarek nagovora je bilo usmiljenje. Frančišek ni podal njegove definicije, ampak je razgrnil njegovo bistvo. Božje usmiljenje je neizmerno in Bog se nikdar ne naveliča odpuščati. Problem je, ker se mi naveličamo. Takole pravi: “On se nikdar ne naveliča odpuščati, mi pa se včasih naveličamo prositi za odpuščanje. Nikdar se ne naveličajmo, nikdar se ne naveličajmo! On je usmiljeni Oče, ki vedno odpušča, ki ima srce, polno usmiljenja do vseh nas. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni do vseh.” Po vsem zapisanem lahko rečemo, da se je papež tega lotil z vsem svojim bitjem.

Z nestrpnostjo lahko čakamo njegove naslednje nagovore.  Že danes bo na vrsti pridiga na umestitveni maši, ki jo bomo na Časniku prav tako povzeli in kratko pokomentirali.

*prevod: Rok Pisk (Facebook)