Quo vadis papa?

10

Eden izmed nas

Kdor podrobneje spremlja dogajanje po konklavu in izvolitvi Frančiška za 265. Petrovega naslednika, gotovo ne more mimo tega, da se ne bi posvetil tako nekaterim njegovim izjavam, kot tudi številnim detajlom, ki jih je prav tako mogoče opaziti. Naj začnem s slednjimi, saj je v teh sedanji papež res nekaj posebnega. Opazili smo:

  • papežev prevoz z avtobusom nazaj v dom sv. Marte
  • nenapovedan obisk prijatelja kardinala v bolnici Pija XI.
  • nenapisana pridiga pri maši s kardinali
  • ponošeni in zguljeni papeževi čevlji na srečanju z novinarji
  • blagoslov psa na srečanju z novinarji

Vse te podrobnosti potrjujejo, da je papež za enkrat ostal stari dobri kardinal Bergoglio, eden izmed nas. Po do sedaj slišanemu lahko podobno trdimo tudi za njegova sporočila, ki jih je namenil različnim skupinam ljudi.

Hoditi, graditi, izpovedovati

Papež Frančišek je že v svoji prvi pridigi, ki jo je brez vnaprej pripravljenega teksta namenil kardinalskemu zboru zbranem v Sikstinski kapeli, začrtal smer svojega pontifikata. Pravzaprav je to storil že dan prej na balkonu, ko je izrekel sledeče besede: Sedaj začenjamo to potovanje: škof in ljudstvo. Potovanje rimske Cerkve, ki v ljubezni načeluje vsem Cerkvam. Potovanje bratskosti, ljubezni in zaupanja med nami. V pridigi je vidik potovanja, ki ga opravlja celotna Cerkev, poglobil z vidikoma gradnje in izpovedovanja Cerkve. Na koncu je kot temeljno poudaril še vidik križa, brez katerega je početje Cerkve na ravni humanitarne organizacije, medtem ko so duhovniki, škofje, kardinali in celo papež zgolj njeni uradniki. Pričevanje za Kristusa je predvsem hoja za njim na križu. Po papeževem mnenju je le od tu mogoče misliti in dejansko izpeljati napredek Cerkve. Misli o poslanstvu Cerkve je poglobil naslednji dan, ko je kardinale še enkrat nagovoril, tokrat na avdienci. Tu se je navezal na misli svojega predhodnika Benedikta XVI, ki je poudarjal, kako je v resnici Kristus tisti ki v Svetem Duhu vodi Cerkev. Tudi njegov odstop je treba razumeti v tej luči, pravi Frančišek. Kdor se tega zaveda in je z vsem bitjem odprt za Duha, ima po papeževem prepričanju tudi pogum, da išče nove metode evangelizacije. Krščanska resnica je privlačna in prepričljiva, ker odgovarja na temeljno potrebo človekovega življenja, ko na prepričujoč način pričuje, da je Kristus edini Rešenik celega človeka in celotnega človeštva. S temi besedami je Frančišek opogumil kardinale, preden so se vrnili vsak na svoj konec sveta.

Sedmi sili

V nagovoru novinarjem je papež prav tako izpostavil centralno mesto Kristusa za Cerkev. To naj bi bila tudi prava hermenevtika za opisovanje dogajanja okoli izvolitve novega Petrovega naslednika. Kdor piše o Cerkvi, jo mora predvsem poznati, pa čeprav morda ni njen del in ne veruje v Kristusa. Zopet se pojavi motiv potovanja Cerkve na tem svetu. Kot skupni element vseh poklicev, torej tudi novinarskega je Frančišek poudaril trojico besed: Resnica, Dobrota, Lepota. Vsi smo na nek način poklicani, da pričujemo za njih in ne, da posredujemo sebe. Obenem je papež ravno novinarjem tudi prvič razložil razloge za izbiro svojega papeškega imena. Zgodbo je sedaj že dobro poznana in se navezuje na misel o revščini in miru. Frančišek Asiški je pričeval za ti dve resničnosti. Zato je na mestu klic: Kako si želim, da bi bila Cerkev revna in za revne! Na koncu je potrebno omeniti še blagoslov za novinarje, ki ga je papež opravil v tišini. Zakaj? Meni, da s tem spoštuje svobodo vesti posameznikov, ki niso katoliki in morda sploh ne verujejo. Gotovo še ena izmed pomembnih gest, ki prinašajo svežino.

Zgled usmiljenja

Na koncu si lahko postavimo preprosto vprašanje: kaj nam sporoča papež s svojimi prvimi nagovori? Mislim, da je pravi odgovor na to, da se je odločno odpravil naproti ljudem,  povsem preprostim vernikom. Za enkrat ni ne duha in sluha o visoki in mnogokrat pretežko razumljivi teologiji. Papež govori jedrnato in predvsem jasno vsakdanjo govorico,  tako kot bi govoril takrat, ko bi bil z nami na štiri oči. Zadnji primer je tudi nedeljski Angelus. Papež je imel napisan tekst, a spet je govoril prosto. Glavni poudarek nagovora je bilo usmiljenje. Frančišek ni podal njegove definicije, ampak je razgrnil njegovo bistvo. Božje usmiljenje je neizmerno in Bog se nikdar ne naveliča odpuščati. Problem je, ker se mi naveličamo. Takole pravi: “On se nikdar ne naveliča odpuščati, mi pa se včasih naveličamo prositi za odpuščanje. Nikdar se ne naveličajmo, nikdar se ne naveličajmo! On je usmiljeni Oče, ki vedno odpušča, ki ima srce, polno usmiljenja do vseh nas. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni do vseh.” Po vsem zapisanem lahko rečemo, da se je papež tega lotil z vsem svojim bitjem.

Z nestrpnostjo lahko čakamo njegove naslednje nagovore.  Že danes bo na vrsti pridiga na umestitveni maši, ki jo bomo na Časniku prav tako povzeli in kratko pokomentirali.

*prevod: Rok Pisk (Facebook)


10 KOMENTARJI

  1. Vsa čast..a mogoče bi bilo bolje:”Da bi bila cerkev skromna in ljudje skromni!”
    Revščina je tudi lakota, žeja, zakaj si to želeti? Vseeno, pa vsa čast papežu, ki je blizu src in prav bi bilo, da se po njemu zgledujejo tudi vsi duhovniki.Vzgled vleče, ali ne? Katoličani, ki hodimo v cerkev, pa naj bo to predvsem samo vzpodbuda, da opravimo dobro delo, da se pogovorimo z nekom, ki pogovor potrebuje, pomagamo tem revnim, ki jih je revščina prizadela.Predvsem pa, da se bi držali Jezusovih sporočil in Božjih 10 zapovedi!

    • Z revščino seveda ni mišljena materialna revščina, ki prinaša trpljenje, ampak predvsem duhovna revščina ali ubogost. Nenavezanost na materialne stvari je posledica tega. Uboga cerkev za uboge je zato morda primernejši prevod.

      • se strinjam, duhovna revščina je zelo velika, tudi v SLO. To se je dokazalo tudi danes na POP TV od 20,00 do 21,00 udrihanje po RKC, višek je pa RTV SLO od 21,00 do 22,00 z filmom Janez Janša. Lahko samo molimo za uboge v duši, vsi skupaj! lep pozdrav!

    • se strinjam s teboj.
      ne razumem zakaj prosi za revščino.
      Skromnost tudi ni vedno dobra stvar.

      Morda bi bilo optimalno reči, da bi bila cerkev in verniki bolj nenavezani na denar, materialne stvari, kapital, lastnino. Ob tem pa bi moral braniti nedotakljivost lastnine, ki jo vsi socialisti rušijo in kradejo.

  2. So bili papeži zaradi drugače zastavljene besede manj sveti? Za to sodbo ljudje nismo poklicani. Celo posvarjeni smo pred tem. Človeška sodba je vedno omejena razen takrat, ko gre za dobronamerno kritiko, izrečeno v ljubezni in z namenom, da bi gradila, spodbujala k rasti, dobroti, bolj pogumnemu odkrivanju in spoznavanju resnice.
    Bolj, kot se nad Cerkvijo zbirajo črni oblaki, bolj bo žarela v svetosti, v katero jo odeva On, ki jo v resnici vodi v dobro vsem ljudem dobre volje.
    Bogu sem zelo hvaležen za sv. očeta Frančiška, našega ljubljenega brata v veri. Naj bo božji blagoslov nad teboj, dragi brat, papež Frančišek. Molim za Te in želim biti tudi sam polno udeležen v občestvu, kot skromni služabnik Cerkve in njenemu živemu občestvu in pri tem mi Bog pomagaj.

  3. V prvi pridigi v Sikstinski kapeli je ločil dva pogoja: prvi o pričanju brez kristusa in drugi o pričanju z Kristusom a brez križa.
    Ta dikcija me je presenetila, ker mi ne ločujemo Kristusa in križa. No malo globlji razmislek mi je privedel do prepričanja, da papež Frančieš prihaja iz kontienta ,ki ga zaznamuje “teologija osvoboditve” in ameriški protestantizem, ki se v Južni Ameriki zelo širi. Kržačnstvo brez kristusa je zančilno za teologijo osvoboditve , dočim ameriški protestantski pridigarji pričajo Kristusa brez križa.

  4. Pravkar sem prebral pridigo papeža Frančiška ob njegovi inaugraciji. Kako ensotavna, preprosta je krščanska ljubezen: skrb in spoštovanje, jo definirata. Tolikorat smo v dvomih, kako ljubiti, pa je vse tako zelo preprosto.

    • ne samo krščanska ljubezen, tudi ljubezen nasploh je ena najbolj zlorabljenih in izkrivljenih besed.

      Vsak, ki živi prijateljski odnos dalj časa, ve da je težko drugega človeka ljubiti. Še sebe je težko včasih ljubiti. Koliko ene megle in stran poti, da bi iskali samo ugodje in bi se patološko ali infantilno izogibali vsakega neugodja, dela, askeze, trpljenja, križa.

  5. Moja vizija bodocnosti katoliske cerkve pod novim papezem:

    Nasa starodavna dvatisocletna katoliska cerkev je v bila v zadnjih stoletjih in desetletjih stalno naskakovana od raznoraznih sovraznikov.
    Reformatorji, revolucijonarji, socijalisti, boljseviki, stalinisti, nacisti, fasisti, sami levicarji vsega sveta, so se zarotili, da bi jo z zdruzenimi mocmi unicili.
    Slabotne vernike so skusali z vsemi fintami pokvariti oziroma spreobrnili k svojim kratkotrajnim vrednotam, socijalizmom in “tekovinam” revolucij.
    Verjetno bi ta “Petrova” barka celo potonila, ce bi bila zgolj cloveska ustanova.
    Celo Bog se je nekako skril za oblake in nas je pustil, da smo se po svoje borili s plavanjem proti toku.
    Mnogi so zasli v vrtinec raznoraznih izmov in potonili.

    Vendar so se sovrazniki Cerkve prezgodaj veselili in -usteli.

    Mislim, da je po vsem tem bil zadnji cas, da je Bog aktivno posegel vmes in nam poslal dobre papeze.
    Po izvolitvi novega papeza Franciska, po vsem, kar sem o njem zvedel, mi je jasno, da prihajajo novi boljsi casi.
    Toliko napadana Cerkev, nujno rabi premirje z ateisti in mediji.
    Upam, da se ne bo samo za kratek cas oddahnila, ampak bodo napocili novi casi.
    Mislim, da je sv. Duh z novim papezem Franciskom zadel terno.
    Poiskal nam je papeza, ki ima vse lastnosti obeh prejsnjih, pa se nekaj specificno svojih franciskansko-jezuitskih.
    Najboljse pa je to, da je tako preprost, da je simpaticen tudi nekatoliskim kristjanom in celo kriticnim, agnosticno-levicarskim medijem.
    Ocividno ga je mmasa sprejela za svojega in ga ljubi.
    Ima vse znacilnosti, da postane papez src.
    In papez vseh kristjanov.
    S tem se bo katoliska cerkev po vseh teh peripetijah, napadih in nevihtah koncno na cisto preprost cloveski nacin opomogla.
    Brez komplicirane teologije osvoboditva in ostalih zgolj cloveskih teologij, ki niso doprinesle resitve.
    Pricakujem, da se bodo semenisca in samostani spet napolnili in da bo v Evropi nastopila verska odjuga.
    In Po vsem svetu pa morda prevladala krscanska pomlad.

Comments are closed.