Potem ko sem se v petek zvečer razpisal o dnevu neskončnih sanj, se mi je ponoči res sanjalo. Znašel sem se ob Ruski kapelici in zdelo se mi je, da poslušam predsednika Putina. Govoril je približno takole: “Tukaj ob Ruski kapelici so naše misli ob nesrečnih vojakih, ki so se morali enako kot njihovi sotrpini na nasprotni strani boriti zgolj zaradi zgrešenih ocen in ciljev svojega vladarja in njegove vlade. In čeprav je bila mnogim med njimi, Ukrajincem, Belorusom, Litovcem, ruska država carjev prej mačeha kot mati, saj jim je na grob način pogosto kratila celo pravico do uporabe lastnega jezika, so bili pripravljeni umirati zanjo. Zaradi tega nam njihova nesmiselna smrt danes še bolj trka na vest in od nas zahteva, da ne bi praznih potez po zemljevidu postavljali pred konkretnega človeka. Dame in gospodje, Ruska kapelica je čudovit spomenik povezanosti med Slovenijo in Rusijo. Zavedam pa se, da kljub bratski povezanosti iz Rusije ta prostor in vaši ljudje niso dobivali samo dobrega. Žal mi je, ker veliko Slovencev ob omembi naše lepe dežele najprej pomisli na pri nas porojeni boljševizem, ki je opustošil tako Rusijo kot Slovenijo. Tudi zaradi tega smo se odločili, da se odrečemo nesmiselni zahtevi, naj bi spomenik v spomin na ruske žrtve svetovnih vojn na Slovenskem skrunila rdeča zvezda. Boleče namreč čutimo, kako žaljivo bi bilo to nepotrebno razkazovanje mišic za toliko prebivalcev lepe dežele pod Triglavom, ki ob rdeči zvezdi lahko pomislijo samo na barbarstvo, uničeno svobodo in smrt.”
Vendarle semenj ničevosti
Zbudil sem se moker. Hotel sem se obrniti in spati naprej, pa ni šlo. Oglašala se je slaba vest. Je to mogoče? Je to res povedal Vladimir Vladimirovič Putin, o katerem sem v zadnjih treh letih napisal vse najslabše, mislil sem pa o njem, no ja, pustimo to …? Šele čez nekaj časa sem dojel, da je komaj sobota zgodaj zjutraj in da slovesnosti pri Ruski kapelici sploh še ni bilo.
Po nekaj obotavljanja sem se zgodaj popoldne s težkim srcem odločil za ogled televizijskega prenosa. Kar se tiče mojega ega, je bil rezultat precej boljši kot v mojih sanjah. Seveda z obžalovanjem glede na sedanji slovenski trenutek, a z zadovoljstvom glede na svoja pričakovanja lahko zapišem, da napovedani semenj ničevosti ni izostal. Ob številnih akterjih je bil zanj hkrati vseeno najbolj zaslužen kar Putin osebno. Vsa mistifikacija z najbrž namerno zamudo in s skrivalnicami z letali in avtomobili je bila čudovito spričevalo o predsednikovem majhnem osebnostnem in voditeljskem formatu, ki ga razglašam že kar nekaj časa. Izstopil pa je slednji še toliko bolj, ker sem imel v teh dneh priložnost na podobnem obisku spremljati drugega pomembnega svetovnega voditelja, rimskega škofa Frančiška, o katerem sem sicer tudi že kdaj napisal kakšno pikro, ampak Putina pri Ruski kapelici je mož na Poljskem nekajkrat popolnoma posekal. Ko sem gledal ves trud za izumetničeno teatralnost pri ruskem šefu države, si skoraj nisem mogel kaj, da ne bi, zlasti ob primerjavi s Frančiškom, pomislil na besedno zvezo “vladar tega sveta” povsem v njemem svetopisemskem pomenu. Včeraj se je temu pridružila še misel na višjega cestninarja Zaheja iz krakovskega evangeljskega odlomka in iz papeževe pridige, ki se je moral spopasti s premagovanjem svoje “majhne postave”. V vseh ozirih.
Pahor čist pred zgodovino
V osnovi sta torej Putin in večina njegovih gostiteljev poskrbela, da v svojih pričakovanjih nisem bil razočaran. Zato bi bila odveč slaba vest, ker me ni bilo pod Vršičem in nisem, kot bi se spodobilo in bilo pravično, počastil umrlih vojakov ruske carske armade (pa navsezadnje njihovih avstrijskih paznikov). V vsej bleščeči inscenaciji so bili pač zgolj drobiž, s katerim se baranta.
Toda ko nas bo čez leta, ko bo Putin dobil v zgodovini tisto mesto, ki mu gre, sram zaradi sobotnega semnja ničevosti, bo predsednik Borut Pahor ostal pred zgodovino čist. Ko bomo tedaj prebrali njegov sobotni govor, v njem ne bomo našli mesta, zaradi katerega bi mu lahko oponesli, da je julija 2016 klecnil pred znanim evropskim samodržcem. V bistvu so bile Pahorjeve besede ob vsej svoji preprosti na meji politične genialnosti. Izostala je kakršna koli pohvala za gostove politične podvige ali teatralne eskapade, izostalo je v takih razmerah običajno olepšano prikazovanje slovensko-ruskih stikov (samo predstavljamo si lahko, kaj vse bi na Pahorjevem mestu napesnil njegov predhodnik). Ampak največji dosežek je tisto mesto v govoru, ki je bilo mišljeno in ki je videti kot kompliment Putinu. Da, Pahor je slednjega glede na besedilo vključil v veliko zavezništvo, ki da bi ga bilo treba skleniti proti grožnji sodobnega terorizma in za obrambo svobodnega sveta. Toda zanj sodi v to zavezništvo “svobodoljubno in svobodomiselno človeštvo”. Ker je pomen pridevnika ‘svobodoljuben’ še lahko vsaj deloma raztegljiv, mu je dodal veliko bolj določnega podobnega pomena. Skupaj z mnogimi drugimi sem prepričan, da ta opredelitev nedvomno zajema ali bo kmalu zajemala Rusijo. Za Putinovo Rusijo in zlasti za samega Putina pa, verjetno skupaj s Pahorjem, ne bi dal roke v ogenj. In prav s tem se je slovenski predsednik odkupil pred zgodovino, ker bo moč reči, da je ruskega samodržca in njegov režim v bistvu postavil tja, kamor sodita. Istočasno se Putinovi ne bodo mogli pritoževati nad Pahorjem. Če bodo nad njegovimi besedami vihali nos, bodo pač priznali svojo nesvobodoljubnost in svojo nesvobodomiselnost.
Nazadnje moram priznati še nekaj. Putinov govor seveda ni bil tak kot v mojih sanjah. Ko bi bil, bi se itak moral pogrezniti v zemljo, kar ne bi bilo prijetno. Drznem pa si reči, da je bil skoraj gotovo bližji mojemu sanjskemu kot tistemu, kar so od huronsko pozdravljenega guruja pri Ruski kapelici pričakovali njegovi najbolj zavzeti, v glavnem sivolasi oboževalke in oboževalci. Res se ni mogel izogniti tradicionalnemu poudarjanju sovjetske zmage v druge svetovni vojni kot čudežne panaceje, ki menda pokrije vse pomisleke, a to je bilo že skoraj vse, kar je imel zanje v malhi. Da je celo on končal z besedami o nujnosti iskanja skupnih evropskih temeljev, in to brez nekaterih sicer obveznih terminov in psovk, je moral biti za marsikoga pod Vršičem pravi šok. In v tem me je Putin s svojim državniškim pristopom kljub vsemu spravil nekoliko v zadrego.
