Nemčija bi te dni domala dobila svojega Tomaža Ertla. Krivec za to je relativno nepomembna in zunaj Nemčije, pa tudi znotraj nje doslej domala neznana nagrada Quadriga, poimenovana po precej bolj znani četverovpregi na berlinskih Brandenburških vratih. Večina članov odbora jo je hotela z verjetnim blagoslovom nemške politike (ki je v komiteju za nagrado obilno zastopana) in v soglasju z zunanjepolitičnimi svetovalci bodočega nagrajenca, nagrado na vrat na nos podeliti ruskemu premierju Vladimirju Putinu, pred katerim se, ne le v Nemčiji, marsikomu tresejo hlače, zato ga ni nikdar odveč razveseliti s kakšnim majhnim darilcem.
Narobe razumljene vrednote
Gotovo bi si Putin s svojim enajstletnim vodenjem Rusije zaslužil marsikatero nagrado. Že na prvi pogled pa se slabo prilega opisu nagrade Quadriga, namenjene osebnostim, ki so s svojim delovanjem postavile znamenje “prenove in pionirskega duha”. O čem takem v primeru nekdanjega vrlega kagebejevca težko govorimo. Svoje države pač ni vodil in je ne vodi prenoviteljsko in pionirsko, marveč po preizkušenih receptih iz carskih in novejših Džugašvilijevih časov. V samo desetih letih mu je tako uspelo skoraj povsem zatreti že tako komaj nastalo politično opozicijo, samo za vzorec je z režimom nepovezanih medijev, Putinova vedno bolj vsemogočna stranka pa se je večkrat izkazala z organizacijo “spontanih” ksenofobnih in homofobnih izgredov. S tem se Rusija glede dinamike družbenega razvoja močno približuje še “uspešnejši” sosedi Belorusiji. Seveda je ob obilnem naravnem bogastvu precej drugačno gospodarsko stanje, kar premierju zagotavlja v očeh ljudstva še vedno precejšen prestiž.
Kljub temu je kot slaba šala zvenela prvotna utemeljitev za nagrado, češ da je nekdanji kagebejevec “Rusijo prenovil na temelju vrednot”. Vrednote so lahko izmuzljiv in pokvarljiv pojem že same po sebi, še toliko bolj pa, če jih ljudje zamenjujejo za “ohranjanje javnega reda in miru” in za Putinovo prizadevno vsakoletno dremanje pri maratonskih pravoslavnih liturgijah in zagreto poljubljanje svetinj, s čimer je verjetno zelo imponiral ne tako redkim članom odbora iz krščanskih vrst. Slednji so pač morali prezreti, da je ruska cerkev že vsaj od časov Petra Velikega močno priklenjena na državne jasli in da od nje na družbenem polju ni pričakovati česa velikega. Ravno tako v ozadju Putinove monarhije ni kakšnih posebnih vrednot, temveč zgolj v utrjevanje lastne oblasti usmerjeni nihilizem, o katerem je sicer treba priznati, da ob vseh nacionalističnih in socialističnih floskulah v javnost kdaj spusti še kakšno krščansko.
Demokrati za vsako ceno
No, ko je absurdnost prvotne utemeljitve postala preočitna, so govorili samo še o možakarjevih zaslugah za stabilnost rusko-nemških odnosov. Vendar niti to ni pomirilo strasti. Člani so začeli izstopati iz odbora za podelitev nagrade. Dokler je slednjo vrnil le lani nagrajeni v Berlinu živeči islandski umetnik, je še šlo. A ker je z enakim korakom zagrozil eden njenih najznamenitejših prejemnikov Vaclav Havel in ker je bila že pripravljena peticija dvesto šestdesetih uglednežev, je vse padlo v vodo. Letos nagrada Quadriga sploh ne bo podeljena, zaradi česar se bodo morali zanjo hočeš nočeš pod nosom obrisati še trije drugi ljudje. Nemški politiki je namesto majhnega, na videz neškodljivega darila za “dobrega prijatelja” ostala precejšnja blamaža.
Izvor težav je seveda v tem, da si ljudje kot Putin in Ertl sploh želijo tovrstnih priznanj. Prvi s svojo sovjetsko vojaško miselnostjo nikjer ne pozabi pokazati svojega globoka odpora do dekadentne zahodnjaške demokracije in nekakšnih človekovih pravic in drugemu zasebno najbrž ni veliko mar za državo, kakršno imamo in kakršna je nekoč nastala mimo njegovih želja in predstav. Kljub temu se morata prilagajati modnim trendom. In ker je danes moderno biti “demokrat”, bi se Putin rad prerinil v isto vrsto z Vaclavom Havlom. In Ertl bi si rad pripel kakšno zvezdico za nastanek samostojne države, ne glede na to, da nad njo ni navdušen. Oba sta torej verjetno pocukala za rokav dobre prijatelje, Ertl uspešno, Putin malo manj, čeprav ima predvsem v Gerhardu Schröderju, pa tudi v marsikaterem krščanskem demokratu gorečega zagovornika. Da se na koncu ertlovski scenarij ni ponovil, imajo največ zaslug nemški zeleni, ki edini od vseh nemških strank dosledno kritično vrednotijo dogajanje na območju bivše Sovjetske zveze. Tako so ostale Nemčiji ob vsem mencanju zunanjega ministra Westerwelleja prihranjene tegobe sosednje Avstrije, ki je v strahu pred istim človekom nenavadno hitro izpustila na prostost Putinovega kolega iz KGB-ja Mihaila Golovjatova, domnevno glavnega akterja krvavih dogodkov v Litvi pred dvajsetimi leti. Kdo se bi navsezadnje bal male Litve, če je celo velika Nemčija skoraj plačala nespodobno podkupnino ruskemu medvedu?
Foto: Wikipedia
